FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

turbo: ponedeljek, 2. avgust 2010, ob 10.52 uri; ogledov: 10

Kar sedem se nas je zbralo, tudi dekle za še prijetnejšo družbo je bilo z nami. Pot pod noge smo vzeli v Loški Koritnici. Prvo mimo planine in višje mimo lovske koče, smo jo ubrali proti Robu nad Zagačami in nekako 2000m visoko, kjer se pot v levo vzpne proti bivaku, krenili po gredini v desno. Na koncu gredine smo naleteli na prve ostanke jeklenic, katerih je bilo potem do škrbine med Kotovo špico in V Koncu špico še kar nekaj. Kake koristi od njih ni bilo, saj so jeklenice več ali manj potrgane, pridejo pa prav za orientacijo, ki pa tudi ni (pre)težavna. Pa tudi nekaj možicljev se najde ob poti, tako da sile z razvedom ni. Zaradi krušljivosti terena je ponekod potrebno malce bolj popaziti, a je vse v rangu zahtevnejšega brezpotja. Na škrbini smo prišli na sonce (vse do tu je vzpon potekal v prijetni senci in hladu), pokukali na Gorenjsko, nato pa po polički (gredini) na desni odkorakali še tisto nekaj malega na vrh Kotove špice. Na Mangrtu se je videlo množice, prav tako na Jalovcu, mi pa kot od boga pozabljeni. Malce smo se podprli, nato pa odrinili proti V Koncu špici. Na škrbini smo prvo preplezali krajši skok, nato pa po desni strani, rahlo v spustu, po kar izpostavljeni, šodrasti polički obšli predvrh. Koj za njim smo ostro v levo ,strmo navzgor, zavili na zoprno šodrasto pobočje, ki se je kmalu izoblikovalo v grapico, iz katere smo izplezali v levo po kompaktni skali. Tu smo se znašli na grebenu, pred nami pa je bil zadnji "skok" do vrha. Naskočili smo ga naravnost, kakih deset metrov višje pa prestopili kak meter v desno, poplezali še malce navzgor in že smo bili na vrhu V Koncu špice. Ta, zadnji skok, in morebiti tudi tisti prvi, koj nad škrbino, sta druge težavnostne stopnje. Se pa navkljub krušljivemu terenu najde dovolj kompaktnega apnenca, da sta stop in oprimek čvrsta kot se spodobi. Tudi na tem vrhu smo malce pomartinčkali, nato pa sestopili na pot, ki vodi iz bivaka na Vevnico. In obratno. Sestop ni bil težak, zoprn pa precej, zaradi šodra (marsikje tudi na trdi podlagi, "kugel-lagerji") . Ker nam je šla pot odlično od nog, pa tudi utrujenost še ni pričela pritiskati, smo se z veseljem podali še na Vevnico. Kot že ves dan, tudi tu ni bilo gneče. Kaj gneče, že na tretjem vrhu smo bili sami. Pa ne da smo jo pogrešali, gnečo, daleč od tega. Sledil je sestop do bivaka (pozor, nekaj jeklenic je potrganih, previdno na zglajenih skalah), kjer smo si z največjim veseljem našli vsak svojo zaplato zelene ruše in si krepko oddahnili. Potem pa je sledil še sestop, ki je šele povsem spodaj, že blizu lovske koče, postal malce nadležen, zaradi vročine, ki je vse bolj in bolj pritiskala. Pri avtu smo se znašli po devetih urah in pol, nadvse zadovoljni z opravljenim. Za orientacijo, nekaj časovnic: izhodišče - Vevnica 6h, na Kotovi špici pa smo bili v 3.30h Brez čelade nikakor na pot, vode višje od lovske koče ni, vrv morda ni odveč. Mi smo jo imeli s seboj, a je nismo potrebovali. Kot ponavadi od A do Ž odlično (tura, družba, vreme,...)

turbo: ponedeljek, 2. avgust 2010, ob 10.52 uri

Kar sedem se nas je zbralo, tudi dekle za še prijetnejšo družbo je bilo z nami. Pot pod noge smo vzeli v Loški Koritnici. Prvo mimo planine in višje mimo lovske koče, smo jo ubrali proti Robu nad Zagačami in nekako 2000m visoko, kjer se pot v levo vzpne proti bivaku, krenili po gredini v desno. Na koncu gredine smo naleteli na prve ostanke jeklenic, katerih je bilo potem do škrbine med Kotovo špico in V Koncu špico še kar nekaj. Kake koristi od njih ni bilo, saj so jeklenice več ali manj potrgane, pridejo pa prav za orientacijo, ki pa tudi ni (pre)težavna. Pa tudi nekaj možicljev se najde ob poti, tako da sile z razvedom ni. Zaradi krušljivosti terena je ponekod potrebno malce bolj popaziti, a je vse v rangu zahtevnejšega brezpotja. Na škrbini smo prišli na sonce (vse do tu je vzpon potekal v prijetni senci in hladu), pokukali na Gorenjsko, nato pa po polički (gredini) na desni odkorakali še tisto nekaj malega na vrh Kotove špice. Na Mangrtu se je videlo množice, prav tako na Jalovcu, mi pa kot od boga pozabljeni. Malce smo se podprli, nato pa odrinili proti V Koncu špici. Na škrbini smo prvo preplezali krajši skok, nato pa po desni strani, rahlo v spustu, po kar izpostavljeni, šodrasti polički obšli predvrh. Koj za njim smo ostro v levo ,strmo navzgor, zavili na zoprno šodrasto pobočje, ki se je kmalu izoblikovalo v grapico, iz katere smo izplezali v levo po kompaktni skali. Tu smo se znašli na grebenu, pred nami pa je bil zadnji "skok" do vrha. Naskočili smo ga naravnost, kakih deset metrov višje pa prestopili kak meter v desno, poplezali še malce navzgor in že smo bili na vrhu V Koncu špice. Ta, zadnji skok, in morebiti tudi tisti prvi, koj nad škrbino, sta druge težavnostne stopnje. Se pa navkljub krušljivemu terenu najde dovolj kompaktnega apnenca, da sta stop in oprimek čvrsta kot se spodobi. Tudi na tem vrhu smo malce pomartinčkali, nato pa sestopili na pot, ki vodi iz bivaka na Vevnico. In obratno. Sestop ni bil težak, zoprn pa precej, zaradi šodra (marsikje tudi na trdi podlagi, "kugel-lagerji") . Ker nam je šla pot odlično od nog, pa tudi utrujenost še ni pričela pritiskati, smo se z veseljem podali še na Vevnico. Kot že ves dan, tudi tu ni bilo gneče. Kaj gneče, že na tretjem vrhu smo bili sami. Pa ne da smo jo pogrešali, gnečo, daleč od tega. Sledil je sestop do bivaka (pozor, nekaj jeklenic je potrganih, previdno na zglajenih skalah), kjer smo si z največjim veseljem našli vsak svojo zaplato zelene ruše in si krepko oddahnili. Potem pa je sledil še sestop, ki je šele povsem spodaj, že blizu lovske koče, postal malce nadležen, zaradi vročine, ki je vse bolj in bolj pritiskala. Pri avtu smo se znašli po devetih urah in pol, nadvse zadovoljni z opravljenim. Za orientacijo, nekaj časovnic: izhodišče - Vevnica 6h, na Kotovi špici pa smo bili v 3.30h Brez čelade nikakor na pot, vode višje od lovske koče ni, vrv morda ni odveč. Mi smo jo imeli s seboj, a je nismo potrebovali. Kot ponavadi od A do Ž odlično (tura, družba, vreme,...)

boleklolek: sreda, 4. avgust 2010, ob 19.26 uri

Zanimiva tura in lepo opisan prispevek, da se človeku kar pocedijo sline....Mislim, da mi bo tvoj kažipot drugo leto zelo pomagal, da se tudi sam posladkam z omenjenimi vrhovi...Pa varno in srečno samo naprej....