NOVICE  

Rodil se je v kmečki družini z desetimi otroki na idiličnem Koprivniku, na območju Triglavskega narodnega parka. Osnovno šolo je dokončal v domačem Koprivniku in ostal doma na kmetiji vse do maja 1943, ko so ga »nasilno« mobilizirali in poslali na vzhodno rusko fronto. Po krajšem času na ruski fronti je bil ranjen in poslan na zdravljenje v severno Nemčijo. Od tam mu je uspelo pobegniti in se je že novembra1943 vključil v NOB. Najprej je deloval kot ilegalec in nato v Bohinjsko-jeseniškem odredu in Prešernovi brigadi. Bil je tudi v sestavu DVD in KNOJ. Leta 1947 se je demobiliziral in opravljal visoke politične funkcije. V tem povojnem obdobju je uspešno dokončal gimnazijo in višjo prometno šolo. Med izpopolnjevanji in izobraževanji je v Sremski kamenici opravil višjo vojaško oficirsko šolo. Med drugim je bil podpredsednik skupščine občin Koper in Piran, namestnik direktorja Alpetour v Škofji Loki, direktor direkcije za investicije v Narodni banki Slovenije, kjer je sklenil redno delovno zaposlitveno pot, se upokojil in se vrnil nazaj na Bohinjsko, v Ribčev Laz in nato na rodni Koprivnik, v rojstno hišo.
 

Tu je začel novo življenjsko obdobje, delo na svoji kmetiji in v Agrarni skupnosti Češnjica, Jereka, Podjelje, Koprivnik, katere predsednik je že daljše obdobje. Pred tridesetimi leti se je aktivno vključil v Planinsko društvo Srednja vas v Bohinju, ki ga z vso skrbnostjo uspešno in gospodarno vodi že tretje desetletje. Njegovi planinski začetki segajo v sedemdeseta leta, ko se je porodila pobuda in potreba, da bi ob 200-letnici prvega vzpona na vrh Triglava tem slavnim srčnim možem postavili spominsko obeležje. Pri projektu postavitve spomenika slovenskim triglavskim zmagovalcem, ki ga je vodil dr. Miha Potočnik, je imel Janez Korošec odločujočo besedo in moč, ko je določil in prepričal odbor za postavitev spomenika na lokacijo, kjer danes stoji to veličastno slovensko planinsko obeležje Bohinja, slovenskih planincev in Planinske zveze Slovenije. Tudi ko je akademski kipar Kalin zavrnil ponudbo, da bi izdelal spomenik štirim srčnim možem, je bil Janez tisti, ki je razrešil zadrego in pridobil svojega prijatelja Stojana Batiča, akademskega kiparja, da je izdelal simbolno domoljubno obeležje v Bohinju. Janezova najpomembnejša zasluga pa je bila, da je za postavitev planinskega spomenika v celoti nabral sredstva v takratnih gorenjskih občinah. Za priznanje in zahvalo za vloženo delo in trud sta bila na slovesnosti ob odkritja spomenika odlikovana Janez Korošec in Tone Strojin.
 

Janez Korošec je že trideseto leto predsednik Planinskega društva Srednja vas v Bohinju, ki ima v oskrbi in lasti najslikovitejše planinske postojanke Kočo pod Bogatinom, na Vojah in Vodnikov dom na Velem polju, ki je kot edina planinska postojanka pobratena s planinskim domom pod Watzmanom /Bavarska/. Objekti s popolno funkcionalnostjo in veliko prijaznostjo do občutljivega gorskega okolja so pogosto v vlogi pospeševalca in animatorja slovenskega planinskega turizma. Zahvaljujoč Janezovi zaslugi, koordinaciji in sodelovanju se je sodobno uredila helikopterska baza na Pokljuki za oskrbovanje planinskih postojank v Triglavskem pogorju in soseščini. Društvena organizacija Planinskega društva Srednja vas v Bohinju je tudi vsestransko razgibana in aktivna. Kot pravi in zapiše Janez, pa za namene planinskih dejavnosti srednjevaškim planincem ni uspelo kupiti in pridobiti razpadajoče nekdanje osnovne šole na Gorjušah. Korošec tudi velikokrat pove, da je bil priča in deležen izjemnih uspehov pa tudi padcev.
 

Janez Korošec se je tudi kot bohinjski domoljub in, kot si velikokrat reče, bohinjsko-kopivniški patriot, z deli in dejanji izkazoval za javno dobro slovenskega in bohinjskega planinskega kraja. Tako so se zgodili ustanovitev sklada za razvoj Triglavskega narodnega parka, izvedba odmevnega praznovanja 200-letnice koprivniške župnije z množico kulturnih dogodkov in festivalov. Janez Korošec je poskrbel tudi za postavitev doprsnega kipa Valentinu Vodniku. Znal je aktivirati in pridobiti sredstva iz pospeševalnega sklada demografske ogroženosti za namene urejanja infrastrukture in osnovnih človekovih bivalnih potreb v najbolj občutljivih področjih Triglavskega narodnega parka, Gorjuš, Koprivnika ... To so bila dejanja, s katerimi se je začelo ustavljanje odseljevanja domačinov. Na planini Zajavornik, kjer je bil Janez predsednik KS Koprivnik-Gorjuše, so na primer zgradili novo sirarno ter uredili in posodobili okolju in paši prijazno planino.
 

Janez Korošec, ki je veselo in zadovoljno množično obeležil in praznoval svojih devetdeset let, pove, da je bilo to obdobje velikega in vsebinsko pestrega dela in sodelovanja z množico dobrih ljudi, da je bil vedno na prvem mestu javni interes in javno dobro, da pa vseh želja žal ni mogel uresničiti zaradi merjenja moči navzkrižnih interesov in politik. Z vso vnemo se je npr. zavzemal, da bi tudi Slovenija uvedla status in standard za gorsko vas, kar je v alpskem loku postala že utečena praksa in zakon. Kajti naravne danosti, miselnosti so v bohinjskem gorskem svetu povsem enake kot v razvitem alpskem loku, najimenitnejši arhitekturi Evrope, ki se razprostira od Monaka do Dunaja. V največje zadovoljstvo pa je Janezu bivanje in življenje nad Koprivnikom v še popolnem neokrnjenem planinskem rojstnem kmečkem okolju, kjer ga sprošča in osrečuje vsakodnevni pogled na divjad, ki se krmi na njegovih pašnih površinah v bližine hiše. Janez ne bi bil popoln Bohinjec oziroma Koprivničan, če ne bi bil lovec. In tako je Janez tudi že desetletja član LD Nomenj-Gorjuše z vsemi lovskimi pravicami. V vsem obdobju ima na vesti le enega uplenjenega gamsa in po strelu na tega gamsa ni več nameril puške na divjad. Poslanstvo in tradicionalnost lovstva ceni in spoštuje, vse bolj uveljavljajoči se novodobni lov, ki se oddaljuje od prvobitnosti, pa Janeza ne navdušuje.
 

Janez Korošec je tudi prejemnik visokih državnih in društvenih priznanj: znaka svobode samostojne Slovenije, najvišjega priznanja - plakete - Zveze združenj borcev za vrednote NOB, najvišjih planinskih odličij in še množice preostalih priznanj s področij, kjer je kot prostovoljec deloval v korist in dobro kraja, družbe in države Slovenije.
 

Franc Ekar