»Mene pa je razveselilo, da bom tokrat proti vrhu hodila z našo drago, zelo izkušeno Ivano in njeno zelooo simpatično vnukinjo. Kar srce mi je igralo, ko sem opazovala mlado dekle, kako zna uživati v malih stvareh, v prelepi naravi,« je Jana občudovala mladostno razigranost.
Na sliki so tri ženske in stojijo v visoki travi, za njimi je nekaj macesnov in smrek, v ozadju se mogočno vzpenja gora, arhiv inPlaninec
V soboto, 13. julija, so se inPlaninci, med njimi slepi, slabovidni, gibalno ovirani, nevrorazlični in dolgotrajno bolni, drugič podali na očaka v zahodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp, spet nad 2000 metrov. »Lani je bil vzpon na Storžič 2023 spoznavni pohod s skalami v pripravah na vzpon na Triglav, letos pa sem spet neizmerno uživala v plezanju v naravnem okolju, malo manj pa v izogibanju in spopadanju s koreninami,« Jana opiše svoje navdušenje nad skalami in plezanjem.
Na sliki dolga kolona pohodnikov. Hodijo po planinski poti čez travnik, ki ga odbaja goz, v ozadju se dviguje gora obsijana s prvimi jutranjimi žarki, foto: Petra Strnad
Tokrat so inPlaninci imeli na voljo tri možnosti, iz Grahovega do doma pod Storžičem, od doma do Male Polane in najdaljšo na vrh Storžiča. Pa še nekaj je bilo drugače kot lani - inPlaninci smo se pridružili pohodnikom iz planinskega društva Slovenska Bistrica, zato je bila druščina še bolj pisana. Na vrh pa so stopili tudi planinci iz Hrvaške in prav povezovanje lahko dodal pestrost pohodništva in doprinese k širjenju inkluzije. Ko inPlaninci gredo na pohod, ni nikoli dolgčas. Od zabavnih trenutkov, sproščenega pogovora, smeha in resnih gorskih izzivov.
Na sliki ženska pleza v skalah, ki so tu in tam prkrite z zelenimim tepihom, na desni strani jo gleda ženska s čelado, na vrhu v skalah sedi dekle, arhiv inPlaninec
Feručo je povezan s Slovenijo, inPlaninci in planinami na več načinov. Svoje pot do Slovenije, vtise in izkušnje je takole zapisal.
»Prejel sem vabilo odbora inPlaninec, da se jim pridružim na pohodu na Storžič, najvišjo goro Kamniško-Savinjskih Alp. Odbor zelo profesionalno organizira pohode za osebe z invalidnostjo, s katerimi odlično sodelujemo. Tudi na Hrvaškem imamo Delovno skupino za planinarjenje osebe sa invaliditetom OSI, ustanovljeno pri Planinski zvezi Hrvaške.
Na sliki osem oseb stoji pred planinskim domom, arhiv inPlaninec
Storžič, ta stožčasti dvatisočak, sem že večkrat obiskal. Nahaja se na Gorenjskem, blizu Tržiča. Nedaleč od
njega je hišica, kjer se je rodila moja žena, pod stometrsko steno, ob gorski reki, ki se bučno spušča do izliva v Savo. Leta sva z ženo obiskovala Naravni park Dolina, kot se imenuje ta prelep kraj, in raziskovala okoliška hribovja. Pod Storžičem je čudovit dom, kjer sva uživala v odličnem fižolu in razgledu iz njegovega dvorišča. Na samem vrhu še nisem bil, zdaj pa imam priložnost, da to dosežem s slovenskimi inPlaninci. Odlično!
Na sliki skupina planincev na vrhu ob križu, arhiv inPlaninec
"Moram se nekako spraviti iz Istre do Ljubljane, od koder avtobus odpelje ob petih zjutraj," sem si mislil. Odločil sem se za Flixbusovo linijo. Z evropskimi avtobusi nimam najboljših izkušenj, vendar je bil njegov prihod v Ljubljano ob štirih zjutraj popoln za moj načrt. Ker sami navajajo, da eden od desetih avtobusov zamuja, sem se bal, da bo to ravno moj. In ni bil! Prispel je na puljski avtobusni postaji iz Prage, petnajst minut pred odhodom.
Na sliki kolona planincev stoji na planinski poti, ki pelje skozi smrekov gozd in se vzpenja, v osredju je nekaj skal na poti, arhiv inPlaninec
Na ljubljanski postaji me pričaka Enes, planinec iz slovenske. Na telefonu se mi je spraznila baterija in sva se dobila kar na slepo. Odpraviva se do avtobusa, ki je že poln veselih slovenskih inPlanincev. Vzdušje je veselo, pravo planinsko. Nekatere poznam že od prej. Srečali smo se na pohodu so Debelega Rtiča in vzponu na Učko. Peljemo se do Doma pod Storžičem, od koder se začne današnji pohod. Sledi preoblačenje, preobuvanje in točno ob sedmih, kot je bilo predvideno, začnemo vzpon na vrh Storžiča. Marjeta in Jurček, vodji inPlaninca imata vse pod popolnim nadzorom. Neverjetno je, s kakšno pozornostjo, potrpežljivostjo in razumevanjem obravnavajo osebe z invalidnostmi.
Na sliki dolga kolona inPlanincev, ki hodi po ozki planinski kamniti poti med nizkimi borovci, v ozadju se vzpenjajo vrhovi, arhiv inPlaninec
Dvainsedemdeset planincev, od tega tretjina z invalidnostjo, se je podalo na to avanturo. Med invalidnimi osebami je bilo največ slepih in slabovidnih. Tisti, ki zmorejo lažje poti so se odpravili iz Grahovš do Doma pod Storžičem in še naprej proti mali in veliki Polani. Prehodili so kar nekaj kilometrov. Na začetku naše poti je tabla, ki kaže štiri ure do vrha. Pot ni težka, pod samim vrhom pa je nekaj plezalnih odsekov.
Kristina, vodja naše 'Delovne skupine za planinarjenje OSI' pokliče in pove, da prihaja z dvema prijateljema. Srečamo se na poti in spoznam simpatična Ivana in Zorana. Preprosto odbrzita do vrha in nazaj v štirih urah. Mi pa smo se prilagajali vsakemu posamezniku, brez naglice in stresa. Vrnitev v dom je bila polna veselja in zadovoljstva, saj so vsi dosegli svoje cilje, ne glede na to, ali so dosegli vrh ali ne. Vzpon na Storžič je del priprav na Breithorn, štiritisočak v Alpah, kjer se jim bom z veseljem pridružil.
Na sliki se kolona inPlanincev spuša po skalnati planinski poti, arhiv inPlaninec
Med pohodom spoznam zanimive ljudi. Tokrat bi izpostavil Matjaža, mojega današnjega spremljevalca, Sašo, znanstvenico, ki raziskuje življenje oseb z invalidnostjo, in je tudi sama invalidna ter živi in dela v Liverpoolu. Slabovidna Simona in slepi Miha sta glasbenik in glasbenica, ki igrata tudi svoje avtorske pesmi. Seveda smo tudi malo zapeli. Z veseljem omenjam tudi odličen ričet s klobaso. Slovenci vedo, kaj je dobro.«
Na sliki ženska in dva moška pred planinskim domom, v ozadju se dviguje gora, arhiv inPlaninec
Saša je iskala posameznike, ki bi bili pripravljeni opraviti razgovor z njo in tako jo je pot pripeljala so inPlanincev. Ni se ustavila le pri svojem delu. V lahnskem letu se je priključila vzponu na Slemenovo Špico, letos pa do doma pod Storžičem.
»Že eno leto sodelujem z odborom inPlaninec v sklopu raziskave "Availability of Nature's Contributions to People for Disabled Populations in Biosphere Reserves", ki jo financira Royal Geographical Society iz Združenega kraljestva. Eno izmed raziskovanih območij je biosferno območje reke Elbe, drugo pa biosferno območje Julijskih Alp. V slednjem je inPlaninec odigral pomembno vlogo, saj mi je, ne le pomagal najti osebe za intervju, zainteresirane za to študijo, ampak mi je tudi spremenil pogled na to, kako je lahko narava dostopna za vse, če je prisotno veliko znanja, načrtovanja, vztrajnosti in odlične organizacije.
Na sliki na cesti stoji osem inPlanincev, za njimi se dviguje gora, arhiv inPlaninec
Na pohodu sem bila navdušena nad vsem - naravo, znanjem o inkluzivnosti in seveda družbo. inPlaninec spreminja splošno negativno mnenje o dostopnosti hribov in narave za osebe z invalidnostjo in ponuja rešitve za trajnostni razvoj, kjer nihče ne ostaja izključen,« je Saša povedala o sodelovanju z odborom inPlaninec in pogledu na dostopnost hribov. |
