Eden od razlogov, da so mi Karavanke vzhodno od Kepe tako pri srcu, je v tem, da tam (vsaj z naše strani) ni nobenih markiranih poti. Vendar pa to ne pomeni, da bomo na poteh, ki so jih utrli graničarji nekdanje skupne države povsem sami. Že ime našega cilja nam pove, da gre za markanten vrh, ki je domačinom služil za uro. Ko je bilo sonce natančno nad njim, takrat so gospodar in domači s Trupejeve kmetije vedeli, da je ura poldan. Z avstrijske strani se nam vrh kaže kot priostren stožec z odsekano prepadno steno, z naše strani pa je skoraj do vrha poraščen in ga kot izrazit vrh razločimo le z višjih leg Julijcev na drugi strani Save.
S hojo bomo pričeli na Srednjem vrhu, od koder se odprejo čudoviti razgledi na Martuljkovo skupino. Po kolovozu nad potokom Hladnik se bomo povzpeli do idilične lovske koče za Lepim vrhom. Lovci res znajo izbrati lokacije za svoje koče. Lesene klopi pred kočo in žuboreč studenec kar vabijo k počitku. In tudi mi si ga bomo privoščili. Po izdatnem odmoru bomo skozi macesnov gozd nadaljevali do planine Grajščice, na kateri se poleti pasejo svizci. Mimogrede se bomo povzpeli še na Maloško poldne (Mallestiger Mittagskogel, 1828 m), s katerega je čudovit razgled na Baško jezero (Faaker See). Po udobni stezici, ki vodi čez idilične planine, macesnove gaje in ruševje, pridemo do sedla z zgovornim imenom Sedlič (1850 m), od tam pa je do vrha le še kratek sprehod.
Razgled z vrha poplača trud. Vidimo ne le celotne Julijce od Triglava do Montaža, temveč tudi avstrijske vrhove od bližnjega Dobrača, Ojstrnika in Kepe do Grossglocknerja. Na vrhu gospodarijo ovce, o čemer priča debela preproga njihovih iztrebkov, zato si bomo zasluženi glavni počitek privoščili šele nižje pri lovski koči v Železnici. Na izhodišče se bomo vrnili ob potoku Jerman. |
