FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Žuža: ponedeljek, 20. junij 2005, ob 8.45 uri; ogledov: 0

:D Tokrat sva se s prijateljico namenili preživeti vikend v hribih, dva dni, da bo bolj zaleglo. Že dolgo sva imeli v mislih Srebrno sedlo skozi Repov kot in sva se to soboto (18.6.) zjutraj zapeljali do Kamniške Bistrice. Opremljeni za vse razmere in situacije (vsi možni opisi poti, zvd, vrv, cepin, čelada, poleg vsega ostalega seveda - zato pa je bil rukzak tako težek) sva ob 8. uri zagrizli v prvi hrib proti Kamniškemu sedlu. Seveda sva prehitro zavili z markirane poti, a kljub temu dokaj hitro našli lovsko stezo, po njej prispeli do lovske koče, malo postali, se razgledali in jo mahnili naprej do Repovega kota in dalje (na žalost tolmuni niso bili preveč obdarjeni z vodo, struga je bila prej suha kot ne), dokler steze ni zmanjkalo. Ustavili sva se na razglednem vršičku za požganim delom, poklepetali z dvema planincema, od katerih je eden že bil na Srebrnem sedlu po tej poti - sva si oddahnili, nama ne bo treba iskati poti, a žal se je izkazalo, da je bila tura že dolgo nazaj in spomini obledeli. Pa sva potegnili na plano Stritarjev opis, ki pravi, da ko se konča pot, prideš v grapo, ki se ji umakneš v levo v kaminasto zajedo; in ta grapa naju je "nategnila". Namreč, ko se pot konča, je v bistvu razcep, ena potka je vidna direktno do stene levo, druga pa gre desno navzdol v grapo. In kot sva nato kasneje ugotovili, je prva prava (pa še nameravali sva najprej po njej). V glavnem, da skrajšam: šli sva dol v grapo, po večih poskusih, levo in desno, plezanju, "odplezanju" ipd. sva vseeno že drugič vstopili v kaminasto zajedo in jo splezali (samo to ni bila I, en detajl II+) in res po 100 m prišli na shojeno stezo (najina znanca z vršička sta ubrala skrajno desno varianto in mislim, da nista uspela). Potem pa je naprej šlo, predvsem po zaslugi tistih, ki so prihajali navzdol. Nauk: treba se bo verjetno naučiti brati opise (ki v enem stavku povedo skoraj pol poti) in si pridobiti več izkušenj z neoznačenimi potmi. Nato sva jo mahnili še na vrh Planjave, lovili redke sončne žarke in sestopili na Kamniško sedlo, kjer naju je tik pred bajto čisto po gamsje prehitel sam Tomaž Humar. Sledil je le še klepet s prijaznima oskrbnikoma, čaj, hrana in postelja. Drugi dan pa: najprej prava kava z gratis potico (oskrbnica se je odkupila za prejšnji večer, ko ni bilo na voljo nič sladkega - res hvala!), nato pa na Tursko goro. V Boštjanci je bilo treba prečiti še dokaj veliko trdo snežišče (hvalabogu za cepin, čeprav je bilo rahlo shojeno), sicer je pot OK. Škoda le, da je ves čas tako pihalo, da me je občasno zazeblo do kosti. Na vrhu Turske nama je prijazen planinec ponudil spremstvo čez Žmavčarje; po tihem sva si namreč želeli tam sestopiti, a poti nisva poznali - včasih človeka res vodi usoda, se mi zdi (sicer bi sestopili čez Sleme na Kokrsko). In tako smo skupaj korakali proti bivaku pod Skuto, od koder se je lepo videlo, da je tam še precej snega na delu, kjer gre zavarovana pot. Od bivaka navzdol smo bili še skupaj skoraj do gozdne meje, ko sva se s prijateljico končno ogreli in začeli devat gor malo bolj pomanjkljive cunje, in takrat je najin znanec odšel naprej. Zelo sva mu hvaležni, da nama je pokazal to pot. V Kamniški Bistrici sva zajadrali v pravi naval turistov, ljudi se je dobesedno trlo, midve pa sva nekako uspeli najti en bolj samoten kotiček ob vodi za regeneracijo utrujenih nog in pretres občutkov in doživetij ture. Bilo je lušno. :D

Žuža: ponedeljek, 20. junij 2005, ob 8.45 uri

:D Tokrat sva se s prijateljico namenili preživeti vikend v hribih, dva dni, da bo bolj zaleglo. Že dolgo sva imeli v mislih Srebrno sedlo skozi Repov kot in sva se to soboto (18.6.) zjutraj zapeljali do Kamniške Bistrice. Opremljeni za vse razmere in situacije (vsi možni opisi poti, zvd, vrv, cepin, čelada, poleg vsega ostalega seveda - zato pa je bil rukzak tako težek) sva ob 8. uri zagrizli v prvi hrib proti Kamniškemu sedlu. Seveda sva prehitro zavili z markirane poti, a kljub temu dokaj hitro našli lovsko stezo, po njej prispeli do lovske koče, malo postali, se razgledali in jo mahnili naprej do Repovega kota in dalje (na žalost tolmuni niso bili preveč obdarjeni z vodo, struga je bila prej suha kot ne), dokler steze ni zmanjkalo. Ustavili sva se na razglednem vršičku za požganim delom, poklepetali z dvema planincema, od katerih je eden že bil na Srebrnem sedlu po tej poti - sva si oddahnili, nama ne bo treba iskati poti, a žal se je izkazalo, da je bila tura že dolgo nazaj in spomini obledeli. Pa sva potegnili na plano Stritarjev opis, ki pravi, da ko se konča pot, prideš v grapo, ki se ji umakneš v levo v kaminasto zajedo; in ta grapa naju je "nategnila". Namreč, ko se pot konča, je v bistvu razcep, ena potka je vidna direktno do stene levo, druga pa gre desno navzdol v grapo. In kot sva nato kasneje ugotovili, je prva prava (pa še nameravali sva najprej po njej). V glavnem, da skrajšam: šli sva dol v grapo, po večih poskusih, levo in desno, plezanju, "odplezanju" ipd. sva vseeno že drugič vstopili v kaminasto zajedo in jo splezali (samo to ni bila I, en detajl II+) in res po 100 m prišli na shojeno stezo (najina znanca z vršička sta ubrala skrajno desno varianto in mislim, da nista uspela). Potem pa je naprej šlo, predvsem po zaslugi tistih, ki so prihajali navzdol. Nauk: treba se bo verjetno naučiti brati opise (ki v enem stavku povedo skoraj pol poti) in si pridobiti več izkušenj z neoznačenimi potmi. Nato sva jo mahnili še na vrh Planjave, lovili redke sončne žarke in sestopili na Kamniško sedlo, kjer naju je tik pred bajto čisto po gamsje prehitel sam Tomaž Humar. Sledil je le še klepet s prijaznima oskrbnikoma, čaj, hrana in postelja. Drugi dan pa: najprej prava kava z gratis potico (oskrbnica se je odkupila za prejšnji večer, ko ni bilo na voljo nič sladkega - res hvala!), nato pa na Tursko goro. V Boštjanci je bilo treba prečiti še dokaj veliko trdo snežišče (hvalabogu za cepin, čeprav je bilo rahlo shojeno), sicer je pot OK. Škoda le, da je ves čas tako pihalo, da me je občasno zazeblo do kosti. Na vrhu Turske nama je prijazen planinec ponudil spremstvo čez Žmavčarje; po tihem sva si namreč želeli tam sestopiti, a poti nisva poznali - včasih človeka res vodi usoda, se mi zdi (sicer bi sestopili čez Sleme na Kokrsko). In tako smo skupaj korakali proti bivaku pod Skuto, od koder se je lepo videlo, da je tam še precej snega na delu, kjer gre zavarovana pot. Od bivaka navzdol smo bili še skupaj skoraj do gozdne meje, ko sva se s prijateljico končno ogreli in začeli devat gor malo bolj pomanjkljive cunje, in takrat je najin znanec odšel naprej. Zelo sva mu hvaležni, da nama je pokazal to pot. V Kamniški Bistrici sva zajadrali v pravi naval turistov, ljudi se je dobesedno trlo, midve pa sva nekako uspeli najti en bolj samoten kotiček ob vodi za regeneracijo utrujenih nog in pretres občutkov in doživetij ture. Bilo je lušno. :D

Filip: ponedeljek, 20. junij 2005, ob 9.41 uri

Zanimivo, tudi moja draga in jaz sva pred leti zašla dol v tisto grapo, vendar na njenem koncu nisva videla možnosti varnega nadaljevanja, zato sva se vrnila iz nje in nato takoj nasla pravo smer. Seveda pa sva pri tem izgubila vec kot eno uro casa. Cas je bil torej izgubljen, vendaj je nekaj bilo tudi najdeno - na koncu grape sem nasel karirasto modro-belo srajco in ker ni bilo v nji nikogar, sem jo pobral in potem nosil kar nekaj let.

Vlajko: ponedeljek, 20. junij 2005, ob 10.02 uri

He, he,.... moja "negotovost" ravno tukaj nekaj let nazaj je bila zelo podobna, le da je trajala zelo malo časa, kajti že čez nekaj minut, sta za nama prišla dva poznavalca ter naju usmerila v pravo smer. Pravzaprav sva jo mahnila kar za njima vse do Srebrnega sedla. :D

Žuža: ponedeljek, 20. junij 2005, ob 10.51 uri

:D Me kar tolaži, da nisva edini, ki sva malo zalutali. Kaj češ, če je v opisu grapa, jo pač iščeš, dokler je ne najdeš. Naj še dodam, da sva šli tudi do konca grape in nato poskušali levo, pa nama je snežna zev onemogočala prehod v steno. Najina omenjena znanca z vršička pa sta začela plezat po desni strani grape v smeri Zeleniških špic in nato obračala. Pa še ena malenkost: je še kdo opazil, da je letos neverjetno dosti klopov? Sva jih kar pometali s sebe. :x

anzze: ponedeljek, 20. junij 2005, ob 15.52 uri

no tut men in druscini se je lansko leto zgodilo isto... namesto levo cez manjski skalni skok kjer se potka konca, smo jo mahnili desno navzdol ter se nato zaplezali pod spicami. pa smo obrnl, splezal nazaj dol, pogledal tolmuncke in sli nazaj dam :)

borutmez: torek, 21. junij 2005, ob 15.01 uri

Ne vem kako ne najdete ko pa je v zadnjih petih letih postalo že vse shojeno, odkar so tile sidartini vodniki. Drugače pa predlagam vse, ki poiskušate na taki poti, da se pred mestom, kjer niste več sigurni ustavite in počakate kakšnega lokalca in mu sledite, pa boste našli brez problemov. Sam tisti pravi občutek na vrhu pa je vseeno prisoten le če sami najdemo pot. Pa srečno vsem.

Teja: sreda, 22. junij 2005, ob 7.54 uri

Ne vem kako ne najdete ko pa je v zadnjih petih letih postalo že vse shojeno, odkar so tile sidartini vodniki. Drugače pa predlagam vse, ki poiskušate na taki poti, da se pred mestom, kjer niste več sigurni ustavite in počakate kakšnega lokalca in mu sledite, pa boste našli brez problemov.
No no, je treba priznati, da je plezalni del v steni težko shoditi, povej mi, ko ti rata :lol: ; če se recimo steza konča pod steno, manj vidna pa nekaj niže tudi nadaljuje, je človek upravičeno v dilemi. Tisto do stene bi lahko navsezadnje napravili alpinisti do kake svoje smeri. Mogoče je "problem" prav v tem, da je vse shojeno. Pa še opis v resnici pošilja v grapo. Mhja, na kakšnega lokalca se lahko pa tudi cel dan čaka, ne hodijo po voznem redu. Tako da pač kdaj tudi poskušamo in iščemo prehode; glavno je, da človek ve, kdaj mora obrniti.

Žuža: sreda, 22. junij 2005, ob 8.05 uri

:D :( Ja, saj je res marsi kje bilo shojeno, mogoče je ravno to bilo begajoče. In nekdo, ki je prvič na neznanem področju, drugače vidi, kot tisti, ki je tam že stari maček. Grapa pa je omenjena, zagotovo. Pa saj to ni tako pomembno. Dokler v gorah uživaš in jih spoštuješ, te čaka mnogo lepega ... Pa dobro usmerjen korak vsem. :)

Filip: sreda, 22. junij 2005, ob 8.08 uri

počakate kakšnega lokalca in mu sledite
Prav veliko lokalcev ne živi v Repovem kotu, se mi zdi, če seveda odmislimo jetije. Lahko bi čakal eno poletno popoldne. In le kako sploh moremo zaiti, a? a? Dokler ne prehodimo neke poti precejkrat, se nam vedno zdi drugačna, in tudi na dostikrat prehojenih poteh se nam občasno zazdijo odseki drugačni, kot jih imamo v spominu. Sam običajno pravim, da je prav lepo kdaj malo zaiti, saj tako človek precej več vidi. Moraš pa znati do časa obrniti, kadar nisi več gotov. V gosti megli in snegu sem zašel celo na "svojem" griču, ki ga obiščem nekaj desetkrat na leto. Zanimivo je recimo tudi, da sem zašel v tisto grapo na mojem drugem obisku Repovega kota, prvič sem našel pravo pot "iz prve" – je pa takrat zgrešil odcep za vrh Planjave nek drugi planinec, kljub markacijam. Ko pa se že odzivam, bi še pohvalil Žužo za lep, zelo doživet opis poti, to sem namreč zadnjič pozabil storiti. Res lepo se bere, majke mi :D

Irena: petek, 24. junij 2005, ob 14.19 uri

Se strinjam z predhodniki. Daleč nazaj, ko sem bila tam prvič, tudi meni ni bilo povsem jasno, zdaj pa ne razmišljam da lahko nekaj metrov brez sledi predstavlja problem. Tudi jaz sem že nekajkrat srečala ljudi, ki so iskali Kam. sedlo - k sreči še dovolj spodaj, na potki. Je pa res, da so opisi ponavadi bolj špartanski in za tisti del populacije s slabšo orientacijo in manj izkušnjami (saj tudi jaz spadam tja) ne zadoščajo. Saj ni problem , če ni čisto po opisu, huje je, če ne gre več dalje, človek pa ni pripravljen odnehat. Sama skušam v brezpotja v družbi. Èe pa te ni, se mi zgodi kot v soboto, ko sem sem solirala :) Šijo Brane, potem pa nekje na sredi nadaljevala le zaradi vedenja, da je z vrha po markirani lahko...Pa je šlo le za nekaj m - ampak presneto izpostavljenih.

dido: petek, 24. junij 2005, ob 15.19 uri

Jaz sem tudi ze sel gor cez Srebrno sedlo in se moras res malo bolj potrudit z sledenjem poti Lp Dido

hari: nedelja, 26. junij 2005, ob 23.18 uri

Sem se res spraševal, če so se reči tako spremenile. Lani, ko sem šel skozi Repov kot na Zeleniške špice smo se normalno vračali nazaj preko Srebrnega sedla ponovno v Repov kot. Opis, ki smo ga imeli s seboj je bil mislim, da iz knjige 100 vrhov... ne vem več. V Ficko - tovem vodničku Kamniške in Savinjske Alpe opisa skozi Repov kot ni. Je pa sedaj v novem, Kamniško-Savinjske Alpe, Habjan, Drab, Poljanec, Stritar. No, pa sem šel preverit, če trditev v vodničku drži. Po spominu mi ni vse klapalo, zato sem šel v soboto 25.06.2005 še stvarco preverit na "teren". Torej, od koče v Kamniški Bistrici znamo priti do mesta v Klinu, kjer se nemarkirana pot odcepi desno, oz. JV. No, mi smo se zapeljali na Jermanco in pridobili 400m višinske in s tem tudi nekaj časa. Na Jermanco tokrat ni bilo videti oznak, prideš pa do nje tako, da se pelješ proti Žagani peči in pred odcepom zaviješ desno in po cesti naprej še enkrat desno. Èe zaviješ na naslednjem odcepu levo, pa itak nebo šlo z avtom daleč naprej, prideš pa do Lepega kamna in do lovske koče na balvanu. Za pogledat, vmes v gozdu pa je še eno plezališče Sivnica, s 60m balvanom. Ok, sem že zašel... Torej v Klinu desno preko grapice in po gozdni stezici, ki je kar lepo shojena in vodi nad grapo Sedelščka recimo 200 metrov dolžinskih. Èe greš več kot 300, si skoraj že falil odcep. Na desni strani hitro zavede možic, ki označuje nemarkirano pot proti lovski koči. Skratka, ta možic je postavljen na levi strani grape, naravnost pred tabo pa stoji še ena grapa pri kateri gre pot desno proti lovski koči, sem ne smeš! Torej še je potrebno it ob grapi po poti ali po vrhu grape, v smeri SV eno 50m navzgor in vidiš desno stezico, ki gre malo navzdol v strugo, kjer je postavljen tudi spomenik padlemu kurirčku iz druge svetovne. Tudi, če greš pri prej omenjenem možicu v grapo, se v njej usmeri levo in po njej cca 50m in si spet pri spomeniku. Nato, po edini logični poti navzgor v smeri najprej JV in takoj zatem samo naprej po poti SV. Vmes steza privede, do odcepa v desno, kamor pot ponovno privede do lovske koče, torej greš levo naprej. Nato prideš v strugo, ki pripelje iz Repovega kota, jo prečiš na robu in ponovno v ključih v strmino. Tam kjer hoče pot odpeljati levo, se usmeriš desno, saj leva pot pride iz območja v Klinu, od koder bi tudi lahko prišel do sedanje pozicije. Sam ne poznam vstopa, ki je nekje iz markirane poti proti Kamniškemu sedlu. Nato v ključih naprej in kmalu se odpre pogled na čudovite Zeleniške špice, kjer je nekje na 1250m odcep navzdol čez grapo na Zeleniške, ti pa nadaljuješ logično navzgor pod vznožje Planjave. Naprej ne morš več zgrešit, saj pot lepo pelje proti Srebrnemu sedlu preko zelenih travnatih flik. Na mestu, kjer se pot konča in je potrebno preplezati skalni skok, greš v levo čezenj in potem v loku od leve proti desni, kjer hitro ujameš pot. Takoj za tem si na sedlu, kjer se že začne markirana na Planjavo. Dobro je, da si smer med potjo malo nagledaš, če veš kje je Srebrno sedlo, ki pa tako izrazito spominja na sedlo, da veš, da je to, to. Drugače pa je tukaj link na slikco, kjer je Srebrno sedlo lepo vidno na sredini fotke. Pot pa gre po levi in po tistih zelenih travinah do mesta, kjer pač treba malo poplezati. [url]http://www.summitpost.org/mountains/photo_link.pl?photo_id=163683&object_id=4784&type=mountain&mountain_id=4784&route_id=5386[/url] Na Planjavo potem kar hitro prideš po čedni poti in se nato z vrha spustiš proti Kamniškemu sedlu, kjer imaš možnost položne in nekoliko bolj strme poti. Vmes je nekaj jeklenic in snežišče , ki ga je še potrebno prečit. Do koče na Kamniškem nismo hodili, smo pa veselo izkoristili, melišče pod Planjavo, ki te 500m spusti v parih minutah in že si pri Pastircih. Potem pa itak že vsi naprej poznate.

primoza: sobota, 16. julij 2005, ob 11.17 uri

Danes sem se namesto v julijce zaradi čudne napovedi podal na to krajšo a lepo turo. Razmere so dobre, na Planjavi še vedno ni vpisne knjige.

iztokk: ponedeljek, 18. julij 2005, ob 22.22 uri

:D Ustavili sva se na razglednem vršičku za požganim delom, poklepetali z dvema planincema, od katerih je eden že bil na Srebrnem sedlu po tej poti - sva si oddahnili, nama ne bo treba iskati poti, a žal se je izkazalo, da je bila tura že dolgo nazaj in spomini obledeli. Pa sva potegnili na plano Stritarjev opis, ki pravi, da ko se konča pot, prideš v grapo, ki se ji umakneš v levo v kaminasto zajedo; in ta grapa naju je "nategnila". Namreč, ko se pot konča, je v bistvu razcep, ena potka je vidna direktno do stene levo, druga pa gre desno navzdol v grapo. In kot sva nato kasneje ugotovili, je prva prava (pa še nameravali sva najprej po njej). V :D
Lansko leto sem bil tudi sam na tem razpotju, k sreci je bila z mano kolegica in mi povedala kje je prava pot saj sem sam tudi zavil v grapo. Tista grapa res zavaja!!! Potrebno je takoj v steno (2-3 m plezanja) ne dol v grapo!!! Viharnik na koncu Repovega kota [url]http://www.summitpost.org/mountains/photo_link.pl/p/photo_id__168231__object_id__4784__type__mountain__mountain_id__4784__route_id____user_id____order_by____limit__[/url] Pogled na Srebrno sedlo [url]http://www.summitpost.org/mountains/photo_link.pl/p/photo_id__168234__object_id__4784__type__mountain__mountain_id__4784__route_id____user_id____order_by____limit__[/url] Pogled na Stanicev vrh - Zeleniske spicke [url]http://www.summitpost.org/mountains/photo_link.pl/p/photo_id__168235__object_id__4784__type__mountain__mountain_id__4784__route_id____user_id____order_by____limit__[/url] LPI

mariborcan: torek, 19. julij 2005, ob 13.25 uri

Kaj bi se mogoče komu dalo na iztokkovi ali harijevi sliki označiti, kje je to slavno razpotje (ali pa morda kar približen potek celotne poti)? Mislim, da bi to precej razjasnilo situacijo in bi vam bil zelo hvaležen...enkrat v bližnji prihodnosti namreč nameravam na to turo in se ne želim ravno zgubit :D

marfi: torek, 19. julij 2005, ob 14.17 uri

Pa sva potegnili na plano Stritarjev opis, ki pravi, da ko se konča pot, prideš v grapo, ki se ji umakneš v levo v kaminasto zajedo
Pa kaj vsi rinete v grapo, če Stritar lepo piše, da se ji izognemo po levi strani.

iztokk: torek, 19. julij 2005, ob 21.52 uri

Kaj bi se mogoče komu dalo na iztokkovi ali harijevi sliki označiti, kje je to slavno razpotje (ali pa morda kar približen potek celotne poti)? Mislim, da bi to precej razjasnilo situacijo in bi vam bil zelo hvaležen...enkrat v bližnji prihodnosti namreč nameravam na to turo in se ne želim ravno zgubit :D
Jaz nimam nobene fotografije, da bi ti lahko oznacil. Lahko ti pa povem, da ko bos videl ta viharnik (pot gre v nasprostno smer), tako kot je na moji sliki, tam ne smes dol v grapo ampak takoj v steno (2-3 m plezanja). Potem se drzis bolj levo, ko bos se enkrat moral plezati (3-4m) potem se pot pocasi umika na desno stran. Na poti so mozici. Ko bos na vrhu Srebrnega sedla ne pozabi skocit se na najvisji vrh Zeleniskih spick. Potem je se ena ura do Planjave. Res lepa pot. LPI

Žuža: četrtek, 21. julij 2005, ob 9. uri

Pa kaj vsi rinete v grapo, če Stritar lepo piše, da se ji izognemo po levi strani.
:D :D :D E, vidiš, Marfi, nekaj dobrega pa bo le prinesla ta debata: nikakor NE v grapo (čeprav v začetku zgleda tam lažje kot tista leva navpična stena)! Mariborčan, kar pogumno na pot :D Tura je zelo lepa in tudi mene bo še zagotovo videla (saj imam "popravnega" ), mogoče jo prišparam za kakšno jesensko doživetje. Dobro hojo želim. :)

marfi: četrtek, 21. julij 2005, ob 9.11 uri

Saj pravim, da je treba opise natančno brati in seveda razumeti. Se pa pogosto na terenu dogaja, da nas kake shojene stezice zavedejo, saj delujejo precej dobro shojene, za kar pa je verjetno krivo to, da gre prava pot po stabilnejšem, "neznucljivem" terenu, in seveda razlog, da tisti, ki gre po krivi poti, po njej tudi hitro nazaj pride in jo tako "nuca" dvakrat.

hari: četrtek, 21. julij 2005, ob 10.36 uri

Nekaj posnetkov iz omenjene poti[url=http://www.pd-sloga.com/galerija/Planjava] tukaj[/url] in še doživljanje kot ga je dojemal Dušan na [url=http://www.pd-sloga.com/planjava.htm]turi.[/url]

dido: sobota, 23. julij 2005, ob 14.15 uri

V sredo sva kljub grdemu vremenu opravila pot kam. bistrica, srebrno sedlo Planjava kam sedlo in dolina. Pot je doro uhojena in jo je tezko zgresiti. Dido in pes Rok

tara: sreda, 10. avgust 2005, ob 14.01 uri

..

tara: četrtek, 11. avgust 2005, ob 10.48 uri

..

Mitja: četrtek, 11. avgust 2005, ob 10.53 uri

Hm, kako pa potem misliš, da jima je uspelo :?:

tara: četrtek, 11. avgust 2005, ob 11.14 uri

..

Mitja: četrtek, 11. avgust 2005, ob 11.18 uri

Dan ni ravno primeren za gorski špancir...

iztokk: četrtek, 11. avgust 2005, ob 11.21 uri

Mogoce je pa Rokec plišasta igrača

Mitja: četrtek, 11. avgust 2005, ob 11.42 uri

Mogoce je pa Rokec plišasta igrača
Èe je tako, potem smo pa rešili dilemo, tara. Dido je Rokca skoraj zagotovo namestil v zgornji žep svojega nahrbtnika, tako da je le-ta z vsakim nadaljnim lastnikovim korakom vse bolj užival v širnih razgledih. :lol:

marfi: četrtek, 11. avgust 2005, ob 22.55 uri

Ne pes, pomeni pes, t.j. stirinozno bitje, crne barve, neznanega porekla, ki ima cca 30 kg, laja in se ne more lociti od mene! Zgleda da mi je zvest, bolj kot katerikoli clovek, nasel pa sem ga na cesti se cisto majhnega. LP DIDO in pes Rok
:!:

Mitja: četrtek, 11. avgust 2005, ob 23.09 uri

Dido in Rokec? [img:7756276402]http://link-to.mysmilies.info/animals/gassi.gif[/img:7756276402]

snežka: četrtek, 11. avgust 2005, ob 23.13 uri

No, ko je že ravno o Roku govora... Tudi moj ovčar je šel že dvakrat z mano po poti čez Srebrno sedlo iz Repovega kota. Pa ni bilo nič strašnega. Pa prijateljica s svojo zlato prinašlko je bila tudi z nami. Ko se naučim povezavo na slike narediti, boste pa tudi kakšno slikco videli. 4 tačke marsikaj zmorejo! Pa lp

marfi: četrtek, 11. avgust 2005, ob 23.16 uri

Rej je - štiri tačke pa brez nahrbtnika. Jaz sem enega gledal, ko je brez problemov po plezalni na Raduho lezel. Le enkrat samkrat ga je bilo treba malce poriniti.

Mitja: četrtek, 11. avgust 2005, ob 23.19 uri

4 tačke marsikaj zmorejo!
[img:321d4040f0]http://link-to.mysmilies.info/animals/dev1.gif[/img:321d4040f0]

korl: petek, 12. avgust 2005, ob 6.06 uri

Ko se naučim povezavo na slike narediti, boste pa tudi kakšno slikco videli.
Komaj čakam da vidim [url=http://www.pzs.si/forum/faq.php?mode=bbcode#11] slike [/url]

mariborcan: nedelja, 4. september 2005, ob 5.07 uri

Omenjeno turo sem opravil 10.08.2005 in moram reci, da sem nekoliko zacuden nad orientacijskimi tezavami, ki ste jih (nekateri) imeli. Ko sem pred turo bral to temo so me nekateri opisi kar prestrasili, vendar sam na sreco nisem naletel na kaksne posebne tezave tako kot tudi nisem nasel "slavnega" razpotja (na katerem gre ena stezica levo do strme stene, druga pa navzdol v grapo), ki ste ga omenjali. Kakorkoli, tukaj je moj opis: Po markirani poti proti Kamniskemu sedlu do mesta, kjer zavije levo navzgor. Tukaj nadaljujemo desno po potki, ki se zlozno vzpenja. Na tem mestu sva naletela na manjse orientacijske tezave, saj ze kaj kmalu zasledimo nekaksne sledi, ki zavijejo proti desni v grapo. Pravilno sem ocenil, da to verjetno se ni pravi odcep (sklepam, da gre za pot k lovski koci), zato sva nadaljevala naprej. Pravi odcep je na mestu, kjer se do sedaj zlozna pot zacne strmeje vzpenjati v levo pobocje. Tu na desni opazimo sticisce vecih grap, pot pa se skozi vejevje spusti na to sticisce, kjer je v steni na nasprotni strani spomniska plosca. Ko najdemo to mesto, je iskanja poti konec. Na nasprotni strani grape (tam, kjer je plosca) nas strma stezica popelje v breg po pobocju med dvema grapama (v grapi na desni nekoliko visje opazimo se en spomenik). Na prvem odcepu gremo levo (desno pride pot od lovske koce), precimo grapo (na nasprotni strani grape je pot od zacetka precej zarascena in ozja, vendar lepo sledljiva) in na odcepu, kjer se nam prikljuci zgornja varianta, zavijemo desno. Na tem odcepu sva srecala skupino alpinistov, ki so naju vprasali, kam sva namenjena. Ko sva odgovorila, da gor na sedlo, so ocitno pomislili na Kamnisko sedlo in naju prijazno opozorili, da sva konkretno zasla (ocitno poznavalci tukaj res pogosto srecujejo planince, ki v Repovem kotu iscejo Kamnisko sedlo). Seveda sva z odgovorom, da imava v mislih Srebrno sedlo, hitro razjasnila situcaijo. Pot je od tu dalje lepo razvidna (na enem mestu je se en odcpep, ko zavije ena od poti v levo - verjetno gre za stezo proti Macesnovcu) in nas pelje desno nad dnom doline, preci nekaj grap in se od leve proti desni vzpne nad slap. Nadalje pridemo po lepo poti do golega slemena (tu se, glede na opise, lahko zavije levo pod stenami na Planjavske zelenice), kjer se pot nadaljuje desno pot steno Planjave. Do zatrepa doline nas caka eno neprijetno mesto pri prehodu cez strmo in dokaj izpostavljeno plosco (s palicami v roki kar nerodno). Vise se sistem prehodov, ki so nas z golega slemena vodili nad dolino razsiri, mi pa se vzpnemo do najvisjega kota pot steno. Desno nad nami je nekaksen grebencek, naravnost pa gre grapa, ki pa kmalu postane zelo strma. To je verjetno grapa, ki jo omenja Stritar. Po njej se vzpnemo kvecjemu nekaj metrov (v bistvu jo vec ali manj samo precimo) in se na drugi strani (na levi strani grape, gledano navzgor) vzpnemo cez nekaksen skok (skoraj lazje in manj izpostavljeno kot zgoraj omenjena plosca na dostopu). Nad tem mestom gremo nekaj casa rahlo proti levi, nato pa pod strmejso in visjo steno zavijemo skoraj vodoravno desno in pridemo na nekaksen grebencek. S tega mesta je pot do sedla odprta. Midva sva tukaj zgresila "uradno" varianto in sva zavila nekoliko prevec proti levi cez trave in nekaj lahkih pecin navzgor. Prava steza zavije se nekoliko desno in se po gruscnatem pobocju v serpentinah vzpne navzgor (shojeno, situacijo sva opazovala od zgoraj navzdol). S sedla na (vzhodni) vrh po markirani poti okoli 45 minut (skalnata glava, ki jo s sedla gledamo nad seboj se ni pravi vrh). Z vzhodnim (uradnim in markiranim) vrhom se seveda nisva zadovoljila in sva nadaljevala po grebenu naprej na zahodni vrh (na njem, za razliko od vzhodnega, ni vpisne knjige ali ziga), ki je po informacijah iz vodnikov 2 metra visji. Je pa po mojem mnenju tudi lepsi (manjsi, bolj skalnat) in nudi pogled na Kamnisko sedlo. Z vzhodnega vrha se je potrebno najprej nekoliko spustiti v vmesno skrbino oziroma sedlo (lahko travnato pobocje tik levo od grebena). Na drugi strani se najprej vzpnemo na nekaksno ramo (nekaj lahkih skal). Za ramo greben postane ostrejsi, vendar je skoraj v celoti prehoden. Ostrejsim mestom se lahko umaknemo nekaj metrov na juzno stran, vendar tudi tam ni povsem lahko (strmo skrotasto in krusljivo pobocje). Za prehod po grebenu z enega vrha na drugega sva porabila 15 minut (je blizje kot izgleda). Z vrha sva sestopila nazaj na marikran vzhodni vrh ter naprej po poti proti Kamniskemu sedlu. Do koce na sedlu nisva sla, ampak sva se po meliscu spustila do Pastirjev in nato naprej po poti v dolino. Se nekaj slikovnega materiala (dokler bo prostor dopuscal, bom slike pustil na strezniku): [url=http://www2.arnes.si/~ssparuta/Planjava/IMG_1810.JPG]Srebrno sedlo, prvic[/url] [url=http://www2.arnes.si/~ssparuta/Planjava/IMG_1820.JPG]Srebrno sedlo, drugic[/url] [url=http://www2.arnes.si/~ssparuta/Planjava/IMG_1821.JPG]Srebrno sedlo, tretjic - tokrat blizje[/url] [url=http://www2.arnes.si/~ssparuta/Planjava/IMG_1821_pot.JPG]Srebrno sedlo z vrisano priblizno smerjo vzpona[/url] [url=http://www2.arnes.si/~ssparuta/Planjava/IMG_1827.JPG]V na prejsnji sliki oznacenem skoku[/url] [url=http://www2.arnes.si/~ssparuta/Planjava/IMG_1908.JPG]Greben med vzhodnim (v ozadju) in zahodnim vrhom Planjave, slikan z vzhodnega vrha[/url] [url=http://www2.arnes.si/~ssparuta/Planjava/IMG_1908_pot.JPG]Greben z vrisano smerjo[/url]

primoza: nedelja, 4. september 2005, ob 7.47 uri

in se na drugi strani (na levi strani grape, gledano navzgor) vzpnemo cez nekaksen skok (skoraj lazje in manj izpostavljeno kot zgoraj omenjena plosca na dostopu). Nad tem mestom gremo nekaj casa rahlo proti levi, nato pa pod strmejso in visjo steno zavijemo skoraj vodoravno desno in pridemo na nekaksen grebencek. S [/url]
Èudno, zdi se mi, da grem jaz po drugi smeri, označeni z možici in povsem enostavni. Največji možic je na grebenčku rahlo v desno nad skotjem, ki ga je potrebno preplezati nad travnikom.

mariborcan: nedelja, 4. september 2005, ob 8.21 uri

in se na drugi strani (na levi strani grape, gledano navzgor) vzpnemo cez nekaksen skok (skoraj lazje in manj izpostavljeno kot zgoraj omenjena plosca na dostopu). Nad tem mestom gremo nekaj casa rahlo proti levi, nato pa pod strmejso in visjo steno zavijemo skoraj vodoravno desno in pridemo na nekaksen grebencek. S [/url]
Èudno, zdi se mi, da grem jaz po drugi smeri, označeni z možici in povsem enostavni. Največji možic je na grebenčku rahlo v desno nad skotjem, ki ga je potrebno preplezati nad travnikom.
Hm, zanimivo. Ali je prislo do nesporazuma ali pa res obstaja vec variant. No, moja je bila tudi povsem enostavna; omenjeni skok je visok kvecjemu nekaj metrov in neizpostavljen, ostalo pa je vec ali manj hoja. Mozicev pa v resnici nisem videl ravno dosti. Moram pa reci, da se moja varianta kar sklada s Stritarjevim opisom. Tudi se mi je ze ob ogledu stvari od dalec ta smer zdela najnaravnejsa in najlazja.

emšovka: nedelja, 4. september 2005, ob 12.23 uri

orientacijske težave, ki so jih opisovali predhodniki, so pri "gladki plošči". zdaj je obiskovalcev toliko, da so na plošči jasni sledovi - sledi gume in blata, praske od derez, pred leti pa je plošča izgledala neprehodna. v zatrepu je več možnih prehodov, izbereš si pot glede na trenutne razmere in videnje situacije. pozno spomladi je v grapi trd sneg, skale bolj desno pa so kopne, težavnost I (-), mogoče 15 minut plezarije. enkrat sem se vzpenjala v megli in izstopila zelo desno, zadnjič pa zelo levo po enem kaminčku, ki sem ga do sedaj še nisem opazila, ker se mi je zdelo zanimivo in lepo. saj v tem pa je čar neoznačenih poti in brezpotij. :D

Tomaž: nedelja, 11. september 2005, ob 19.12 uri

Èudno, zdi se mi, da grem jaz po drugi smeri, označeni z možici in povsem enostavni. Največji možic je na grebenčku rahlo v desno nad skotjem, ki ga je potrebno preplezati nad travnikom.
Danes sem se povzpel na Planjavo čez Srebrno sedlo in tudi jaz ne vidim kje tiči problem; šel sem ravno po tej smeri, ki jo je primoža opisal, nobenih težav ni.... Drgač pa je bilo večinoma megleno vreme, zima pa že kaže svoje zobe, saj je na vrhu zelo neprijetno pihalo... Sestopil sem proti Kamniškemu sedlu oz. po melišču naravnost nazaj v dolino.

Brezovar: ponedeljek, 7. november 2005, ob 20.16 uri

Tu bi jaz rad nekaj vprašal. Ko prideš do Srebrnega sedla bi se morala na desni strani; gledano proti Korošici pojaviti gora Najvišji rob Zeleniških špic, visoka 2127m. Ko sem nazadnje hodil po tej poti z zelo staro karto, sem jo kot kaže povsem spregledal. Sedaja pa sem jo na novi karti Grintovci 1:25.000 ugledal. Zanima me ali ste bili tudi tu gor in če ste bili ali je zahtevna pot od Srebrnega sedla pa do vrha. Simon Brezovar

iztokk: torek, 8. november 2005, ob 9.38 uri

Tu bi jaz rad nekaj vprašal. Ko prideš do Srebrnega sedla bi se morala na desni strani; gledano proti Korošici pojaviti gora Najvišji rob Zeleniških špic, visoka 2127m. Ko sem nazadnje hodil po tej poti z zelo staro karto, sem jo kot kaže povsem spregledal. Sedaja pa sem jo na novi karti Grintovci 1:25.000 ugledal. Zanima me ali ste bili tudi tu gor in če ste bili ali je zahtevna pot od Srebrnega sedla pa do vrha. Simon Brezovar
Pozdravljen! Pot je cisto lahka, mislim, da si v 15 minutah na vrhu. LPI

Filip: torek, 8. november 2005, ob 10.32 uri

Èe greš gor po grebenu Zeleniških špic, si tam že ven iz plezarije. Ima pa ta vrh tudi naravno okno, skozi katerega se vidi nekam dol na Petkove njive.

spleza: sreda, 9. november 2005, ob 20.51 uri

Alazeh, dobra si (sta), da si upata čez tele Zeleničke (mene je v hlačah premalo :oops: )... že samo ob pogledu s Staničevega vrha naprej, me zazebe... :( .

jazbec: ponedeljek, 14. november 2005, ob 15.35 uri

V soboto 12.11.2005 sva z atejem prehodila v naslovu navedeno. Vreme je bilo prekrasno. Vrsaci so se dvigali iz meglenega morja. Planinci smo se setali v kratkih rokavih. Rahle probleme sem imel s prehodom med rusevjem na planjavske zelenice. Po zelenicah pa so se gonili - prskali - gamsi. Mi je blo samo zal, da nisem mel daljnogleda - drugace je blo ko na national geographicu. Tako, zdaj pa upajmo, da cimprej sneg pade, da bo se lepse, pa se smucke bom lahko s sabo nosil.

slovan: nedelja, 8. oktober 2006, ob 15.43 uri

Da ne bom samo flancal. :lol: Včeraj sem se končno ojunačil in se odpravil na Srebrno sedlo preko Repovega kota. 8) Doslej sem imel namreč kar malo rešpekta pred to lepo dolino. Da bi se izognil morebitnim orientacijskim težavam nižje doli okoli lovske koče, sem vbodel zgornjo varianto pristopa. V spodnjem delu ni bilo posebnih problemov, begal me je edino odcep za Macesnovec, ki naj bi bil glede na opis v vodniku kmalu po združitvi zgornje in spodnje vstopne variante. Posledično sem parkrat skrenil nekoliko desno iz idealne linije. Splezatove fotke so bile ključne za prepoznavo mesta, kjer za nekaj metrov zmanjka poti. Od tega mesta naprej do same grape s kaminasto zajedo ni bilo orientacijskih težav, sedlo se je vseskozi lepo videlo. Pri sami grapi pa sem bil spet v dilemi, ker je bila zraven še ena, nekoliko daljša. Še dobro, da sem si dan pred izvedbo ogledal mariborcanove fotke. Sam sem na tem mestu namreč videl tri možnosti prehoda. Dve v levo iz prve (leve oz. krajše) grape, med sabo v razmaku nekaj metrov, in eno po grebenu med obema grapama. Na koncu sem se odločil za prehod iz prve grape, ki je očitno tudi najbolj prehoden. Nad njim je bil celo papirnat prtiček. Do samega sedla sem videl dva možica. Še moje mnenje o težavnosti poti. Zgornji del poti se mi je zdel zelo zahteven. Plezanje je bilo nekako na 90 procentih mojih sposobnosti, vsak morebiten odlom oprimka bi mi verjetno povzročil resne težave. Tudi neplezalni del zahteva maksimalno koncentracijo in zanesljiv korak. Morebiten zdrs se verjetno ne bi dobro končal. Ps: Hvala vsem, ki ste prispevali slikovno gradivo. Opozorilo: Prispevek izraža zgolj subjektivno mnenje avtorja. Za pridobitev objektivne informacije o težavnosti in poteku poti je obvezno prebrati opis v planinskih vodnikih založb PZS ali Sidarta.

mosovnik: ponedeljek, 30. oktober 2006, ob 17.15 uri

Sobota 28.10.2006 Še v temi sva z sinom krenila iz Jermance in v spodnjem delu sem malo lomastil med podrtimi drevesi, vendar brez večjih problemov, saj ob vedenju, da se moraš držati smeri grape, zgoraj zlahka zadeneš stezo, ki je lahko sledljiva vse do vrha. :D Rad pa bi dodal svoj komentar o težavnosti, ki so jo opisovali moji predhodniki, ker me zelo moti napihnjenost opisa težavnosti. Pot je res lepa in jo priporočam vsakomur, ki rad zahaja v visokogorje in ima vsaj malo izkušenj v njem. Kar se pa tiče tiste ocene II oz III, pa ne vem kako lahko tako lahkomiselno ocenjujejo težavnost. Resnično se vidi, da vsak po svoje doživlja poti, vendar pa mislim, da mora tudi dobro pomisliti preden da oceno, seveda jo pa lahko "javno" oceni samo nekdo, ki ima veliko izkušenj v gorah, predvsem alpinističnih. Na tej poti namreč ni nikjer težavnosti dobre II kaj šele III. O tej zadnji oceni ne more biti niti govora !!! Celo pot naju je nagrajevalo lepo vreme in samo na Srebrnem sedlu so se za kratek čas pripodile meglice. Tudi na vrhu Planjave čudovito in sledil je spust proti K.sedlu in pred kočo hiter spust po melišči navzdol proti Pastircem na Jermanco k jeklenemu konjičku. :D Skratka, prekrasen dan, lepa tura, za katero sva z kratkimi postanki porabila 7 ur. :D

mariborcan: ponedeljek, 30. oktober 2006, ob 21.13 uri

Kdo pa je te z II oz. III ocenjeval? Ne da se mi zdaj brati celotne teme nazaj, ampak, kolikor sem spremljal, se česa takega ne spomnim...edino, če je mogoče kdo zapisal, da se je zaplezal, in tako zabredel v težave omenjene stopnje...

spleza: ponedeljek, 30. oktober 2006, ob 21.55 uri

Mariborčan, si mi dobesedno z jezika vzel. :lol: Res, mosovnik, sem gledal nazaj, pa ne najdem...

mosovnik: torek, 31. oktober 2006, ob 19.56 uri

[b:92700a5d8a]Mater, sem ga polomil[/b:92700a5d8a]. Pregledal sem celo temo in resnično nisem našel nič v zvezi moje navedbe omenjene ocene obiskovalcev. Ne vem zakaj, ampak še sedaj sem nekako prepričan, da sem nekje prebral, ali mi je nekdo govoril ali kaj podobnega o tej težavnosti v R.kotu in ker sem bil tam prvič in brez težav, se mi je nekako zdelo pomembno, da demantiram omenjeno težavnost in glej ga zlomka, brcnil sem v popolno temo. Resnično mi je žal in se opravičujem in obljubim, da bom v prihodnje bolj previden in se ne bom tako brzopleto vsedel za PC. :oops: :oops: :oops:

slovan: petek, 3. november 2006, ob 12.54 uri

Ne vem zakaj, ampak še sedaj sem nekako prepričan, da sem nekje prebral, ali mi je nekdo govoril ali kaj podobnega o tej težavnosti v R.kotu
Tudi jaz sem bral o tej težavnosti in to v uradni literaturi.

dunda: petek, 3. november 2006, ob 16.50 uri

Za bolj izkušenega planinca verjetno res ni hujših nevarnosti. Razen - tistih nekaj metrov malo za tem, ko se konča lovska pot (pogorišče, štant).

primoza: nedelja, 22. julij 2007, ob 9.49 uri

Danes sem skočil iz Kamniške Bistrice skozi Repov kot in Srebrno sedlo na Planjavo. Spustil sem se na Kamniško sedlo, po melišču do Pastirjev in naprej do Kamniške bistrice. Zoprna sopara v spodnjem gozdu je čez dan izginila, ker v višinah danes piha močan jugozahodnik. Na Planjavi vpisna knjiga JE.