Planinstvo je v registru opredeljeno kot skupek znanj, vrednot, praks in organizacijskih oblik, povezanih z obiskovanjem gora, planinsko vzgojo, urejanjem poti, delovanjem društev ter planinskih koč. Prispeva k ohranjanju tradicij, prenosu znanj in veščin varnega gibanja v gorah ter k odgovornemu odnosu do gorskega okolja. Alpinizem pa je opisan kot gorska dejavnost, ki združuje plezanje, gibanje po zahtevnem terenu, snežno-ledne vzpone in alpinistično smučanje. Temelji na znanju o gorskem okolju, tehničnem znanju, izkušnjah, etiki in tovarištvu pri premagovanju zahtevnega gorskega sveta.

"Vpis planinstva in alpinizma v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije je pomembno priznanje vsem generacijam planincev in alpinistov, ki že več kot stoletje soustvarjajo slovensko planinsko izročilo. Planinstvo in alpinizem nista zgolj dejavnosti v gorah, ampak način življenja, ki temelji na spoštovanju narave, prostovoljstvu, znanju in odgovornosti. Veseli nas, da je država prepoznala njuno kulturno vrednost, saj s tem potrjuje, da dediščina ni le tisto, kar zgradimo, temveč tudi vrednote, ki jih živimo in prenašamo na mlajše rodove. V Planinski zvezi Slovenije bomo še naprej skrbeli, da bo to bogato izročilo ostalo živo, dostopno in v navdih prihodnjim generacijam," poudarja predsednik Planinske zveze Slovenije Martin Šolar.

Planinstvo je ena od najbolj množičnih oblik preživljanja prostega časa Slovencev vseh generacij, ki planinarijo samostojno ali kot člani planinskih društev, markacisti, vodniki, oskrbniki planinskih koč, mentorji mladih planincev in številni prostovoljci, kot lahko beremo v utemeljitvi vpisa v register. Krovna organizacija Planinska zveza Slovenije združuje 300 planinskih društev in klubov z več kot 60 tisoč člani.

Planinstvo temelji na prostovoljstvu, medsebojni pomoči, odgovornosti do narave in skupnosti ter spoštovanju izkušenj starejših generacij. Uresničuje se na pohodih, izletih, planinskih taborih in predavanjih, z vodništvom, skrbjo za planinske koče in urejanjem planinskih poti, temeljni značilnosti slovenskega planinstva pa sta medgeneracijski prenos znanja in izkustveno učenje. Pomemben del dejavnosti opravljajo markacisti, ki vzdržujejo enotno mrežo planinskih poti in jo označujejo s Knafelčevo markacijo, eno najprepoznavnejših sestavin slovenske planinske kulture. Slovenska planinska pot, najstarejša vezna planinska pot v Sloveniji, povezuje gorske vrhove, koče in naravne znamenitosti ter omogoča spoznavanje raznolike slovenske pokrajine in bogate planinske dediščine.

Začetki organiziranega planinstva na Slovenskem segajo v drugo polovico 19. stoletja. Ustanovitev Slovenskega planinskega društva leta 1893 ni pomenila le organiziranega začetka slovenskega planinstva, temveč je bila tudi pomemben korak pri kulturnem in narodnem uveljavljanju Slovencev v alpskem prostoru. Gradnja koč, označevanje poti in poimenovanje gorskega sveta v slovenskem jeziku so pomembno prispevali k utrjevanju slovenske navzočnosti v gorah. Trajno znamenje tega procesa je Aljažev stolp na vrhu Triglava, ki je prerasel okvir najvišje slovenske gore in je eden osrednjih simbolov slovenskega naroda, države in kolektivne identitete, planince pa druži tudi himna Oj, Triglav, moj dom. V 20. in 21. stoletju je planinstvo ohranilo množičnost, prostovoljski značaj in tesno povezanost z oblikovanjem slovenskega odnosa do gorske krajine in kulturne identitete.

Bistvo alpinizma ni zgolj premagovanje sten ali doseganje vrhov, temveč celovit odnos do gorskega sveta, ki združuje tehnično znanje, telesno in duševno pripravljenost, odgovornost, tovarištvo ter spoštovanje naravnega okolja. Obsega skalno, ledno, snežno in kombinirano plezanje, alpinistično smučanje in odpravarstvo. Pod okriljem Planinske zveze Slovenije deluje 45 alpinističnih odsekov in klubov z več kot 1000 registriranimi člani.

Kot je zapisano v utemeljitvi vpisa v register, alpinizem temelji na sistematičnem prenosu znanja med generacijami, ki poteka prek alpinističnih šol, pripravništva, skupnih tur, odprav in mentorstva izkušenejših članov. Ta dosledni sistem šolanja, znan kot slovenska alpinistična šola, je ena najprepoznavnejših oblik sistematičnega alpinističnega usposabljanja v evropskem prostoru. Ob tehničnih veščinah se prenašajo tudi etična načela, odgovornost do soplezalca, sposobnost samostojnega odločanja, zaupanje in solidarnost. Prav medgeneracijski prenos znanja in izkušenj je ena temeljnih značilnosti slovenske alpinistične skupnosti.

Začetki slovenskega alpinizma segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko so se ob razvoju organiziranega planinstva pojavili prvi zahtevnejši vzponi brez vodnikov. Pomembno vlogo pri oblikovanju alpinistične tradicije so imeli pionirji, med njimi Henrik Tuma, Rudolf Badjura in drugi drenovci, pozneje pa člani Turistovskega kluba Skala, ustanovljenega leta 1921, ki so alpinizem razvili v samostojno dejavnost z lastno etiko, vrednotami in tradicijo. Po ustanovitvi Planinske zveze Slovenije leta 1948, s sistematičnem delom na področju vzgoje in usposabljanja alpinistk in alpinistov ter s prvo jugoslovansko himalajsko odpravo leta 1960 je sledil izjemen razmah, ki je slovenske alpiniste uvrstil med najuspešnejše na svetu ter utrdil mesto alpinizma v slovenski kulturni identiteti.

Manca Ogrin

Dodatne informacije: Manca Ogrin, predstavnica PZS za odnose z javnostmi, 040 352 665, pr@pzs.si