FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Andrej Slak: torek, 28. september 2004, ob 14.48 uri; ogledov: 0

Pozdravljeni, V vednost vsem, ki se bodo želeli vpisati v knjigo obiskov: prejšnji teden sem bil na Rutarskem Vršiču nad Martuljkom in ob vpisu v knjigo na vrhu, našel vpisno knjigo čisto premočeno. Nekdo je pustil odprt pokrov kovinske škatle. Knjigo sem vzel domov, da se je posušila in jo nameravam prinesti nazaj v sredini oktobra. Medtem časom lahko daste v škatlo list papirja, se na njega med tem vpišete in ko bom knjigo prinesel nazaj, bom vse vpisane prepisal v knjigo.

Andrej Slak: torek, 28. september 2004, ob 14.48 uri

Pozdravljeni, V vednost vsem, ki se bodo želeli vpisati v knjigo obiskov: prejšnji teden sem bil na Rutarskem Vršiču nad Martuljkom in ob vpisu v knjigo na vrhu, našel vpisno knjigo čisto premočeno. Nekdo je pustil odprt pokrov kovinske škatle. Knjigo sem vzel domov, da se je posušila in jo nameravam prinesti nazaj v sredini oktobra. Medtem časom lahko daste v škatlo list papirja, se na njega med tem vpišete in ko bom knjigo prinesel nazaj, bom vse vpisane prepisal v knjigo.

BOR_KUM: petek, 9. januar 2009, ob 20.16 uri

[i:7d93a57912]Tak večer je, da se mi je dalo tole na hitro potegniti iz spomina. Ideja seveda ni prišla kar na suho - spodbudo za pisanje lahko najdete [b:7d93a57912][url=http://www.pzs.si/forum/viewtopic.php?p=35188#35188]tule[/url][/b:7d93a57912] (absolutno si zasluži malo reklame!). Ker nisem hotel smetiti tam, sem tekst uvrstil sem - cilj je vendarle bil vrh, ki ga je najti v naslovu tukajšnje teme. [/i:7d93a57912] Nekaj let nazaj je bilo, v času mojega prvega digitalca. Zimskega spanja je konec, zime v sredogorju še ne. Zjutraj zapeljem čez most v Gozdu Martuljku, kjer prišleke pozdravlja Špik. Tam čez, pred vilo, ki prazna čaka in čaka in čaka … parkiram, kot vedno. Tokrat ni pusto in prazno. Gospa se sklanja v pravkar ozelenelih travah, pogleda v vsak kot … in vrečka se polni. Tam, v gozdiču, druga gospa upogiba hrbet z enakim namenom. Pomlad, čiščenje, akcija – lepo, mi gre skoz možgane … in moja slaba vest se tiho oglaša, ko grem mimo. Prijazen pozdrav ne odtehta, lahko bi pomagal. Kaj pa je pol ure. Izgovor v mislih: mudi se, zelo, čez Zaprete grem na Vršič ter Za Ak in okrog. Ni dober?! Kratka tura. Da je? Pa kondicije ni, tam gor me pa čaka še meter ta mehke beline, ki se cedi in predira … In izgovor zdrži! Hitim čez "brv", ki premošča Martuljški potok. Tokrat srečno. Potem kratko gor in v levo, po stezici prečnici, v izogib blatu kolovoza. Žilica ne da miru in namesto po znanem navzgor na kolovoz, skrenem levo na bližnjico bližnjice. Strma je ta, zelo me zagreje in zadovoljen z višino soglasno odločim – počitek. Je pa res nagnjeno dol k Savi, si mislim. Piti. Najprej pa, saj res, fotoaparat - baterije zamenjat. Nahrbtnik naslonim k drevesu. Počasi, previdno zamenjam; fotoaparat nazaj v torbico in na kapo nahrbtnika. Ne za pas!? Pijem – res paše. Nogo nerodno premaknem - prepočasen počep, gib roke zgreši in že drvi torbica po gozdnatem bregu … v žleb … pok, resk, tih pok, čez rob … in je ni. Gluho tišino zmoti vražje sorodstvo, ki mi glasno odleti iz ust za njo. Ni ga več, fotoaparata - si bo treba priznati, tudi kartice ni in fotk z nje tudi ne … Digitalci!? Ih, kaj »aparat«, fotk ni, ker še niso »šle« na PC! Adijo spomini dveh tur, adijo dan s prijatelji, adijo … Ne, ne dam, spominov ne dam! Pa današnji dan? Tako in tako je izgubljen - no ja, razen če najdem!? Sicer mi ostane vsaj zgodba namočena v jezo in potoke potu. Dol v Gozdu pa smeti pobirajo … nisem imel časa … nisem si ga vzel … odzvanja v glavi. Pustim vso robo na stezi, sam pa … uh, je strmo … čez rob … še bolj strmo … dobro, žleb se nadaljuje in širi, nekaj smrečic in dosti listja je v njem … če torbica ostane v žlebu … če jo smrečice malo ustavijo in listje pomaga pri tem … upanje je … kaj pa je deset minut proti večnosti … morda pa le najdem! Prvih trideset metrov na hitro preskočim, tako strmi so, da upanja ni. Potem drsam po žlebu navzdol in gledam kot ris. Žleb se nižje razširi in postaja bolj plitek … nato se strmina unese … lepo … tam me čaka sveža poseka, debele smreke ležijo v smeri brega navzdol in povprek … ni tako lepo … Nikjer nič. Niti sledu! … Končno le pridem do izravnave in do prečnega kolovoza … vendarle … tu nekje bo. Sem sto petdeset metrov niže – merjeno brez višinomera. Postavim se v strelce in češem in češem in gledam … petnajst minut … nič … trma … še pol ure … nič … tu spodaj ni - neverjetno … poklapan … še v strelcih navzgor … vedno bolj strmo … upanje ugaša! Spet zgoraj na robu; dvajset metrov više nahrbtnik še čaka. Prav takrat, neverjetno, se z leve zgoraj na poti prikaže možak. Presenečena oba. Pozdrav, nasmeh … ne ne, ne motiš me, spodaj nisem zato … fotoaparat sem iskal … mu ne povem koliko časa. Brezupno. Prijazno, v tolažbo mi pravi, da letos na morju, na barki, trenutek nepazljivosti … in … čof. Tudi on je ostal brez spominov. Brezup ni enak, se branim med smehom, moje slike so tu blizu nekje, ne tam daleč in globoko v ribjem želodcu. Še prgišče prijaznih besed, pet minut in gre. Jaz pa zadnji poizkus: kamen spustim po hribu navzdol, v tisti žleb … in poslušam … kotaljenje se sliši in sliši, še sliši daleč dol … pri torbici prej pa ne, ni bilo tako … zakaj? Ja, morda pa … Upanje umira zadnje, trmi v naročju. Grem drugič navzdol: dvajset metrov – začetek žlebu, tretji pregled, podrobno. Nič. Premagan. Predam se! Obstojim tam v tisti strmini, poslušam tišino … zavežem čevelj. Takrat pa, juh, juh, juhuuhuuuu … mi uide iz polnih pljuč. Tišine ni več, fotoaparat je pa spet, tam nizko ob čevlju, trdno ujet v rogovili dveh tankih vej. Kot bi me klical in bi ga slišal. Neverjetno! »Si našeeeeel?« priplava vprašanje iz daljave. Tisti možakar. »Jaaa, seeeeem! Juhuhuhuuu!« zavpijem nazaj. Spet popolna tišina. Sreča, res sreča, skoraj neverjetna sreča, fotoaparat je cel in brezhibno deluje … In življenje je lepo! In je zgodba. Za vse trmaste poučna … in zame … tudi! [i:7d93a57912] P.s. Tistega dne sem opazoval Skočnike in do popka v snegu pregazil na vrh Rutarskega Vršiča. Dalje takrat ni šlo, ampak … kaj bi to. :D [/i:7d93a57912] [i:7d93a57912]Neuničljivi fotoaparat je svoje življenje neslavno končal lani, v rokah bratrančevega mulca - zdržal je skoraj celo prvo uro uporabe! [/i:7d93a57912]