Lani smo v tem času opozorili na dejavnike
pravilne nošnje nahrbtnika oziroma
naritnika, letos pa naj vas -
tudi
ob Tednu otroka 2012 (1.-7. 10. 2012) - spomnimo, kakšen pomen ima držanje
za roko in vodenje otrok na ta način.
Znanje,
pridobljeno in utrjeno v gorah, lahko torej s pridom izkoristimo tudi v dolini.
Stik z roko ali koža na kožo, kot znajo temu reči otroci, je
eden odtemeljev zaupanja in zagotavljanja osebne varnosti. To je vez, ki
ob varnosti hkrati gradi odnos med otrokom in staršem, saj je tovrstna
komunikacija razumljivo pred besedno. Kaj vse se da povedati z dotikom ali s
stiskom roke!
Vrtčevsko obdobje ne mine brez rokovanja, foto Borut Peršolja
Z roko v roki nisi sam, foto Borut Peršolja
|
Naša naveza, foto Borut Peršolja
|
Splošno pravilo je, da mora biti hitrost gibanja vedno prilagojena
vodenemu - otroku. K držanju za roko nas pripeljejo različne situacije, na
planinskih poteh gre največkrat za oporo, za pomoč pri premagovanju strmine in
ovir na poti, pa tudi za vzpodbudo ob utrujenosti. Otroka primemo za roko
zlasti, kadar ocenimo, da je velika verjetnost padca ali zdrsa po strmem
pobočju na zunanji strani poti. Če otroka držimo za roko, naj bo vedno ob nas
ali pol koraka pred nami na notranji strani poti.
|
Držanje za roko - medgeneracijski projekt, foto Borut Peršolja |
Kadar otroka vodimo na ta način, ga praktično ves čas držimo, vendar
ne premočno, da ga ne vlečemo. Naša roka mora biti čim bolj sproščena in
spuščena čim bolj nizko. Otrok mora sam nositi svojo težo telesa, prav tako sam
vzpostavlja ravnotežje, roka pa pomeni predvsem telesni stik. Z držanjem za
roko se lahko v primeru kakršnekoli potrebe in težav hitro ter ustrezno
odzovemo. Ker med potjo radi govorimo - to je tudi kazalec, da je tempo hoje
ustrezen - je lahko dogovorjeni rahel stisk roke znak, da obmolknemo. To nam
pride prav, kadar opazimo kakšno žival, ali kadar potrebujemo otrokovo
pozornost.
Obema je fino, foto Borut Peršolja |
Velike in majhne dlani, foto Borut Peršolja
|
Vodenje z roko je tradicionalna starševska veščina, ki ne zahteva
dodatne opreme. Seveda pa ne pride v poštev na zelo zahtevnih poteh, torej tam,
kjer hoja preide v plezanje in kjer je treba poskrbeti za dodatno varovanje ter
ustrezno osebno tehnično opremo. Roka je pogosto prvi oprimek, ki z vsemi
različicami podprijemov ter nadprijemov, nudi odlično osnovo za kasnejše
"pravo" plezanje. Na lahkih poteh, torej na tistih, kjer za napredovanje ne
potrebujemo rok, bodisi na odprtih pašnih površinah ali na položnejših
gozdnatih območjih, pa pustimo otroka, da hodi sam. Pridobivanje gibalnih
sposobnosti, lovljenje ravnotežja, spoznavanje različnih podlag in hrapavosti
površja, so veščine, ki nam omogočajo večjo kakovost življenja.
Vodenje z roko - na vseh koncih sveta, foto Mateja Peršolja
In kaj ima to skupnega z naslovom tega prispevka?
Življenje v dolini je seveda precej drugačno od tistega v gorah.
Urejen prometni sistem s cestami, signalizacijo ter prometnimi znaki je čisto
nekaj drugega kot gozdna pot. Zaradi gostega prometa pa je tudi tveganje na
vsakodnevni poti v vrtec ali v šolo in nazaj (da ne omenjamo tudi vseh drugih
popoldanskih dejavnosti in opravil, ki nam osmišljajo vsakdanjik) veliko. Zato
moramo odrasli poskrbeti za varnost najmlajših. Eden ključnih dejavnikov je
preprečevanje naglice - za jutranje priprave in odhod si vzemimo dovolj časa.
In če se le da, se od doma odpravimo peš. Ti mirni skupni trenutki držanja za
roko, so marsikdaj zlata vredni.
Še malo pa bo konec držanja za roke, foto Borut Peršolja
Velikokrat bomo začutili veselje, radoživost in pozitivno energijo, ki
bodo napolnili tudi nas. Začutili pa bomo tudi stiske, težave in strahove, ki
polnijo otroške glave. Stisk roke pred semaforjem ali prehodom za pešce bo
zadoščal, da v otroku vzbudimo pozornost za okolico okrog sebe. Pogled na levo
in na desno ni nič drugega kot razgled, ki ga lahko užijemo z vrha gore. Je prosto?
Je varno?
Od tod do
zaljubljenega koraka in držanja za roke v dvoje, pa je samo nekaj let razlike.
Pa srečno, v gorah in v
dolini!