ponedeljek, 7. oktober 2024, ob 0. uri
Inkluzijski pohod na Jelenov Studenec, ko skupaj zmoremoInkluzija je beseda, ki lahko zveni kot še ena prazna in resnobna tujka, a za inPlanince pomeni veliko več. Pomeni, da vsak, ne glede na svoje sposobnosti ali omejitve, najde način, kako se vključiti, prispevati in doživeti planinske izzive. Na pohodu do koče na Jelenovem studencu je inkluzija zaživela v praksi – vsak udeleženec je izbral pot, ki jo je zmogel in s pomočjo spremljevalcev, palic, vrvic ali invalidskega vozička. Vztrajnost in skupna energija sta nas vse povezali, ne glede na ovire. V soboto, 14. septembra, smo se slepi, slabovidni, gibalno ovirani, dolgotrajno bolni in nevrorazlični znova zbrali na inkluziijskem pohodu Skupaj v hribe, ki nas je popeljal do Jelenovega studeneca. Dež je bil le nepomembna informacija o vremenu, saj je v zraku vladala izjemna energija in odločnost, da premagamo pot. Z nasmehi in medsebojno pomočjo smo vsi prispeli do cilja, do koče pri Jelenovem Studencu, ki je svetel biser na jasi, skrit v mogočnih kočevskih gozdovih.
Miha Jakopin, avtor himne Odločen korak in reden udeleženec pohodov, je po prihodu na cilj povedal: »Čeprav sem bil tukaj že lani, sem si tudi letos želel priti. Z inPlaninci je vedno odlično vzdušje in dobra volja. Tokrat smo bili zaradi spolzkih tal malo bolj previdni, a brez težav premagali pot. Hvala planinskemu društvu Kočevje, odboru inPlaninec in našim spremljevalcem za pomoč in za naš varen korak.«
Na sliki stojita na robu gozda ob poti dva moška pred informacijsko tablo, arhiv inPlaninec
Pohod je bil pravi dokaz, da so planine dostopne vsem, ne glede na telesne omejitve. Joži, ena od udeleženk pohoda, je s svojo življenjsko zgodbo vsem prisotnim vlila še dodatno motivacijo in upanje. Pred štirimi leti je na kolesu doživela hudo prometno nesrečo, ki ji je spremenila življenje. Po dolgi rehabilitaciji danes hodi, nosi podkolensko protezo in ima omejeno gibljivost leve roke. »Pred nesrečo sem bila zagnana rekreativna športnica. Vikendi v hribih so bili stalnica v naši družini. Po nesreči pa sem se spraševala, kako naprej. Prijateljica mi je namignila, naj pogledam inPlanince. So del Planinske zveze Slovenije in organizirajo pohode za različne vrste invalidnosti, tudi za gibalno ovirane. In danes sem tukaj, z inPlaninci, na Jelenovem studencu,« je povedala v koči. Priznala je, da je bila sprva skeptična zaradi deževnega vremena: »Ko sem se iz Ljubljane peljala proti Kočevju in je vedno bolj deževalo, spraševala sem se, zakaj nisem ostala doma s kavo in knjigo v postelji. A ko sem prispela na parkirišče, kjer so pohodniki v pelerinah čakali na začetek, sem se takoj počutila kot del ekipe.«
Dež, ki nas je spremljal na poti, ni oviral našega vzpona. Kot je povedala Joži, je bila skupina pohodnikov raznolika: slepi, slabovidni, osebe z nevidnimi invalidnostmi, ljudje po možganski kapi in tudi eden na invalidskem vozičku. »Ko sem se pridružila skupini, ki je šla po poti, ki je primernejša zame, sem v sproščenem klepetu komaj opazila, kdaj smo prispeli do cilja,« je povedala z nasmehom.
Na sliki skupina inPlanincev stojijo pred leseno kočo, v ospredju je trata, v ozadju so drevesa, arhiv inPlaninec
Ob prihodu v kočo so nas pričakali prijazni člani Planinskega društva Kočevje. Sledila je pogostitev in druženje, ob katerem smo delili izkušnje, se smejali in uživali v skupnem uspehu. »Zahvaljujemo se Planinskemu društvu Kočevje za slastno hrano, topel sprejem in odlično vodenje na pohodu. Hvala, počutili smo se resnično sprejete v vaši prijetni, udobni in topli koči,« je bil navdušen vodja odbora inPlaninec Jurček.
Štefan Glavan, ki je redni udeleženec pohodov, je poudaril pomen inkluzivnih pohodov za vse, ki želijo ostati aktivni ne glede na omejitve: »Odbor inPlaninec je znova odlično organiziral pohod. Čeprav zaradi uničene poti nismo mogli sodelovati vsi vozičkarji, sem se sam s pomočjo spremljevalca brez težav povzpel do koče. Bil sem edini vozičkar. Upam, da se bomo srečali na naslednjem pohodu.«
Na sliki skupina prostovoljcev hodi poi makadamski gozndi potu ob osebi na invalidskem vozičku, arhiv inPlaninec
Pohod je, kot vedno, združil ljudi z različnimi življenjskimi zgodbami. Zvonka, članica delovne skupine GOGO, je ob koncu zapisala: »Nekaj kapelj dežja nas ni ustavilo. Vzdušje je bilo sproščeno, šaljivo in veselo. Na cilju pa smo si oddahnili in se okrepčali s slastnimi jedmi, ki so nas pričakale v topli in prijazni koči. Zahvaljujemo se Planinskemu društvu Kočevje za slastno pogostitev , topel sprejem in odlično vodenje na pohodu. Hvala, počutili smo se resnično sprejete v vaši prijetni, udobni in topli koči.«
Na koncu je med nami prevladoval občutek ponosa in hvaležnosti, da smo skupaj premagali ovire. »Življenje res ni več takšno, kot je bilo prej," je ob koncu povedala Joži. »A hribi ostajajo, z inPlaninci pa so ti hribi postali nova oblika doživetja, polnega prijetnih ljudi in lepih trenutkov.«
Na sliki skupina inPlanincev v dežnih plaščih na makadamski gozndni cesti, arhiv inPlaninec
»Zahvaljujemo se vsem prostovoljcem, ki so z nami delili korake in skrbeli za varen vzpon ter spust. Danes so se nam pridružili tudi mladi prostovoljci iz tujine,« je dejala Minka z nasmehom in dodala: »Na pohodu ne gre le za cilj, ampak za ljudi, ki hodijo z nami. Prav zaradi vas so ti pohodi nekaj posebnega. Vaša podpora in skrb sta neprecenljivi - brez vas bi naša pot obstala in bi ostali doma. Hvala, ker ste del zgodbe inPlanincev.«
Ob koncu dneva smo se poslovili, a občutek povezanosti je ostal, saj je inPlaninec močna skupnosti, ki praznuje vsak korak, ne glede na to, kako ga naredimo. »Vsakič znova me preseneti, kako zmoremo vse to,« je z nasmeškom dejala Zvonka. »Tudi če bi lahko izbrala drugače, danes ne bi spremenila ničesar. To so trenutki, ki ti pokažejo, da zmoreš vse, če imaš ob sebi prave ljudi.«
|
|
