FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

irenab: nedelja, 2. april 2006, ob 20.49 uri; ogledov: 0

Danes sem jo mahnila na Kukovo špico. Na parkirišču pri zadnjih vaških hišah v Mojstrani sem dobila štop in to za celih 10 metrov! Srečala sem dva, ki sta šla plezat en slap ( ... »Èe ga bova našla ..., je zabrundal oni z brado, ko smo že sedeli v avtu). :D Vrgla sem nahrbtnik v prtljažnik, usedli smo se v avto in ... se ustavili po 10 metrih. Na cesti je bilo preveč snega in avto je kar zanašalo. Pa sta me »vrgla« ven, vsi trije smo bili kar malo razočarani. Je bilo treba peš. Povzpela sem se do prečne poti Planica-Pokljuka pod južnimi stenami Kukove špice. Vseskozi sem sledila smučinam predhodnika. Smučine so se tu obrnile za 180 stopinj in se zapodile v vijugah nazaj v grapo Velikega Èrlovca. Sama sem še nekaj časa kolebala, ali bi šla plezat kratko, ne prestrmo grapo med Kukovo špico in Vrhom nad Mužici, katere zgornji del je bil že čisto kopen. Zmagal je moj lenobni duh, mehek in razmočen sneg in odkrpljala sem navzdol. Še dobro, da sem jih imela. Krplje, namreč. Brez njih bi obupala že na cesti med Peričnikom in Velikim Èrlovcem. Vso pot sem jih imela na sebi, prav do vznožja sten nad gozdno mejo. Nazaj grede sem jih snela šele pri koči Peričnik. Res, da sem se nekajkrat z njimi pogreznila v zračne žepe, ki so se zahrbtno skrivali med vejami ruševja. Izvajala sem cele akrobacije, da sem rešila do stegen zakopane »račje« noge iz mehkega snega. Ali pa mi je spodrsnilo na gladki podlagi (le čemu služijo konice na spodnji in prednji strani krpelj?), da sem bentila sama pri sebi, kdaj bodo izumili pse za krplje ... A konec dober, vse dobro. Na poti dol sem zadremala na toplem soncu, prebirala knjigo Ledeniški pilot (zanimivo branje), se razgledovala po dolini Vrat, po bleščeče belem velikanu Stenarju in njegovim sosedom Križem, občudovala mogočni Triglav in premišljevala ... Kdorkoli je zdaj na vrhu očaka, ima pod seboj celo Slovenijo. Le kakšen je občutek stopiti na vrh Mt. Everesta? Si lahko razumsko predstavljaš, da leži pod teboj ves svet?

irenab: nedelja, 2. april 2006, ob 20.49 uri

Danes sem jo mahnila na Kukovo špico. Na parkirišču pri zadnjih vaških hišah v Mojstrani sem dobila štop in to za celih 10 metrov! Srečala sem dva, ki sta šla plezat en slap ( ... »Èe ga bova našla ..., je zabrundal oni z brado, ko smo že sedeli v avtu). :D Vrgla sem nahrbtnik v prtljažnik, usedli smo se v avto in ... se ustavili po 10 metrih. Na cesti je bilo preveč snega in avto je kar zanašalo. Pa sta me »vrgla« ven, vsi trije smo bili kar malo razočarani. Je bilo treba peš. Povzpela sem se do prečne poti Planica-Pokljuka pod južnimi stenami Kukove špice. Vseskozi sem sledila smučinam predhodnika. Smučine so se tu obrnile za 180 stopinj in se zapodile v vijugah nazaj v grapo Velikega Èrlovca. Sama sem še nekaj časa kolebala, ali bi šla plezat kratko, ne prestrmo grapo med Kukovo špico in Vrhom nad Mužici, katere zgornji del je bil že čisto kopen. Zmagal je moj lenobni duh, mehek in razmočen sneg in odkrpljala sem navzdol. Še dobro, da sem jih imela. Krplje, namreč. Brez njih bi obupala že na cesti med Peričnikom in Velikim Èrlovcem. Vso pot sem jih imela na sebi, prav do vznožja sten nad gozdno mejo. Nazaj grede sem jih snela šele pri koči Peričnik. Res, da sem se nekajkrat z njimi pogreznila v zračne žepe, ki so se zahrbtno skrivali med vejami ruševja. Izvajala sem cele akrobacije, da sem rešila do stegen zakopane »račje« noge iz mehkega snega. Ali pa mi je spodrsnilo na gladki podlagi (le čemu služijo konice na spodnji in prednji strani krpelj?), da sem bentila sama pri sebi, kdaj bodo izumili pse za krplje ... A konec dober, vse dobro. Na poti dol sem zadremala na toplem soncu, prebirala knjigo Ledeniški pilot (zanimivo branje), se razgledovala po dolini Vrat, po bleščeče belem velikanu Stenarju in njegovim sosedom Križem, občudovala mogočni Triglav in premišljevala ... Kdorkoli je zdaj na vrhu očaka, ima pod seboj celo Slovenijo. Le kakšen je občutek stopiti na vrh Mt. Everesta? Si lahko razumsko predstavljaš, da leži pod teboj ves svet?

pismo1: nedelja, 2. april 2006, ob 23.02 uri

Si lahko razumsko predstavljaš, da leži pod teboj ves svet?
O tem vprasanju bi pa razpredali pri naslednjem snidenju. :idea: Hvala za lep opis in danasnje sanje. 8)

tine: ponedeljek, 3. april 2006, ob 7.36 uri

Hvala za lep opis. Se pravi, da tudi zjutraj ni bilo nič pomrznjeno in se je že navsezgodaj udiralo in je brez krpelj zelo zelo težko. :cry: Tine

irenab: ponedeljek, 3. april 2006, ob 12.20 uri

Pozdravljeni, ja, hoja je mukotrpna gor in dol, letosnja zimska sezona pristopov se bo (je) koncala, preden se je dobro zacela. Prevec snega je zapadlo v marcu, zdaj, ko temperature vse bolj lezejo kvisku, pa je vse skupaj postala metrska odeja gnilca. Ampak, kaj bi stokali, gore so tu, take ali drugacne, uzivamo jih lahko na stoinen nacin! lep pozdrav vsem, Irena