Uvodnik, kazalo

Ali poznate tisti občutek, ko se po dolgem času spet odpraviš v hribe - kako ti je? Vse je nekako drugače, bolj pristno, kot bi bil prvič tam. Kot takrat, ko si bil otrok in si se veselil vsakega koraka, vsakega pogleda, razgleda, saj je bil nov. Tako doživljamo hribe in gorsko naravo zaljubljenci v gore. Nekako tako sem se počutil letošnjega junija, ko sem se ponovno odpravil v gore po prehojenih 300 kilometrih portugalskega Camina (1). Svet, po katerem sem hodil tam, je seveda povsem drugačen, kot je naš alpski, saj hodiš ob obali in gričevju ob njej. Pa vendar so tudi to poti, ki jih hodimo. In tudi o takšnih poteh pišemo. Ne le o gorah, pač pa o hoji - kjerkoli. Takšna hoja je drugačna, je bolj meditativna, saj imaš veliko časa za razmišljanje, ni treba toliko gledati pod noge, saj svet ni nevaren za zdrs ali padec.

S takšnimi potmi, torej transverzalami, veznimi potmi, obhodnicami nisem imel nikakršnih izkušenj. Nekaj o tem seveda vem, imam nekaj tovrstnih knjig, o tem tudi pogosto pišemo. Ampak branje o tem je vse kaj drugega, kot je samo - stanje na terenu! Tam je treba le hoditi, hoditi ... Presenečen sem bil nad tem, koliko težav lahko povzroči hoja. Mislim predvsem fizičnih težav. Ko greš na sprehod, pač hodiš, dokler se ti da ali do nekega ne preveč oddaljenega cilja. Ko pa moraš vsak dan opraviti razdaljo med 20 in 30 kilometri, včasih celo več, ne gre več le za sprehod. S tako hojo se kot rečeno nikoli nisem ukvarjal. Šel sem na eno- ali večdnevno turo, kjer pa nisem meril kilometrov, ampak višinske metre. Ti so bili odločevalec, kako dolgo turo bom opravil. Tudi ure niso bile kriterij, saj so se mi nekatere najzahtevnejše ture zavlekle v 14 in tudi več ur. Zdaj je bil pa kriterij - število kilometrov.

Spoznanje, do katerega sem prišel na bolj ko ne ravninski poti z redkimi vzponi in hoji po gozdnih poteh, sicer pa je večina potekala po tlakovanih cestah, makadamu ali asfaltu, je, da je tudi za tovrstno aktivnost potrebna - dovolj velika telesna pripravljenost, in to že pred samim začetkom hoje. Nagledal sem se namreč toliko bolečih okončin, da kar nisem mogel verjeti. Verjetno vse to kaže, da je sodobni človek preveč zaseden. Mnogi so se le s težavo privlekli do mesta, ker smo prespali, tam pa so se komaj še premikali. Prediranja žuljev je bilo mnogo, mazanja okončin z raznimi žavbami, povijanja okončin v nedogled ... Vendar, presenečen sem bil nad neizmerno željo - nadaljevati pot! Volja ljudi je bila tista, ki me je res navdušila. Boleče izraze na poti so na cilju nadomestili srečni sijoči obrazi. Kaj podobnega sem videl le še na kakem vrhu po preplezani smeri. In to šteje.

Z zadnjo številko pred poletno sezono se za dva meseca poslavljamo. Smo že v intenzivnih pripravah na jesenske teme, ki nas čakajo in se jih veselimo. Pripravljamo se tudi na novo obliko revije v elektronski, e-verziji. Ta vam bo ob stalnem pomanjkanju časa prinesla revijo kamorkoli in kadarkoli boste utegnili. Naj bodo vaše poti takšne ali drugačne, obmorske ali gorske, želim vam predvsem veliko novih doživetij. Če boste kakšno od teh zapisali, ga lahko tudi objavimo. Pa srečno!

Vladimir Habjan

(1) Kaj je to v primerjavi s 1700 kilometri Great Himalaya Trail, o kateri pišemo v poletni temi.