FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mariborcan: četrtek, 20. julij 2006, ob 0.19 uri; ogledov: 0

V nedeljo 16.07.2006 sva se namenila v Zahodne Julijce. Štart zjutraj ob 7.00 iz Jezerske doline, v slabi uri do koče Brunner (lahka markirana pot) in nato v nadaljni dobri uri do bivaka (pravzaprav sta dva) Gorizia (lahka, vendar mestoma zelo strma in torej naporna pot). Vreme zjutraj je bilo precej oblačno (sicer visoka oblačnost in vrhovi niso bili v megli), tako da sem se kar bal, da se ne bi vremenska napoved spet izkazala za zgrešeno. No, kasneje se je na srečo izkazalo drugače, tako da ta jutranja oblačnost niti ni bila tako napačna, saj nama je prihranila vročino med vzponom. Je pa na čase zelo neprijetno pihalo, kar pa več ni bilo tako prijetno. Po počitku pred bivakom sva nadaljevala na Krniško škrbino (okoli pol ure), nato pa naprej proti Trbiški Krniški špici, do kamor sva potrebovala nadaljno uro (s postanki vred 4 ure od avta). Pot od Krniške škrbine naprej ni zavarovana in tudi markirana v bistvu ne, čeprav najdemo posamezne rdeče pike, ki pa so že zeeelooo obledele. So pa tudi posamezni možici. Mogoče je malo težavno najti odcep - s škrbine nam ni potrebno čisto dol v iztek grape, ampak se že zelo hitro (samo malo spusta s škrbine) desno odcepi precej shojena stezica; na odcepu sicer ni nobene rdeče pike ali možica, vendar pa jih srečamo že na prečenju proti grapi in tako vemo, da smo na pravi poti. S škrbine direktno po policah proti desni pa verjetno ni pametno poizkušati, saj tega prehoda ne omenja noben vodnik. Dalje proti vrhu najprej plezamo levo (gledano navzgor) od grape, nato pa (malo pred koncem grape) zavijemo po polici (možici, pike) desno okoli raza in nato naravnost navzgor po razčlenjenem pobočju / žlebu do vrha. Težave so, tako omenjajo tudi vodniki, do največ II. Zanimivo je, da v vodnikih kot najtežje mesto navajajo prag nad omenjeno polico, ki pa se meni ni zdel čisto nič posebnega. Sam bi kot najtežji del ocenil nekatere prehode v spodnjem delu, ko plezamo po pečevju levo od grape. Po počitku na vrhu (do tega trenutka se je že čisto zjasnilo, tako da sva imela čudoviti razgled), sva sestopila nazaj proti Krniški škrbini. Pri tem naju je v zgornjem delu grape (še preden zavijemo v pečevje ob grapi) presenetil prag, ki ga gor grede sploh nisva prav opazila, v sestopu pa kar nisva našla pametnega prehoda. Pike in možici vodijo nekam desno (gledano navzdol), nato pa se kar naenkrat znajdemo v krušljivem in izpostavljenem pobočju. Možnih prehodov je več, vendar so vsi neprijetno krušljivi ter tudi kar strmi in izpostavljeni. Prag sva nato preplezala vsak po svoji varianti, jaz po nekakšnem žlebu (krušljivo, spodaj neroden prestop do grušča), oče pa po nekakšni poklini / žlebu bolj v sredini grape. Od spodaj pa sem potem opazoval (to je tudi bistvo, ki ga želim povedati), da bi bilo morda še celo najlažje čisto levo (gledano navzdol) skozi nekakšen ozek prehod (že skoraj kamin), vendar nisem pa probal. Naprej navzdol nato večjih težav nisva imela. Že doma sva razmišljala, da bi, ker je tura na Trbiško Krniško špico razmeroma kratka, priključila še pot Anita Goitan, vendar pa je po sestopu oče izjavil, da on tja pač več ne gre. Problem je predvsem v tem, da iz Krniške škrbine ni možen prehod proti Trbiški škrbinici (oziroma midva ga ne poznava pa tudi izgledalo ni tako, da bi se brez težav dalo napredovati v tisti smeri), tako da je potrebno še precej sestopiti in nato prečiti pod stenami do markirane poti Corsi - Trbiška škrbinica. Tudi meni se v tistem trenutku to vzpenjanje iz 2000 m nazaj na kake 2400 m ni posebej dopadlo, vendar pa tega nisem hotel ravno priznati pa tudi se mi je zdelo zelo škoda ne izkoristiti tako lepega in stabilnega vremena, tako da sem izrazil nezadovoljstvo nad očetovo odločitvijo in, da bi vse skupaj podkrepil, priporočal, da greva vsaj pogledati po tisti potki pod stenami, da vidiva, koliko se je sploh treba spustiti. To sva tudi naredila in dokaj hitro dosegla markirano pot proti Trbiški škrbinici. Ker je "škrbinica" (v resnici so bile to samo neke skale, ki so zakrivale pogled) od tu izgledala precej blizu, sej je oče premislil in že sva se vzpenjala navzgor. Presenetljivo in na srečo hkrati so se tudi meni povrnile moči, tako da sva dokaj hitro in brez posebnega napora dosegla škrbinico in že sva nadaljevala po Aniti Goitan. Vmes sva srečala tudi dve skupini slovencev, ki so bili precej začudeni, da ob taki pozni uri (bila je okoli dve popoldne) še rineva tja gor. No, mene je bolj kot sama pot Anita Goitan, po kateri smo že dvakrat hodili, zanimal pristop na Divjo kozo, ki se odcepi malo pred škrbino med Malo špico in Divjo kozo, zato sem, ko sva prispela do tja, si ga seveda takoj hotel ogledati. Oče je spet bil mnenja, da tja gor ne gre, vendar je tokrat mislil povsem resno, zato sem sam šel na oglede, ki so izgledali tako, da sem pač splezal do vrha. Opis v "Zahodne Julijske Alpe" je za ta del kar pravilen. V grapo, ki se vzpenja proti vrhu Divje koze, vstopimo po polici z leve. V grapi hitro naletimo na skok z zagozdeno skalo. V vzponu ni posebej težaven, v sestopu pa kr malo bolj, vendar ima lahek obvoz na desni (gledano navzgor), ki sem ga v sestopu tudi uporabil. Ta skok v vodniku zato niti ni omenjen. Višje naletimo na prvi omenjen skok, ki ga brez večjih težav (II v vodniku mogoče celo malo pretirana) premagamo po desni strani, kjer poteka nakekašen žleb / poklina. Temu sledi naslednji skok, ki, glede na knjigo, predstavlja ključno mesto (tam je ocenjen z II+, sam menim, da je to malo pretirano in da bi II zadostovalo). Vzpnemo se po grapi že čisto pod skok (načeloma bi bilo možno že nižje zaviti prek skoka v lažji svet na desni strani grape, vendar je ta varianta po moje težja) ter se nato s prečnico v desno povzpnemo v nekašno poklino oz. razčlembo in po njej naravnost navzgor čez skok. Ta poklina je lahko v sestopu problem, saj ima v zgornjem delu bolj slabe oprimke in stope. Težavo rešimo tako, da sestopimo po lahkem svetu nižje dol, se obrnemo navzgor in poiščemo mesto, kjer lahko z dokaj lahkim prestopom okoli roba dosežemo spodnji del omenjene razčlembe, od koder nas čaka le še kratka prečnica do grušča. Seveda je možno takšno taktiko uporabiti že pri vzponu. Dalje do vrha ni več težav. Na vrhu sem spet imel čudoviti razgled (prej tako mogočna Trbiška Krniška špica je od tu izgledala kar nekako nizka in ponižna), vendar pa pravega uživanja vseeno ni bilo, saj me je malo skrbel sestop, ki pa sem ga potem z ravno opisano taktiko zmogel brez posebnih težav. Bo treba priti še enkrat, takrat bo bolj veselo (če namreč človek ve, da je določeno zadevo enkrat že brez težav prestal...). Za vzpon, počitek na vrhu in sestop sem porabil približno 30+10+20 minut = skupaj okoli 1 ura. Po težavnosti pa se mi zdi Divja koza zelo primerljiva s Trbiško Krniško špico. Ko sem se vrnil na markirano pot, sem bil že precej utrujen, zato ne bi imel nič proti temu, če bi sestopila po isti poti nazaj, kar bi bilo vsekakor krajše, vendar pa oče ni bil ravno za to. Ker bi bilo z njegovega stališča kar neugodno, da se je trudil s Krniške škrbine do tistega mesta samo zato, da bi potem tam 1 uro čakal, da se jaz vrnem z vrha, sem se strinjal, da greva naprej po Aniti Goitan. No, zelo proti sicer tudi sam nisem bil, saj sem za plezanje vedno zainteresiran, vendar pa vseeno lahko zapišem, da je bilo na nekaterih mestih že kar malo mučno, saj sem bil že tudi psihično rahlo izčrpan. Jasno pa je seveda, da si na takšni poti človek ne sme privoščiti, da bi mu popustila koncentracija. Posledica je bila, da je bilo moje plezanje, predvsem skozi tiste navpične kamine na južni strani Male špice, verjetno videti precej neelegantno, ampak kaj hočemo, glavno, da smo srečno prišli skozi, lepotno nagrado pa bomo osvojili kdaj drugič . Sicer pa so omenjeni kamini tudi edino težje mesto Anite Goitan (pa še to bolj zato, ker so v sestopu), drugače prevladuje hoja po policah, ki so večinoma tako široke, da varovala sploh niso potrebna (in jih posledično tudi ni). Se pa da tem kaminom izogniti po severni varianti pod Malo špico; kolikor sem jo s poti lahko videl, na njej nisem opazil snega, tako da je čisto možno, da je kopna (ne morem pa garantirati, saj je nisva sprobala). Med prečenjem po policah pod Turnom in Gamsovo materjo sem si ogledoval, kje poteka pristop na ta dva vrha. Brez težav se da locirati grapo med obema vrhovoma, ki pa jo Mihelič, če v njej ni snega (tako je tudi sedaj), odsvetuje. S tem bi se po videnem strinjal, vendar pa ocenjujem, da skrotje levo (gledano navzgor) od grape omogoča razmeroma lahek prehod. Žal pa zaradi pomanjkanja časa (in tudi energije) stvari nisva sprobala in čaka na drugič. Ni pa mi uspelo locirati drugih dveh variant, ki ju Mihelič priporoča kot alternativo, če v grapi ni snega. Sicer tisto območje ponuja več različnih potencialnih prehodov proti vrhu, vendar pa omenjenih razčlemb iz Miheličevega vodnika (travnat hrbet, širok kamin,...) nisem uspel nedvoumno določiti. Tako sva srečno in tudi dokaj hitro dosegla običajno pot na Viš ter po njej sestopila do Corsija. Za nadaljni sestop sva določila pot čez Viško planino, čeprav bi naju pot 650 (to je številka v spodnjem delu, zgoraj ima menda drugo) v dolino dostavila bližje izhodišča, vendar pa so nama bili vmesni vzponi na tej poti nekoliko odveč, poleg tega pa sva bila tudi mnenja, da je po naporni turi cesta bolj varna, saj je hoja bolj brezskrbna. Veličastni zaključni akord te doolgee ture je tako bil sestop po cesti z Viške planine v dolino, za posladek pa nama je nato ostalo še kar nekaj kilometrov (blizu 45 minut) pešačenja po asfaltu do avtomobila, kamor sva prispela okoli devetih zvečer. Na poti sva torej bila skupaj 14 ur, v katerih prav dosti nisva počivala (sam, ki sem bil tudi na Divji kozi, sem edini res dolgi počitek imel le na vrhu Trbiške Krniške špice (kakšno uro), vsi ostali omembe vredni (še kaki trije) so bili max. 15 minut). No, gledano v celoti, bi lahko rekel, da sem z opravljeno turo kar zadovoljen. Vreme je bilo lepo (to je bila na tej turi pomembna želja, saj sva imela ob prvem obisku Trbiške Krniške špice na vrhu meglo, le-ta pa nas je vedno zasledovala tudi ob obiskih Anite Goitan), prav tako pa se nisva izneverila tradiciji, da osnovnemu cilju (Trbiška Krniška špica v tem primeru) vedno rada še kaj "priključiva". Je pa bila tokratna priključitev na nek način tudi neugodna, saj se je tura v svoji drugi polovici tako sprevrgla v precejšnje hitenje in posledično le omejeno uživanje. Tja, vsega pač ne moremo imeti... Mogoče še informacija glede snega - na omenjeni poti ni nobenih snežišč, tako da težav ni. Za konec pa seveda še SLIKE: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/4093901/[/url] Èe koga zanima še kaj več, pa naj vpraša...

mariborcan: četrtek, 20. julij 2006, ob 0.19 uri

V nedeljo 16.07.2006 sva se namenila v Zahodne Julijce. Štart zjutraj ob 7.00 iz Jezerske doline, v slabi uri do koče Brunner (lahka markirana pot) in nato v nadaljni dobri uri do bivaka (pravzaprav sta dva) Gorizia (lahka, vendar mestoma zelo strma in torej naporna pot). Vreme zjutraj je bilo precej oblačno (sicer visoka oblačnost in vrhovi niso bili v megli), tako da sem se kar bal, da se ne bi vremenska napoved spet izkazala za zgrešeno. No, kasneje se je na srečo izkazalo drugače, tako da ta jutranja oblačnost niti ni bila tako napačna, saj nama je prihranila vročino med vzponom. Je pa na čase zelo neprijetno pihalo, kar pa več ni bilo tako prijetno. Po počitku pred bivakom sva nadaljevala na Krniško škrbino (okoli pol ure), nato pa naprej proti Trbiški Krniški špici, do kamor sva potrebovala nadaljno uro (s postanki vred 4 ure od avta). Pot od Krniške škrbine naprej ni zavarovana in tudi markirana v bistvu ne, čeprav najdemo posamezne rdeče pike, ki pa so že zeeelooo obledele. So pa tudi posamezni možici. Mogoče je malo težavno najti odcep - s škrbine nam ni potrebno čisto dol v iztek grape, ampak se že zelo hitro (samo malo spusta s škrbine) desno odcepi precej shojena stezica; na odcepu sicer ni nobene rdeče pike ali možica, vendar pa jih srečamo že na prečenju proti grapi in tako vemo, da smo na pravi poti. S škrbine direktno po policah proti desni pa verjetno ni pametno poizkušati, saj tega prehoda ne omenja noben vodnik. Dalje proti vrhu najprej plezamo levo (gledano navzgor) od grape, nato pa (malo pred koncem grape) zavijemo po polici (možici, pike) desno okoli raza in nato naravnost navzgor po razčlenjenem pobočju / žlebu do vrha. Težave so, tako omenjajo tudi vodniki, do največ II. Zanimivo je, da v vodnikih kot najtežje mesto navajajo prag nad omenjeno polico, ki pa se meni ni zdel čisto nič posebnega. Sam bi kot najtežji del ocenil nekatere prehode v spodnjem delu, ko plezamo po pečevju levo od grape. Po počitku na vrhu (do tega trenutka se je že čisto zjasnilo, tako da sva imela čudoviti razgled), sva sestopila nazaj proti Krniški škrbini. Pri tem naju je v zgornjem delu grape (še preden zavijemo v pečevje ob grapi) presenetil prag, ki ga gor grede sploh nisva prav opazila, v sestopu pa kar nisva našla pametnega prehoda. Pike in možici vodijo nekam desno (gledano navzdol), nato pa se kar naenkrat znajdemo v krušljivem in izpostavljenem pobočju. Možnih prehodov je več, vendar so vsi neprijetno krušljivi ter tudi kar strmi in izpostavljeni. Prag sva nato preplezala vsak po svoji varianti, jaz po nekakšnem žlebu (krušljivo, spodaj neroden prestop do grušča), oče pa po nekakšni poklini / žlebu bolj v sredini grape. Od spodaj pa sem potem opazoval (to je tudi bistvo, ki ga želim povedati), da bi bilo morda še celo najlažje čisto levo (gledano navzdol) skozi nekakšen ozek prehod (že skoraj kamin), vendar nisem pa probal. Naprej navzdol nato večjih težav nisva imela. Že doma sva razmišljala, da bi, ker je tura na Trbiško Krniško špico razmeroma kratka, priključila še pot Anita Goitan, vendar pa je po sestopu oče izjavil, da on tja pač več ne gre. Problem je predvsem v tem, da iz Krniške škrbine ni možen prehod proti Trbiški škrbinici (oziroma midva ga ne poznava pa tudi izgledalo ni tako, da bi se brez težav dalo napredovati v tisti smeri), tako da je potrebno še precej sestopiti in nato prečiti pod stenami do markirane poti Corsi - Trbiška škrbinica. Tudi meni se v tistem trenutku to vzpenjanje iz 2000 m nazaj na kake 2400 m ni posebej dopadlo, vendar pa tega nisem hotel ravno priznati pa tudi se mi je zdelo zelo škoda ne izkoristiti tako lepega in stabilnega vremena, tako da sem izrazil nezadovoljstvo nad očetovo odločitvijo in, da bi vse skupaj podkrepil, priporočal, da greva vsaj pogledati po tisti potki pod stenami, da vidiva, koliko se je sploh treba spustiti. To sva tudi naredila in dokaj hitro dosegla markirano pot proti Trbiški škrbinici. Ker je "škrbinica" (v resnici so bile to samo neke skale, ki so zakrivale pogled) od tu izgledala precej blizu, sej je oče premislil in že sva se vzpenjala navzgor. Presenetljivo in na srečo hkrati so se tudi meni povrnile moči, tako da sva dokaj hitro in brez posebnega napora dosegla škrbinico in že sva nadaljevala po Aniti Goitan. Vmes sva srečala tudi dve skupini slovencev, ki so bili precej začudeni, da ob taki pozni uri (bila je okoli dve popoldne) še rineva tja gor. No, mene je bolj kot sama pot Anita Goitan, po kateri smo že dvakrat hodili, zanimal pristop na Divjo kozo, ki se odcepi malo pred škrbino med Malo špico in Divjo kozo, zato sem, ko sva prispela do tja, si ga seveda takoj hotel ogledati. Oče je spet bil mnenja, da tja gor ne gre, vendar je tokrat mislil povsem resno, zato sem sam šel na oglede, ki so izgledali tako, da sem pač splezal do vrha. Opis v "Zahodne Julijske Alpe" je za ta del kar pravilen. V grapo, ki se vzpenja proti vrhu Divje koze, vstopimo po polici z leve. V grapi hitro naletimo na skok z zagozdeno skalo. V vzponu ni posebej težaven, v sestopu pa kr malo bolj, vendar ima lahek obvoz na desni (gledano navzgor), ki sem ga v sestopu tudi uporabil. Ta skok v vodniku zato niti ni omenjen. Višje naletimo na prvi omenjen skok, ki ga brez večjih težav (II v vodniku mogoče celo malo pretirana) premagamo po desni strani, kjer poteka nakekašen žleb / poklina. Temu sledi naslednji skok, ki, glede na knjigo, predstavlja ključno mesto (tam je ocenjen z II+, sam menim, da je to malo pretirano in da bi II zadostovalo). Vzpnemo se po grapi že čisto pod skok (načeloma bi bilo možno že nižje zaviti prek skoka v lažji svet na desni strani grape, vendar je ta varianta po moje težja) ter se nato s prečnico v desno povzpnemo v nekašno poklino oz. razčlembo in po njej naravnost navzgor čez skok. Ta poklina je lahko v sestopu problem, saj ima v zgornjem delu bolj slabe oprimke in stope. Težavo rešimo tako, da sestopimo po lahkem svetu nižje dol, se obrnemo navzgor in poiščemo mesto, kjer lahko z dokaj lahkim prestopom okoli roba dosežemo spodnji del omenjene razčlembe, od koder nas čaka le še kratka prečnica do grušča. Seveda je možno takšno taktiko uporabiti že pri vzponu. Dalje do vrha ni več težav. Na vrhu sem spet imel čudoviti razgled (prej tako mogočna Trbiška Krniška špica je od tu izgledala kar nekako nizka in ponižna), vendar pa pravega uživanja vseeno ni bilo, saj me je malo skrbel sestop, ki pa sem ga potem z ravno opisano taktiko zmogel brez posebnih težav. Bo treba priti še enkrat, takrat bo bolj veselo (če namreč človek ve, da je določeno zadevo enkrat že brez težav prestal...). Za vzpon, počitek na vrhu in sestop sem porabil približno 30+10+20 minut = skupaj okoli 1 ura. Po težavnosti pa se mi zdi Divja koza zelo primerljiva s Trbiško Krniško špico. Ko sem se vrnil na markirano pot, sem bil že precej utrujen, zato ne bi imel nič proti temu, če bi sestopila po isti poti nazaj, kar bi bilo vsekakor krajše, vendar pa oče ni bil ravno za to. Ker bi bilo z njegovega stališča kar neugodno, da se je trudil s Krniške škrbine do tistega mesta samo zato, da bi potem tam 1 uro čakal, da se jaz vrnem z vrha, sem se strinjal, da greva naprej po Aniti Goitan. No, zelo proti sicer tudi sam nisem bil, saj sem za plezanje vedno zainteresiran, vendar pa vseeno lahko zapišem, da je bilo na nekaterih mestih že kar malo mučno, saj sem bil že tudi psihično rahlo izčrpan. Jasno pa je seveda, da si na takšni poti človek ne sme privoščiti, da bi mu popustila koncentracija. Posledica je bila, da je bilo moje plezanje, predvsem skozi tiste navpične kamine na južni strani Male špice, verjetno videti precej neelegantno, ampak kaj hočemo, glavno, da smo srečno prišli skozi, lepotno nagrado pa bomo osvojili kdaj drugič . Sicer pa so omenjeni kamini tudi edino težje mesto Anite Goitan (pa še to bolj zato, ker so v sestopu), drugače prevladuje hoja po policah, ki so večinoma tako široke, da varovala sploh niso potrebna (in jih posledično tudi ni). Se pa da tem kaminom izogniti po severni varianti pod Malo špico; kolikor sem jo s poti lahko videl, na njej nisem opazil snega, tako da je čisto možno, da je kopna (ne morem pa garantirati, saj je nisva sprobala). Med prečenjem po policah pod Turnom in Gamsovo materjo sem si ogledoval, kje poteka pristop na ta dva vrha. Brez težav se da locirati grapo med obema vrhovoma, ki pa jo Mihelič, če v njej ni snega (tako je tudi sedaj), odsvetuje. S tem bi se po videnem strinjal, vendar pa ocenjujem, da skrotje levo (gledano navzgor) od grape omogoča razmeroma lahek prehod. Žal pa zaradi pomanjkanja časa (in tudi energije) stvari nisva sprobala in čaka na drugič. Ni pa mi uspelo locirati drugih dveh variant, ki ju Mihelič priporoča kot alternativo, če v grapi ni snega. Sicer tisto območje ponuja več različnih potencialnih prehodov proti vrhu, vendar pa omenjenih razčlemb iz Miheličevega vodnika (travnat hrbet, širok kamin,...) nisem uspel nedvoumno določiti. Tako sva srečno in tudi dokaj hitro dosegla običajno pot na Viš ter po njej sestopila do Corsija. Za nadaljni sestop sva določila pot čez Viško planino, čeprav bi naju pot 650 (to je številka v spodnjem delu, zgoraj ima menda drugo) v dolino dostavila bližje izhodišča, vendar pa so nama bili vmesni vzponi na tej poti nekoliko odveč, poleg tega pa sva bila tudi mnenja, da je po naporni turi cesta bolj varna, saj je hoja bolj brezskrbna. Veličastni zaključni akord te doolgee ture je tako bil sestop po cesti z Viške planine v dolino, za posladek pa nama je nato ostalo še kar nekaj kilometrov (blizu 45 minut) pešačenja po asfaltu do avtomobila, kamor sva prispela okoli devetih zvečer. Na poti sva torej bila skupaj 14 ur, v katerih prav dosti nisva počivala (sam, ki sem bil tudi na Divji kozi, sem edini res dolgi počitek imel le na vrhu Trbiške Krniške špice (kakšno uro), vsi ostali omembe vredni (še kaki trije) so bili max. 15 minut). No, gledano v celoti, bi lahko rekel, da sem z opravljeno turo kar zadovoljen. Vreme je bilo lepo (to je bila na tej turi pomembna želja, saj sva imela ob prvem obisku Trbiške Krniške špice na vrhu meglo, le-ta pa nas je vedno zasledovala tudi ob obiskih Anite Goitan), prav tako pa se nisva izneverila tradiciji, da osnovnemu cilju (Trbiška Krniška špica v tem primeru) vedno rada še kaj "priključiva". Je pa bila tokratna priključitev na nek način tudi neugodna, saj se je tura v svoji drugi polovici tako sprevrgla v precejšnje hitenje in posledično le omejeno uživanje. Tja, vsega pač ne moremo imeti... Mogoče še informacija glede snega - na omenjeni poti ni nobenih snežišč, tako da težav ni. Za konec pa seveda še SLIKE: [url]http://mariborcan.moj-album.com/album/4093901/[/url] Èe koga zanima še kaj več, pa naj vpraša...

BOR_KUM: petek, 21. julij 2006, ob 10.55 uri

Lepa tura. Zelo izčrpen in uporaben opis! Ko bo pravi čas, bo zgornje, sprintano, romalo z mano proti zahodu ... :D

mariborcan: petek, 21. julij 2006, ob 12.35 uri

Me veseli, da se ti zdi uporabno. Èe se boš odpravljal tja, bi ti morda vseeno svetoval, da greš Anito Goitan z Divjo kozo posebej, potem lahko brez težav priključiš še Gamsovo mater in Turn. Trbiški Krniški špici, ki je sama za sebe dokaj kratka, pa lahko priključiš še recimo Pot stoletnice, mogoče tudi Malo Lojtrico (glej opis v Zahodne Julijske Alpe). Pri nama je pač problem, da imava vsako leto dosti načrtov, za katere je ponavadi premalo časa, zato poizkušava iz vsake ture iztržiti čim več novega - zato sva pač priključila Divjo kozo, namesto Poti stoletnice, na kateri sva že bila. Zraven je še tudi ekonomska plat, saj je iz Maribora do tja kar daleč in tudi zato poizkušava na vsaki turi narediti čim več. Pa tudi neučakanost je, človeku pač ni za čakati na naslednjo turo in bi rad kar naenkrat obiskal vse tiste lepe vrhove... Težava je v tem, da se je najina tura posledično v drugem delu sprevrgla v precejšnje hitenje, kar ni ravno fajn. Za Gamsovo mater pa je tako zmanjkalo časa, tako da bova morala itak priti še enkrat. Zato se mi zdaj zdi mogoče bolj smiselno to turo razdeliti na dva dela. Seveda pa je vse zelo odvisno, kako hiter hodec si - če si hitrejše sorte, boš lahko mogoče brez težav opravil opisano turo + še kaj zraven, v tem primeru ni potrebe, da bi hodil na dve posebni turi, to moraš pač sam oceniti. Sicer pa ni potrebe, da bi si že vnaprej vse določil - najprej na Trbiško Krniško špico, potem pa boš tako videl, koliko si pri močeh in pri času. Ti pa turo vsekakor močno priporočam, okolica, razgledi so res izjemni! LP

sla: sreda, 11. oktober 2006, ob 9.53 uri

Mene pa zanima, če so z vrha Krniške špice urejena mesta za spust po vrvi (abzajli). Pod polico sta dva svedrovca s prusiki, višje pa nisem bila. Praviš, da se ti je zdel zgornji del lažji kot spodnji. Andrej Stritar v svojem vodniku 111 izletov piše, da je pristop na Trbiško Krniško špico le zelo zahtevno brezpotje....

Marijana & Marko: sreda, 11. oktober 2006, ob 11.55 uri

Niso urejena sidrišča za spust, je pa označeno, čeprav oznake bledijo. Èemu neki bi bili urejeni štanti za spust, tam se po normalki nimaš kje spuščati? Zgoraj je lahko, spodaj je pa nekaj kratkih, izpostavljenih in podrtih mest blizu II. V splošnem je to recimo smer I. stopnje, kar nekako še spada pod ZZB.

Irena: ponedeljek, 16. oktober 2006, ob 12.44 uri

Se strinjam z Mariborčanom; Trbiško Krniško špico je najlepše kombinirat s potjo Stoletnice, Anito Goitan pa z Divjo kozo in Gamsjo materjo, sicer postane stvar predolga, predvsem zdaj ko dnevi niso več razkošno dolgi. Za nobeno od teh treh sicer nemarkiranih vrhov ni potrebno posebej težko plezanje, je pa stvar precej razbita, zato previdno!

igorz: nedelja, 10. december 2006, ob 18.43 uri

Seveda zavarovana plezalna pot Anita Goitan ne poteka samo v tem obsegu kot jo je opisal Mariborčan, ampak se začne na Trbiški škrbinici (Forc. di Riofreddo) in poteka po podanem opisu, kjer se priključi na normalko, ki pripelje od koče Corsi, zatem preči južna pobočja Viša in se spusti na Škrbino zadnje Špranje (Mojzesovo škrbino), od tam se ponovno povzpne na Koštrunove špice in sestopi na Škrbino prednje Špranje (Forc. Lavinal dell Orso), kjer je tudi konec te zavarovane poti. Èe se vse skupaj naredi v enem dnevu, vključno s pristopom na Viš in sestopom v dolino je to vsekakor lep dosežek. Èeprav sem bil na tej poti že večkrat kakih posebnih navpičnih kaminov v Inominatti nisem opazil. Prehodil pa sem tudi tako imenovan severni obvoz, ki pa ni ni nič posebnega, vendar ga odsvetujem, če je na severni strani sneg, ker zna biti kar precej izpostavljeno.