FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Mirko: četrtek, 1. julij 2004, ob 11.57 uri; ogledov: 2

Pozdravljeni Včeraj sva se iz Belske Kočne povzpela na Krničko goro. Pristop je opisan v Stritarjevem vodniku "Kamniške in Savinjske Alpe", spodnji del do vstopa v krnico pa podrobno tudi na spletni strani M&M. Midva sva se držala opisa M&M, tako da sva že pred Presteralšami zavila z markirane poti v levo ter po shojeni potki dosegla ustje krnice med Krničko goro in Mrzlo goro. Lepo vidna potka se tu nadaljuje skoraj vodoravno, mi pa jo zapustimo in se v desno brezpotno vzpnemo do prvih melišč. Od tu naprej nisva več opazila nobenih sledi, tudi možicev ne, tako da smo več ali manj prepuščeni sami sebi. V desnem delu krnice še leži sneg, kar vzpon bistveno olajša. Kot omenja Stritar, nam za orientacijo najbolje služijo gladke bele plošče na levi. Desno od njih sta dve grapi, ki pa izgledata od spodaj nepregledni in ne veste kam vodita. Leva, rdečkasta, je izgledala nemarno krušljiva, zato sva izbrala desno, ki je bila še lepo zalita (cepin, dereze). Sneg leži nekako do polovice grape, naprej je spet kopno in vedno bolj krušljivo. Zijalko, ki jo omenja Stritar, težko opazite (midva sva jo šele pri spustu). Stritar nič ne omenja, ali in kje zapustimo grapo "Sledi še zadnji vzpon po široki grapi proti vrhu...". Midva sva iz nje zavila približno 100 dolžinskih metrov pred koncem in se napotila v strmo skrotje na desni. Tu in tam vidne stečine ob ruševju te brez problemov pripeljejo na vrh. Èelado zaradi krušljivosti toplo priporačava, vrv za vajene brezpotnike ni potrebna. Orientacijske težave in krušljivost so večje od tehničnih težav. Lepa tura v odmaknjene predele. LP Silvester in Mirko

Mirko: četrtek, 1. julij 2004, ob 11.57 uri

Pozdravljeni Včeraj sva se iz Belske Kočne povzpela na Krničko goro. Pristop je opisan v Stritarjevem vodniku "Kamniške in Savinjske Alpe", spodnji del do vstopa v krnico pa podrobno tudi na spletni strani M&M. Midva sva se držala opisa M&M, tako da sva že pred Presteralšami zavila z markirane poti v levo ter po shojeni potki dosegla ustje krnice med Krničko goro in Mrzlo goro. Lepo vidna potka se tu nadaljuje skoraj vodoravno, mi pa jo zapustimo in se v desno brezpotno vzpnemo do prvih melišč. Od tu naprej nisva več opazila nobenih sledi, tudi možicev ne, tako da smo več ali manj prepuščeni sami sebi. V desnem delu krnice še leži sneg, kar vzpon bistveno olajša. Kot omenja Stritar, nam za orientacijo najbolje služijo gladke bele plošče na levi. Desno od njih sta dve grapi, ki pa izgledata od spodaj nepregledni in ne veste kam vodita. Leva, rdečkasta, je izgledala nemarno krušljiva, zato sva izbrala desno, ki je bila še lepo zalita (cepin, dereze). Sneg leži nekako do polovice grape, naprej je spet kopno in vedno bolj krušljivo. Zijalko, ki jo omenja Stritar, težko opazite (midva sva jo šele pri spustu). Stritar nič ne omenja, ali in kje zapustimo grapo "Sledi še zadnji vzpon po široki grapi proti vrhu...". Midva sva iz nje zavila približno 100 dolžinskih metrov pred koncem in se napotila v strmo skrotje na desni. Tu in tam vidne stečine ob ruševju te brez problemov pripeljejo na vrh. Èelado zaradi krušljivosti toplo priporačava, vrv za vajene brezpotnike ni potrebna. Orientacijske težave in krušljivost so večje od tehničnih težav. Lepa tura v odmaknjene predele. LP Silvester in Mirko