Slovenski alpinisti so se
z Makalujem prvič srečali leta 1972, ko so v njegovi južni steni prestopili
magično mejo 8000 metrov, dosegli višino 8200 metrov in s tem kot himalajski
začetniki razburili ves alpinistični svet, predvsem pa je ta odprava pomenila
prelomnico slovenskega plezanja novih smeri v najtežjih himalajskih stenah, kar
je bila v tistem času tudi med himalajskimi velesilami še prava redkost. »Leta 1972 smo bili manjša odprava in imeli
smo slabše razmere kot tri leta pozneje. Nismo točno vedeli, kam gremo in kako
se bomo lotili vzpona, odločili smo se za steno, a na žalost ne dosegli vrha,
do koder nam je zmanjkalo 200 metrov,« se spominja Janko Ažman, ki je tri leta pozneje v navezi z Nejcem Zaplotnikom stopil
na vrh Makaluja: »Leta 1975 smo bili
številčnejši, močna ekipa, vedeli smo, kaj nas čaka, izkušnje iz leta 1972 so
nam zelo pomagale. Nekaj alpinistov nas je bilo istih kot tri leta prej,
razdelili smo se po navezah, kar se je izkazalo za uspešno. Že kmalu sva z
Nejcem začela skupaj delati na gori, kar je rodilo, da sva za Marjonom in
Šraufom prišla na vrh kot druga naveza. Občutek je bil dober, obenem pa nas je
skrbelo, ker je bilo treba priti še nazaj. Dobro se je izšlo, tudi po zaslugi
Aleša Kunaverja, ki je bil gonilna sila obeh odprav in nas je znal zelo
motivirati.«
Člani odprave Makalu 1975 (foto arhiv odprave)
Prvenstveni vzpon na Makalu (8463 m) po južni steni oktobra 1975 je pomenil dokončen
prodor slovenskega alpinizma s svetovni alpinistični vrh, saj je bila to šele
tretja preplezana stena v Himalaji. Vrh pete najvišje gore na svetu je na
odpravi pod vodstvom Aleša Kunaverja
ob izjemni podpori preostalih članov doseglo sedem alpinistov. 6. oktobra 1975 sta kot prva Slovenca
stala na osemtisočaku Stane Belak - Šrauf
in Marjan Manfreda - Marjon,
Manfreda je vzpon opravil brez uporabe dodatnega kisika, kar je bil takrat
svetovni višinski rekord. Dva dni pozneje sta vrh dosegla Janko Ažman in Nejc
Zaplotnik, 8. oktobra naveza Viki
Grošelj in Ivč Kotnik, 11.
oktobra kot zadnji še Janez Dovžan. Preostali člani odprave so bili: Zoran Bešlin, Danilo Cedilnik, Boris Erjavec, Tomaž Jamnik, Stane Klemenc, Janez Lončar, Bojan Pollak, Milan Rebula, Roman Robas, Jože Rožič, Dušan Srečnik - Zobač, zdravnik Damijan Meško in TV-snemalec Radovan Riedl. Uspeh
je doma močno odmeval; predsednik Tito je alpiniste odlikoval z redom zaslug za
narod, z zlato zvezdo, kot ekipa so dobili Bloudkovo nagrado in še številna
druga priznanja, svetovni himalajizem pa je v svoj krog uvrstil tudi Jugoslavijo.
Vzpon še danes velja za enega največjih dosežkov svetovnega himalajskega
plezanja in je bil odlična osnova in spodbuda za nadaljnje slovenske uspehe v
najvišjem gorstvu sveta.
»Sami smo uspeh na gori doživljali predvsem kot
dokončanje drzne zamisli iz leta 1972, ki je dala smer in spodbudo našim
prihodnjim ciljem v Himalaji. To je bil prvi osvojeni osemtisočak za Slovenijo
(takrat tudi še za Jugoslavijo) in dokončni stik s svetovnim himalajskim
vrhom,« je zapisal Viki Grošelj v knjigi Velikani Himalaje, ki jo lahko v angleški izdaji Giants of the Himalayas berejo tudi po svetu. »Makalu je bil nedvomno prelomnica v mojem gorniškem življenju in od
tedaj je bila velika večina mojega delovanja posvečena najvišjim vrhovom našega
planeta,« danes dodaja Grošelj, spomin pa obudi tudi njegov soplezalec Ivč Kotnik: »Makalu je še zdaj radost, veselje, sreča, mladost in prijateljstvo za
vse življenje. Pomeni pa tudi dež, ki se ne ustavi ves teden, razmočeno zemljo,
pijavke ter dolgo in naporno pot in vmes še nosaški 'štrajk'. Je naš in moj
prvi slovenski osemtisočak. Bil sem zraven in še na vrhu. To pa še zdaj tako
prijetno greje.«
Prvenstvena smer slovenskih alpinistov v južni steni Makaluja (foto Viki Grošelj)
»V štirih desetletjih ni spomin na našo odpravo v južno
steno Makaluja prav nič zbledel. Vračajo se mi prizori nepalske pokrajine, vasi
in domačinov, pa vzponov v Steni višje in višje, vse do vrha. Največjo srečo sem
doživel, ko nama je z Zoranom prav na koncu Aleš dovolil vzpon in se je samotna
kalvarija vrnitve z rešenim soplezalcem srečno končala,« se spominja Janez
Dovžan: »Danes je nepredstavljivo, da
smo takrat z borno opremo v primerjavi z današnjo zdržali v strmi steni ob
nenehnih grožnjah plazov in izstrelkov ledu celih 40 dni. Prijateljski duh,
predanost skupni nalogi, brzdanje egoizma so prevladovali in pripeljali do
uspeha, ki nas je povzdignil med vodilne globalne alpinistične sile. To nam
najbolje dokazujejo komentarji priznanih svetovnih poznavalcev alpinizma v
knjigi Bernadette McDonald Alpine Warriors. Vsako obujanje spominov vrača v
življenje vse drage prijatelje, ki jih ni več, z grenkobo dokončne izgube in
obenem veseljem, da smo skupaj doživljali čudovite pustolovščine.«
VABILO
Spoštovane novinarke in novinarji!
V ponedeljek,
12. oktobra 2015, ob 12. uri
vljudno vabljeni na novinarsko
konferenco
v veliki sejni sobi Planinske zveze Slovenije na Dvorakovi
9 v Ljubljani (1. nadstropje),
na kateri se bo predstavila 15-članska jubilejna himalajska odprava Manang 2015,
organizirana ob 40-letnici prvega slovenskega vzpona na osemtisočak, ki odhaja
na pot dan pozneje.
O odpravi, s katero želijo prvenstveno proslaviti
pomembno obletnico in izpeljati dobrodelne projekte v Nepalu, bodo spregovorili
vodja odprave Manang 2015 Viki Grošelj
ter veterani odprave Makalu 1975 Danilo
Cedilnik - Den, Bojan Pollak, Janko Ažman, Ivč Kotnik in Zoran Bešlin.
Lepo vabljeni!
|
Slovenski alpinisti so
se na 14 najvišjih vrhov sveta povzpeli v 20 letih, večinoma po prvenstvenih smereh. Leta 1975 sta
Marjan Manfreda in Stane Belak kot prva Slovenca stala na osemtisočaku Makaluju (8463 m), Manfreda je vzpon opravil brez uporabe
dodatnega kisika, kar je bil takrat svetovni višinski rekord. Dve leti pozneje
sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik dosegla vrh Gašerbruma
I (8068
m). Kot prva Slovenca sta leta 1979 na najvišjem vrhu sveta Everestu (8848 m) stala Andrej Štremfelj in Nejc
Zaplotnik. Grošelj se je leta 1984 skupaj s Hrvatom Stipetom Božićem povzpel na Manaslu (8163
m). Bogdan Biščak in Viki Grošelj sta se leta 1986 povzpela na Broad Peak (8047 m), dan pozneje je
uspeh dopolnila še prva Slovenka na osemtisočaku, Marija Štremfelj. Istega leta
je Gašerbrum II (8035
m) postal šesti osemtisočak, ki so ga premagali slovenski alpinisti Bogdan
Biščak, Viki Grošelj, Pavle Kozjek in Andrej Štremfelj. Na Daulagiriju (8167 m) sta leta 1987 stala Marjan Kregar in
Iztok Tomazin, ki je leto pozneje osvojil še Čo Oju (8201 m). Leta 1989 je po smeri prvopristopnikov Viki
Grošelj dosegel vrh Lotseja (8516
m), istega leta sta Pavle Kozjek in Andrej Štremfelj osvojila Šišo Pangmo (8046 m), deseti slovenski osemtisočak. Leto
pozneje sta Marija Frantar in Jože Rozman dosegla vrh Nanga Parbata (8125 m). Leta 1991 sta Marko Prezelj in Andrej
Štremfelj preplezala prvenstveno smer v južni steni Kangčendzenge (8598
m), že dva dni pozneje je na glavnem vrhu Kangčendzenge
(8586 m) stal Grošelj skupaj s Hrvatom Božićem. Leta 1993 sta Zvonko Požgaj in
Viki Grošelj po klasični smeri brez dodatnega kisika dosegla K2 (8611 m), kar je bil skupno trinajsti
osemtisočak, a tudi prvi v samostojni Sloveniji. Leta 1995 sta Davo in Drejc
Karničar kot prva Slovenca dosegla vrh in nato kot prva na svetu presmučala
severno steno Anapurne
I (8091 m). To je bil hkrati zadnji, štirinajsti osvojeni slovenski
osemtisočak.
Manca Čujež
Dodatne
informacije:
Viki Grošelj, vodja odprave Manang 2015, 041 777 189, viktor.groselj@guest.arnes.si
Manca Čujež, predstavnica PZS za odnose z javnostmi, 040 352 665, pr@pzs.si
---------------------------------------- Povezano sporočilo za medije: Pred 20 leti Slovenci osvojili Anapurno, svoj zadnji osemtisočak
|