Zanimiv in poučen izlet po dolini Glinščice nad Trstom. Izhodišče našega izleta bo v vasi Draga. Pot nas bo sprva vodila po nekdanji trasi železniške proge, ki je preurejena v pohodniško in kolesarsko pot. Z nje se bomo spustili v dno doline Glinščice v kraj Botač. V nadaljevanju nas bo pot vodila po levem bregu struge mimo romarske cerkvice Sv. Marije na Pečeh do Gornjega Konca, kjer bomo prečkali strugo in se podali proti razgledišču nad Zabrežcem. Od tu je lep razgled na celotno prehojeno pot in vse tja Trsta. Pot bomo zaključili v kraju Jezero.
Pot ni zahtevna in nam odkriva skrivnostni in neokrnjeni del naše zamejske dežele, kjer se čudimo naravnemu bogastvu na prehodu iz alpskega v kraški svet in ostankom življenja nekoč (mlini, rimski vodovod,...).
Dolina Glinščice je naravna in kulturna znamenitost tržaškega Krasa. To 12 kilometrov dolgo dolino je izdolbla reka Glinščica, ki izvira na nadmorski višini 412 m v Klancu pri Kozini, prečka nekdanjo državno mejo z Italijo in se pred Trstom spusti v morje. Pri tem je za sabo ponekod pustila do 400 m visoke stene, ki so med športniki znane kot čudovita plezališča, čez pragove se spušča v slapovih in se v vasi Boljunec (občina Dolina) umiri in izteče v morje. Prečka apnenčaste in flišne terene in oblikuje različna življenjska okolja za rastline in živali. Najznačilnejša posebnost doline je hitri in dobro opazni prehod med celinskim in sredozemskim podnebjem. Ker so razni predeli različno izpostavljeni soncu in burji, je pri istih višinah tudi preko 10 stopinj temperaturne razlike, kar pa odločilno vpliva na lokalno rastlinstvo in živalstvo.
Dolina je bila pomemben trgovski prehod proti severu že v starorimskih časih. Glinščica je po 14 kilometrov dolgem vodovodu že v 1. st.n.št. oskrbovala s pitno vodo Trst (tedanji Tergesteum). Vodovod, katerega ostanki so v dolini še dobro vidni, so varovali rimski vojaki. Ob izlivu Glinščice so bile nekdaj obširne soline, ki so vse do poznega srednjega veka Tržačanom predstavljale veliko bogastvo, ki so ga po sami dolini direktno tovorili v celinske predele države. Vzporedno s trgovino soli in kasneje so se na Glinščici pojavili tudi mlini za obdelavo začimb, ki so prihajale po morju do tržaške luke. Zmlete začimbe so nato skupaj s soljo potovale naprej proti osrednji Evropi. Prvi mlini ob Glinščici so dokumentirani v 13. stoletju, danes pa so pod vasjo Botač vidni le še njihovi borni ostanki. Trgovsko pot je v Dolini Glinščice v srednjem veku varovalo več utrdb in gradov, ki pa so danes v razvalinah. Dolina Glinščice je kot prometna pot zopet postala pomembna leta 1887, ko je po njej stekel en del avstroogrske južne železnice in sicer odsek Hrpelje-Trst. Progo so leta 1958 zaprli, danes pa je lepo preurejena v kolesarsko in pohodniško pot.
Po stoletjih uporabe danes dolina Glinščice ni več prehod ne za trgovino, ne za železnico, ne za vodo-vod, temveč je postala oaza za ljubitelje narave, ki jim je tu na razpolago še v precej neokrnjeni obliki, in jo je moč odkriti korak za korakom na sprehodu po dnu doline ali po poteh visoko na pobočju. Dolina je bila zato in zaradi svoje biotske raznovrstnosti, leta 1996 razglašena za naravni rezervat.
Vljudno vabljeni! |
