FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

grega_p: ponedeljek, 11. maj 2009, ob 0.39 uri; ogledov: 0

Ja, nekje v ozadju belih velikanov se skrivajo prav prijetni sredogorski kuclji. Tokrat sem jo pihnil (me je bolj odneslo) na Mačenski vrh. Iz Medvedjega dola (Barental) sem pri Stouh hutte zavil po cesti gor do križišča poti pri Plavcu. Tam je tabla, ki označuje možnost vstopa po poti št. 669 (naravnost navzgor) ali desno po poti 668. Jaz sem sledil slednji in se po kratkem makadamskem pešačenju obrnil gor skozi gozd. Kljub majskem soncu je kar pasala svežina vetra in sence, saj je pot dokaj strma. Dvakrat prečka cesto, nato pa se svet počasi odpre in sosednji Kozjak, Psinski vrh, Stol, Vrtača, Vajnež pridejo do izraza s svojimi belimi kapucami. Na moji strani pa čista idila. Vse cveti, žubori in leta naokrog. Da o vonjavah borovcev ne govorim.. Vrh pride nekako pričakovano pa vseeno je smešno, ko se ti travnik odpre pred nosom. Skoraj povsem raven vrh s klopco in obveznim (za Avstrijce) križem deluje kot visokogorsko igrišče. Užitek. Kjer pridemo gor pa ne gremo dol. Zraven (torej desno) gre pot proti sedlu Gipfsattel (ali nekaj takega) in nato levo (ob razcepu) skozi smrekov, nižje pa mešan gozd do izhodišča. Na koncu so bile kar težave pri prebijanju skozi podrta drevesa, saj je del poti (zadnjih 10 minut) izgledal kot po kakšnem silovitem viharju. Upam, da jo bodo kmalu očistili, saj je stvar precej neprijetna. Naj kdo iz sončne strani Alp le zaide sem gor, v vpisni knjigi sem malo brskal in nisem našel Slovenčka. Pa vzemite fotoaparat. Gre gor

grega_p: ponedeljek, 11. maj 2009, ob 0.39 uri

Ja, nekje v ozadju belih velikanov se skrivajo prav prijetni sredogorski kuclji. Tokrat sem jo pihnil (me je bolj odneslo) na Mačenski vrh. Iz Medvedjega dola (Barental) sem pri Stouh hutte zavil po cesti gor do križišča poti pri Plavcu. Tam je tabla, ki označuje možnost vstopa po poti št. 669 (naravnost navzgor) ali desno po poti 668. Jaz sem sledil slednji in se po kratkem makadamskem pešačenju obrnil gor skozi gozd. Kljub majskem soncu je kar pasala svežina vetra in sence, saj je pot dokaj strma. Dvakrat prečka cesto, nato pa se svet počasi odpre in sosednji Kozjak, Psinski vrh, Stol, Vrtača, Vajnež pridejo do izraza s svojimi belimi kapucami. Na moji strani pa čista idila. Vse cveti, žubori in leta naokrog. Da o vonjavah borovcev ne govorim.. Vrh pride nekako pričakovano pa vseeno je smešno, ko se ti travnik odpre pred nosom. Skoraj povsem raven vrh s klopco in obveznim (za Avstrijce) križem deluje kot visokogorsko igrišče. Užitek. Kjer pridemo gor pa ne gremo dol. Zraven (torej desno) gre pot proti sedlu Gipfsattel (ali nekaj takega) in nato levo (ob razcepu) skozi smrekov, nižje pa mešan gozd do izhodišča. Na koncu so bile kar težave pri prebijanju skozi podrta drevesa, saj je del poti (zadnjih 10 minut) izgledal kot po kakšnem silovitem viharju. Upam, da jo bodo kmalu očistili, saj je stvar precej neprijetna. Naj kdo iz sončne strani Alp le zaide sem gor, v vpisni knjigi sem malo brskal in nisem našel Slovenčka. Pa vzemite fotoaparat. Gre gor