FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mosovnik: ponedeljek, 11. september 2006, ob 9.37 uri; ogledov: 0

Grapa Hudi prask mi je že nekaj časa rojila po glavi in mojemu petnajstletnemu sinu tudi. Vendar sem odlašal in odlašal ( predvsem zaradi mojega najstnika) in sedaj po dosti turah v visokogorju sem smatral, da je pripravljen in hvala bogu, izkazalo se je, da je odlično pripravljen, tako fizično kot psihično. Povedati pa vseeno moram, da sva bila vseskozi navezana, kar je zgorav v ruševju in borovcih zapletalo zadevo. :( Rad pa bi razložil za morebitne ponavljalce nekaj stvari, ki so sicer že bile povedane,pa v naravi niso ravno takšne kot sem pričakoval, ali pa je letošnja zima spremenila stanje na tem odseku. Krenila sva pod hiško GRS po stezici skozi gozd in v grapo, pa čez in v naslednjo grapo in navzgor in glej, skoraj trčila sva v spominsko ploščo pri trikotnem melišču, lepo vidnem iz Okrešlja. Mogoče samo to, plošča je malce levo in malce nižje vrha trikotnega melišča, v steni nad travno fliko, gledano od spodaj. Skoraj nemogoče jo je zgrešiti. :lol: Od tu dalje pa gre zares. Tukaj sva se navezala, čelada obvezna, vstopila takoj v grapi levo od spominske plošče, prvi skalni skok (plezanje II.stopnje, v sredini celo mogoče slaba III:)in nato nadaljevanje po grapi navzgor, ki se ji tudi lahko malce šaljivo reče , navpično postavljen šoder. Grapa je zelo naložena, krušljiva, sicer pa tehnično ni pretežka. In tako je šlo lepo po grapi, ki se vleče vseskozi malce desno. :P Ko sva se približala vrhu grape, sem nenehno pogledoval proti levi, da bi uzrl nekje napovedano stezico in malo, pa še malo in izstopil sem iz grape na mini sedelce in glej ga zlomka, na ono stran bi lahko padel v Matkov kot, na levi je sedelce zapiral skalni blok, ki če bi se ga lotil, presegel III.,morda celo IV.in koj sem vedel, da nekaj ni v naravi tako kot je bilo že prej opisano. :( Spustila sva se cca 10 višinskih metrov po sitnem šodru in prečkala direktno preko grape proti borovcem, ki so mi delali težave zaradi svoje gostote, smole in strmine, na kateri rastejo, tudi pozneje in tako dosegla greben oz.naslednjo grapo. :x [b:bbe041dc67]Torej ponavljalci:cca 10-15 metrov pred iztekom Hudega praska, zavijte levo proti borovcem in se prebijte na greben, ne glede na to ali vidite stezico ali ne.Na grebenu boste našli nekaj, kar je tu in tam podobno stezici. Ha,ha,ha.! :D [/b:bbe041dc67] In tako dalje po grebenu gor in dol itd. Vendar dvakrat pa sva res za kratko izgubila pravo sled, vendar ne za dolgo in se razveselila kakšnega možica, ki sva ga uzrla. Na nevem katerem roglju pa sva izplezala čisto III.,res da kratek cug, pa vendarle in [b:bbe041dc67]prav v tem raztežaju se je zgodilo tole - porkafiks:[/b:bbe041dc67] iztegnil sem levo roko nad glavo, da najdem pravi oprimek, da že enkrat končam to kratko III., z desnico imam nekakšno oporo, zdi se mi da v levici ni dovolj skale in še malo potipam, aha, to je ta pravo in se potegnem navzgor, da končam zadevo. [b:bbe041dc67]Porkafiks, še enkrat,[/b:bbe041dc67] pred očmi, pred nosom ,v razdakji kakšnega slabega pol metra, zagledam pravega pravcatega modrasa, ki se je že odvijal in se, hvala bogu, hitro splazil dalje med borovce, jaz pa sem spustil tri kaplje. Pa kaj zato, saj so gate bile tudi od znoja mokre. Resnično sem se ustrašil in nato vseskozi do grebena nad Latvico, lomastil malo glasneje, da bi odgnal še kakšnega plazilca, ki se je morebiti sončil ob tem lepem vremenu na teh grebenih. :evil: Latvica! Kar poletela sva navzdol do kamna ob potki ki pelje navzgor proti vrhu M.gore, ne meneč se za izgubo nekaj višinskih metrov. Sledila je kratka malica in dokaj hitro nadaljevanje proti vrhu. Na vrhu sva srečala enega obiskovalca, ki se je odpravljal nazaj v Matkov kot, samo toliko je zastal, na najino prošnjo, da naju je fotografiral in že smo se poslovili. Midva pa sva ostala na vrhu ob izredno lepem vremenu skoraj eno uro in nato navzdol proti Mrzlemu dolu in dalje na Okrešelj v dolino. :lol: Na Okrešlju pa sem v razgovoru z mladeničem za šankom izvedel, ko sem mu omenil srečanje z modrasom, da je v tem delu to pogost dogodek, ker je malo ali letos skoraj nič obiskovalcev tega predela in ker bi baje naj modrasi izpodrinili staroselca gada. Brrrrrr !!!! Dolga in dokaj naporna tura, vendar lepa, razgledna in naj se je ne lotijo nevešči potikanja po brezpotju in vrtoglavi. Z vsemi postanki, slikanjem in dva do tri kratnim "štrikanjem" , sva potrebovala ali bolje rečeno, izkoristila 11 lepih, jasnih in sončnih uric. :D :D :lol:

mosovnik: ponedeljek, 11. september 2006, ob 9.37 uri

Grapa Hudi prask mi je že nekaj časa rojila po glavi in mojemu petnajstletnemu sinu tudi. Vendar sem odlašal in odlašal ( predvsem zaradi mojega najstnika) in sedaj po dosti turah v visokogorju sem smatral, da je pripravljen in hvala bogu, izkazalo se je, da je odlično pripravljen, tako fizično kot psihično. Povedati pa vseeno moram, da sva bila vseskozi navezana, kar je zgorav v ruševju in borovcih zapletalo zadevo. :( Rad pa bi razložil za morebitne ponavljalce nekaj stvari, ki so sicer že bile povedane,pa v naravi niso ravno takšne kot sem pričakoval, ali pa je letošnja zima spremenila stanje na tem odseku. Krenila sva pod hiško GRS po stezici skozi gozd in v grapo, pa čez in v naslednjo grapo in navzgor in glej, skoraj trčila sva v spominsko ploščo pri trikotnem melišču, lepo vidnem iz Okrešlja. Mogoče samo to, plošča je malce levo in malce nižje vrha trikotnega melišča, v steni nad travno fliko, gledano od spodaj. Skoraj nemogoče jo je zgrešiti. :lol: Od tu dalje pa gre zares. Tukaj sva se navezala, čelada obvezna, vstopila takoj v grapi levo od spominske plošče, prvi skalni skok (plezanje II.stopnje, v sredini celo mogoče slaba III:)in nato nadaljevanje po grapi navzgor, ki se ji tudi lahko malce šaljivo reče , navpično postavljen šoder. Grapa je zelo naložena, krušljiva, sicer pa tehnično ni pretežka. In tako je šlo lepo po grapi, ki se vleče vseskozi malce desno. :P Ko sva se približala vrhu grape, sem nenehno pogledoval proti levi, da bi uzrl nekje napovedano stezico in malo, pa še malo in izstopil sem iz grape na mini sedelce in glej ga zlomka, na ono stran bi lahko padel v Matkov kot, na levi je sedelce zapiral skalni blok, ki če bi se ga lotil, presegel III.,morda celo IV.in koj sem vedel, da nekaj ni v naravi tako kot je bilo že prej opisano. :( Spustila sva se cca 10 višinskih metrov po sitnem šodru in prečkala direktno preko grape proti borovcem, ki so mi delali težave zaradi svoje gostote, smole in strmine, na kateri rastejo, tudi pozneje in tako dosegla greben oz.naslednjo grapo. :x [b:bbe041dc67]Torej ponavljalci:cca 10-15 metrov pred iztekom Hudega praska, zavijte levo proti borovcem in se prebijte na greben, ne glede na to ali vidite stezico ali ne.Na grebenu boste našli nekaj, kar je tu in tam podobno stezici. Ha,ha,ha.! :D [/b:bbe041dc67] In tako dalje po grebenu gor in dol itd. Vendar dvakrat pa sva res za kratko izgubila pravo sled, vendar ne za dolgo in se razveselila kakšnega možica, ki sva ga uzrla. Na nevem katerem roglju pa sva izplezala čisto III.,res da kratek cug, pa vendarle in [b:bbe041dc67]prav v tem raztežaju se je zgodilo tole - porkafiks:[/b:bbe041dc67] iztegnil sem levo roko nad glavo, da najdem pravi oprimek, da že enkrat končam to kratko III., z desnico imam nekakšno oporo, zdi se mi da v levici ni dovolj skale in še malo potipam, aha, to je ta pravo in se potegnem navzgor, da končam zadevo. [b:bbe041dc67]Porkafiks, še enkrat,[/b:bbe041dc67] pred očmi, pred nosom ,v razdakji kakšnega slabega pol metra, zagledam pravega pravcatega modrasa, ki se je že odvijal in se, hvala bogu, hitro splazil dalje med borovce, jaz pa sem spustil tri kaplje. Pa kaj zato, saj so gate bile tudi od znoja mokre. Resnično sem se ustrašil in nato vseskozi do grebena nad Latvico, lomastil malo glasneje, da bi odgnal še kakšnega plazilca, ki se je morebiti sončil ob tem lepem vremenu na teh grebenih. :evil: Latvica! Kar poletela sva navzdol do kamna ob potki ki pelje navzgor proti vrhu M.gore, ne meneč se za izgubo nekaj višinskih metrov. Sledila je kratka malica in dokaj hitro nadaljevanje proti vrhu. Na vrhu sva srečala enega obiskovalca, ki se je odpravljal nazaj v Matkov kot, samo toliko je zastal, na najino prošnjo, da naju je fotografiral in že smo se poslovili. Midva pa sva ostala na vrhu ob izredno lepem vremenu skoraj eno uro in nato navzdol proti Mrzlemu dolu in dalje na Okrešelj v dolino. :lol: Na Okrešlju pa sem v razgovoru z mladeničem za šankom izvedel, ko sem mu omenil srečanje z modrasom, da je v tem delu to pogost dogodek, ker je malo ali letos skoraj nič obiskovalcev tega predela in ker bi baje naj modrasi izpodrinili staroselca gada. Brrrrrr !!!! Dolga in dokaj naporna tura, vendar lepa, razgledna in naj se je ne lotijo nevešči potikanja po brezpotju in vrtoglavi. Z vsemi postanki, slikanjem in dva do tri kratnim "štrikanjem" , sva potrebovala ali bolje rečeno, izkoristila 11 lepih, jasnih in sončnih uric. :D :D :lol:

mosovnik: ponedeljek, 11. september 2006, ob 9.43 uri

Ja, še tole sem pozabil pripisati:markacisti menda, vsaj po izgledu in številu sodeč , na tem območju že lep čas niso bili na delu. Tako da obiskovalci Mrzle gore, bodite zelo pozorni in to na obeh straneh, da se ne znajdete v resni zagati kakšne III. ali IV.

CarpeDiem: ponedeljek, 11. september 2006, ob 21.31 uri

A poleg vseh ostalih neprijetnosti so se pa še kače postavile za živo oviro al kaj, jaz se jih namreč bojim kot hudič križa!

andymann: ponedeljek, 11. september 2006, ob 22.08 uri

:D Mosovnik je postal pravi Steve Irvin! Še malo pa bo začel krokodile preganjati!

Domen: ponedeljek, 11. september 2006, ob 22.58 uri

A poleg vseh ostalih neprijetnosti so se pa še kače postavile za živo oviro al kaj, jaz se jih namreč bojim kot hudič križa!
Kako bi pa ti odreagiral na kačo v tvoji hiši?!

mosovnik: torek, 12. september 2006, ob 9.04 uri

Ja, lahko dodam samo to, da se jaz izredno bojim kač in takšna nenadna srečanja bi pri meni lahko bila na takšnem delu plezarije usodna. Dobro da se nisem spustil, oba bi lahko zgrmela tja dol proti Okrešlju. Resnično je bilo neprijetno, meni, ki se bojim kač, grozljivo in lahko zatrdim, da je bil kar zajeten in lepo rejen. Sem se kasneje spraševal, kaj in od česa ta golazen tam zgoraj visoko v skalovju je in živi. :evil: :evil: :evil:

D29: torek, 12. september 2006, ob 15.41 uri

Sem se kasneje spraševal, kaj in od česa ta golazen tam zgoraj visoko v skalovju je in živi. :evil: :evil: :evil:
Vsake toliko časa kakšnega planinca. :(

franci: torek, 12. september 2006, ob 18.54 uri

Kako je pa z varovali iz Mrzlega dola po merkirani poti? Vsi težji deli zavarovani? Hvala za informacijo.

mosovnik: sreda, 13. september 2006, ob 7.33 uri

Varovala so na najnujnejših delih in tista ki so, so v redu. Seveda je pa to čisto subjektivna ocena. Za mene jih je dovolj, mogoče edino bi imel pripombo, da bi lahko markacije bile obnovljene in malo pogostejše.

CarpeDiem: sreda, 13. september 2006, ob 20.56 uri

A poleg vseh ostalih neprijetnosti so se pa še kače postavile za živo oviro al kaj, jaz se jih namreč bojim kot hudič križa!
Kako bi pa ti odreagiral na kačo v tvoji hiši?!
Ja kako le - malo bi jo pogostil, malo pršuta in dobrega primorskega rdečga vina! :evil: Men osebno bi blo bolj ljubo srečat afriškega leva kot kačo, ker to mi je največja nočna mora, ampak sori, zdej smo že total OFF topic! :?

Tomaž: torek, 21. avgust 2007, ob 12.21 uri

Tudi mene je tale Praskec že dlje časa mikal ...
Morda te bo pa pozimi tudi kaj zamikalo! :lol:

spleza: torek, 21. avgust 2007, ob 12.45 uri

Ja, Tomaž, slej ko prej tudi verjetno. Sem že slišal, da pozimi tja gor s krempeljci lezejo. :P

Irena: sobota, 22. september 2007, ob 20.27 uri

Hudi prask sem sicer lezla (kaj pa mulatija ve kaj je to :lol:) kakih dvajset let nazaj, a v spominu ni ostalo nič. Stvar je dandanes dodobra uhojena, nič pretežka za kolikor toliko izkušenega šodrovca in dovolj kratka za popolno udobje - torej vsega skupaj je komaj za dober šiht :lol: . Edina stvar, na katero bi bilo za oozoriti je, da se vstopi v grapo levo :!: od spominske plošče maturantu. Desna varianta je namreč mnogo težja (Gorjan, a si tam dodajal pluse ?). Po tem začetnem skoku grapa vodi kar sama. K sreči sva bila le dva; grapa je namreč precej naložena. V tehle mrzlih septemberskih jutrih pa je poplezavanje tu pravi užitek, saj grapo razen vrhnjega dela ogreje sonce - tudi skala je topla :!: Po opisu sva izplezala na greben, spust v Latvico, ki je kljub skromni višini danes popolnoma pobeljena. No, k sreči je bil sneg mehak... Po markirani poti na vrh. Z vrha sem se sprehodila po grebenu proti Krnički gori, a le dokler se ta ne začne strmeje spuščati. Kolikor se spomnim, (gledano s Krničke) je spodaj precejšen skok. Ali je kdo že poskusil prečenje po grebenu in kako je ??? Spustila sva se po markirani poti na Okrešelj, kjer sva ravno še ujela sonce pred kočo. V Prasku in na Mrzli gori nisva srečala človeka, na travniku pod koču pa je kar mrgolelo "martinčkov".

mosovnik: ponedeljek, 24. september 2007, ob 8.09 uri

Hm ... z objektivnega stališča se s temle ne bi ravno strinjal, sem si pa že pred časom priznal, da razglabljati o tem nima nobenega smisla. 8)
Tukaj in za to zadevo pa se popolnoma strinjam s tabo Gorjan. Ravno v razpravi o H.prasku, se lahko kaj hitro pogovor razprede..........no ja, do onemoglosti in do subjektivnega ocenjevanja težavnosti in........ ah, pustimo to.