NOVICE
torek, 20. avgust 2024, ob 7.30 uri, ogledov: 2459 Ženska alpinistična odprava Lalung 2024 odhaja v Indijsko Himalajo| Alpinizem | | | Komisija za alpinizem | | | | Objavil(a): Manca Ogrin | | V Indijsko Himalajo odhaja ženska alpinistična odprava, ki jo sestavljajo Anja Petek, Patricija Verdev, Ana Baumgartner in Urša Kešar. Njihov glavni cilj je plezanje še nepreplezanih vrhov Lalung I in/ali vrh 6048 m. Na pot odhajajo 22. avgusta in se vračajo predvidoma 26. septembra 2024. Za podrobnejšo predstavitev ženske odprave objavljamo članek Katje Petrovec iz Nedeljskega dnevnika. |
| Ženska alpinistična odprava LALUNG 2024
Cilj: Lalung I in/ali vrh 6048 m
Pogorje: vrhovi nad dolinami v okolici skupin Lalung in Chilling
Trajanje odprave: 22. avgust-26. september 2024
Vodji odprave: Anja Petek, Zgornjesavinjski AK Rinka
Patricija Verdev, AO PD Celje Matica
Članici: Ana Baumgartner, AO PD Ljubljana Matica
Urša Kešar, AO PD Kranj
|
"Gorska skupina Lalung in Chiling ter njene sosednje doline v regiji Ladak v Indijski Himalaji, ki se stikajo na tromeji s Kishtwarjem, Surujem in Zanskarjem, omogočajo zanimive alpinistične cilje. Cilji omogočajo plezanje v skali, mešanem terenu ter zimo na višinah med 5000 in 6000+ metri. Glavni cilj je plezanje še nepreplezanih vrhov Lalung I in/ali vrh 6048 m," je dejala Anja Petek, ki ju je s Patricijo Verdev prepričala neraziskanost tega območja: "Med česanjem informacij po spletu sva ugotovili, da nekateri vrhovi v dolini Lalung in njenih sosedah še niso bili osvojeni, saj gre za območje, ki je bilo dolgo časa zaradi političnih razlogov zaprto za obiskovalce in je posledično manj raziskano. Obstaja nekaj zmede glede teh podatkov, saj so se določenim vrhovom čez čas dodala nova oz. spremenila imena in podatki niso čisto zanesljivi. Kakor koli pa, obstajajo vrhovi in stene, ki še niso bili preplezani, in to je glavni razlog, da so naju slabo raziskane doline na tromeji tudi prepričale, da jih obiščemo. Od leta 2010 je večina vrhov odprtih za odprave. Prepričala naju je severna stena neosvojenega Lalunga I (6243 m) ter tudi severna stena neimenovanega ter še neosvojenega vrha 6048 m. To območje je politično bolj naklonjeno odpravam od leta 2010, odkar se je začel spodbujati turizem. Poleg tega to območje ponuja veliko: od nižjih lažjih sten, do visokih, kompleksnih ter plezanje po različnem terenu, zato verjamem, da lahko vsaka naveza najde primeren cilj zase."
Članice ženske alpinistične odprave Lalung 2024 Anja Petek, Ana Baumgartner, Patricija Verdev in Urša Kešar (foto Janez Toni)
Ženska alpinistična odprava Lalung
Povezana in združena dekleta za isti cilj v Himalajo
Štiri mlade slovenske alpinistke odhajajo konec avgusta na odpravo v indijsko Himalajo
Indijska Himalaja, dolina Lalung, štiri mlada dekleta, prva slovenska ženska alpinistična odprava v ta del najvišjega gorovja na svetu po osamosvojitvi Slovenije. Toda to so le tiste točke, v katere so združene vse zgodbe o ideji za odpravo in cilj, o pripravah in organizaciji, o plezalnih strasteh, željah in pogledih alpinistk na to dejavnost ter tudi na tiste dražljive trenutke in duhovite prigode, ki jih v stenah lahko doživijo samo ženske in zares razumejo le one. Anja Petek, Patricija Verdev, Ana Baumgartner in Urša Kešar, vse iz različnih delov Slovenije in različnih alpinističnih klubov so dekleta, ki so se združila za skupni cilj in se konec letošnjega avgusta za mesec dni opravljajo v indijsko Himalajo. V dolino Lalung, ki je bila še pred desetimi leti zaprta za tujce, ki premore še toliko neraziskanih gora, kaj šele sten, da je dekleta zajel raziskovalni duh in so jo izbrale za svoj cilj odprave. To je pač srž alpinizma, raziskovanje, nepredvidljivost in neznano, so prepričana. S Patricijo in Ano smo tokrat vstopili v svet ženskega alpinizma, ki si vse preredko upa iskreno spregovoriti o tej dejavnosti, ki jo pretežno oblikujejo in sestavljajo predstavniki moškega spola.
Vrnitev v Indijo
Novica, da se letos obeta ženska alpinistična odprava, ki jih je bilo v zgodovini slovenskega alpinizma res bolj malo, je prišla precej iznenada. Toda tudi ideja, ali morda bolj odločitev zanjo, je v pobudnicah, Anji Petek, ki zadnja leta prejema redno naziv najboljše slovenske alpinistke, in Patricije Verdev, prišla precej čez noč.
»V začetku letošnjega leta sem prejela Anjin klic, dejala mi je, da bere neko knjigo iz psihoterapije, toda da ji vseskozi nekaj roji po glavi. Ali bi šle na odpravo, me je nato vprašala, in jaz sem seveda rekla da, saj sem si od vedno želela na odpravo,« se spominja Patricija. Potem sta si dali nekaj dni časa za zbiranje podatkov.
»V igri je bil ves svet, od Kirgizije do Peruja. Toda Anja je v Peruju že bila, v Kirgizijo že gre kar nekaj slovenskih odprav, midve pa sva si želeli nekam, kjer je še veliko za raziskati in kamr ne gre veliko oprav. Tako sva se ustavili pri indijski Himalaji, za katero sva se obe strinjali, da je tista prava. Leta 2018 sem namreč obiskala Indijo in po tistem sem si vedno želela vrniti nazaj.«
Druga z drugo sta nato premlevali možnosti, kateri del indijske Himalaje, katera dolina, katera gora. Nekatera področja so namreč politično in versko nemirna, zato so se tem, ker so ženska odprava, raje odpovedale, da ne bi imele nepotrebnih težav. Tudi informacij po tujih alpinističnih revijah je bilo bore malo, saj so bile nekatere doline za tujce še do nekaj let nazaj popolnoma zaprte in le počasi odkrivajo alpinisti gore v dolinah okoli Zanskarja. Nato pa sta se obe navdušili nad Lulangom. »To je lep, markanten hrib, z veliko prominence. To je bilo to, iskanje ni bilo več potrebno,« odvrne Patricija.
Kot še pojasnjuje, je bila ideja od vsega začetka, da bo to ženska odprava največ šestih posameznic, v katero bodo povabljene tudi druge alpinistke, in da bo šlo vse uradno prek PZS in razpisa.
Tako sta bili v odpravo sprejeti tudi Ljubljančanka Ana Baumgartner in Kranjčanka Urša Kešar. »Seveda sem takoj zastrigla z ušesi, ko sem videla razpis, toda nekih visokih upov nisem imela, da bom izbrana. Vedno se mi je zdelo, predvsem ko še nisem dobro poznala alpinizma, da so odprave za nadljudi, ne za navadne ljudi. Toda ko nekaj časa plezaš, počasi spoznavaš, da pa bi lahko šel kdaj tudi ti na odpravo, čeprav nisem verjela, da se mi bo to kdaj uresničilo. Ko sem prejela pozitivni odgovor PZS, sem bila res napolnjena. Spomnim se, da sem iskala na google zemljevidu dolino Lulang, ki pa ne ve, kje je. Šele google je potem našel nekaj malega zadetkov,« dodaja svoj vidik Ana.
Dve službi in oficir
Sledila je vsa organizacija, urejanje dovoljenj za hrib, izbira agencije, zavarovanje. Še ena služba poleg prve in vseh priprav, povesta Patricija in Ana. »Veliko nam je z informacijami in predlogi pomagal Matic Jošt, ki je že bil na območju Zanskarja. Zdaj imamo praktično že vse urejeno,« olajšano pove Patricija.
Z dovoljenjem za hrib jim pripada tudi oficir. »Gotovo se zdaj tepejo v Delhiju, kateri bo šel z nami,« se pošalita dekleti. Toda režim je tak in brez oficirja v dolino ne morejo, bo pa gospod budno pazil nanje, da je ne bodo morda ucvrle kam, kamor ne smejo. »Njegova naloga je predvsem, da vse poteka po predpisih, skrbi za komunikacijo na checkpointih in sodeluje z domačini, da ne bi prišlo do kakšnih neprijetnosti,« razloži Patricija.
Celotna alpinistična odprava predstavlja tudi velik finančni zalogaj, stala jih bo kakšnih 25.000 evrov. Sredstva zanjo še vedno zbirajo. »Sprva ne veš, kje in kako bi se lotil zbiranja donacij, me pa tudi nismo tako bogate, da bi lahko vse stroške same pokrile. Smo vendarle komaj začele hoditi v službe. Zelo sta nas finančno podprla PZS in Treking šport, člani naših odsekov, ki so nam dali prostovoljne prispevke v zameno za majice, ki smo jih naredile, ponovno ob pomoči društvenih kolegov. Za donacije smo pisale tudi različnim podjetjem, toda velikokrat žal nismo prejele niti odgovora. Smo pa imele res lepo izkušnjo, ko se je izkazalo, da ima eden naših tečajnikov na alpinistični šoli v Ljubljani tudi podjetje in ko sem povedala, da gremo na odpravo, nam je nakazal lep finančni prispevek. Pomembna nam je res vsaka, še tako majhna donacija,« je dejala Ana.
»Ta občutek podpore skupnosti, ki smo ga dobile od naših društev, je res dober,« pa dodaja Patricija.
Severna stena neosvojenega vrha Lalung I (6243 m) (foto arhiv odprave)
Ženski tabori - pozitivna zgodba
Medsebojna podpora deklet bo pomembna tudi na odpravi. »Res me veseli, da smo se bila dekleta po dolgem času sposobna povezati in združiti, zbrati moči in skupaj nekam iti. To, da smo se našla dekleta iz različnih koncev, združena za isti cilj, se mi zdi kar nemogoče, da nam je uspelo v današnjih časih, ko ljudje ali nimajo časa ali so usmerjeni v nek lastni cilj,« meni Patricija.
Dekleta se sicer med sabo že poznajo, nenazadnje je Slovenija tako ali tako ena velika vas, alpinistična skupnost pa je v tej vasi le majhen košček in alpinistk je v tej skupnosti precej manj od moških. Prav Anja Petek pa je bila tista, ki je v preteklih letih z organizacijo ženskih plezalnih taborov veliko naredila za povezovanje deklet v tem športu in dejavnosti. Tabori so poskrbeli, da so se dekleta spoznala med sabo, da je marsikatera našla svojo navezo, dobila kakšno možnost ali željo več.
»Ah, da, seveda je drugače, če plezaš z moškim ali žensko. Tudi dosti težje je najti enakovredno žensko navezo. Včasih se mi zdi, da imamo v moško-ženskih navezah vsi nekje v podzavesti, da če punce nečesa ne bomo zmogle, bodo pa oni rešili. Ne pravim, da povsod in vedno, toda dogaja se, da se ženske malo izgubimo v moški energiji. Ker bodimo realni, alpinizem je še vedno zelo mačistično okolje in kot žensko te v alpinizmu težje resno jemljejo. Ko pa si v ženski navezi in v ženski odpravi, potem ti nihče ne more ničesar več očitati,« iskreno spregovori Ana.
»Moški spol v alpinizmu prevladuje, tako je, kakorkoli to vzameš. Kaj šele, ko gre za zimski alpinizem. Tam je žensk res malo. Se pa vsi trudimo, da bi bilo raznoraznih razlik manj, a so prisotne, pred tem si ne smemo oči,« dodaja Patricija.
Biti ženska alpinistka ima tudi v družbi svoje predstave, ne najpogosteje pozitivnih. Kajti biti dobra mama in žena, to je v družbi visoka prioriteta, se zaveda Ana. »Mene je alpinizem iztrgal iz tega, da bi padla v klasični princip življenja, to je delo, dom, družina. Ker če imaš v življenu še alpinizem, se čisto klasičnega življenja ne moreš iti, drug tempo življenja imaš in prioritete. Si pa na koncu tako ali tako vsak naredi, kot mu ustreza. Vsak ima pravico do izbire in odločanja. Le z mnenjem družbe ne smeš biti obremenjen,« je prepričana Patricija.
Ženski problemčki
In ko so alpinistke visoko v stenah, se ne obremenjujejo z ničemer, temveč zgolj osredotočijo na varno plezanje, na vsak naslednji gib in oprimek. Vse ostalo v življenju, vsi problemi, kaj je bilo jutri in kaj bo zvečer, ni pomembno. Tudi vse tiste dolinske ugodnosti nekje daleč v hribih dobijo povsem drugotni pomen. Pa dajmo končno enkrat besedo dekletom, da spregovorijo o nekaterih ženskih problemčkih, ki jih njihovi moški kolegi ne morejo doživeti. Ali razumeti.
»Menstruacija gotovo. Moški ne morejo vedeti, kako je menjati tampon sredi stene, ali kako zoprno je preživeti bivak z menstruacijo. Lulanje prav tako, to je cel proces za nas, včasih lahko traja zelo zelo dolgo, več minut, da opravi potrebo. Sploh pozimi, ko moraš sleči hlače, podhlače, dobiti jakno izpod pasa, odstraniti nožne trakove na plezalnem pasu, najti poličko, potem pa se še nazaj obleči. Ampak veste, kaj je dobro, ženski lahko rečeš, da se potiš med prsmi in ji to ne bo prav nič smešno, temveč te bo razumela,« brez dlake na jeziku spregovorita Ana in Patricija.
V Indiji bodo dekleta 35 dni. »To, da se več dni ne umiješ, ne predstavlja težav, bomo pač malo smrdele in bile neumite. Meni zoprni so res samo neumiti lasje, joj, takrat te začne vse po glavi srbeti,« se spomni Ana na še eno nevšečnost.
Neznani svet
Pa vendar, vso tisto večje in manjše trpljenje, ki včasih je, včasih pa ga ni, je hitro pozabljeno, ko je tura opravljena. Ostane le končno doživetje, ki jim daje elan za naslednje in naslednje.
Kaj bo Anjo, Patricijo, Ano in Uršo čakalo, ko bodo prišle v dolino Lulang, ne vedo, kako bo gora in vsa okolica izgledala, prav tako ne. Neznank je ogromno, zato je tudi govoriti o cilju odprave nemogoče.
»Lahko se zgodi, da pride do velikega podora, ki nam bo onemogočil pot, in bomo morale izbrati drug cilj. Toda bila sem, in tudi ostale, naučene tako, da moraš iti sam pogledat, kako stena, gora, razmere izgledajo, ne pa, da slediš objavam na spletu,« pravi Ana.
Patricija dodaja: »Vse se pripravljamo, kolikor je le mogoče in dajemo vse od sebe. Ko bomo tam, bomo prav tako dale vse od sebe, a kaj nas čaka, tega ne vemo.«
Nepoznanost in raziskovanje pa je za vse nekaj najlepšega v alpinizmu.
Katja Petrovec
Vir: Nedeljski dnevnik (objavljeno 10. 7. 2024)
Severna stena neosvojenega vrha 6048 m (foto arhiv odprave)
Anja Petek (Zgornjesavinjski AK Rinka) prihaja iz Zgornje Savinjske doline, natančneje iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu, in je članica alpinističnega kluba Rinka od leta 2015. Zadnjih osem let se intenzivno ukvarja z alpinizmom. Leta 2021 je uradno postala alpinistka, do takrat je imela v enem žepu osvojen 7134 m visok Pik Lenin z odprave v Kirgiziji leta 2017 in v drugem osvojenih več pet- in šesttisočakov z odprave v Peruju leta 2019 (Vrh Ishinca (5530 m), Urus Este (5420 m), Tocllaraju (6032 m), Alpamayo (5947 m), Pisco Oeste (5752 m), Huandoy Norte (6395 m). Leta 2022 se je ponovno vrnila v Peru, kjer je poleg osvojenih več pet- in šesttisočakov (Vrh Cerro Chachijirca (5016 m), La Esfinga (5586 m), Ranrapalca (6162 m), Ishinca (5530 m), Chopicalqua (6345 m)) preplezala prvenstveno smer v do takrat še ne preplezani vzhodni steni Hualcana (6165 m). V letih 2022 in 2023 je plezala v znameniti severni steni Eigerja, ki zgodovinsko sodi med enega od zadnjih treh problemov Alp. V severni steni Eigerja se je preizkusila tako pozimi, v najbolj poznani Heckmaierjevi smeri, poleti pa opevano 900 m dolgo klasiko, z maksimalno težavnostjo 7a+, Labodji spev. Poleg raziskovanja na tujih tleh ima predvsem rada domače hribe, kjer se je v zadnjih treh letih podpisala pod 19 prvenstvenih smeri tako zimske kot skalne karakteristike. Med zadnje pomembnejše dosežke pri nas lahko omenimo prvo zimsko žensko ponovitev Čopovega stebra v Triglavski severni steni, ki jo je izvedla skupaj s soplezalcem Petrom Boričem 30. 12. 2023. Skupaj sta letos med 13. in 15. januarjem opravila tudi zimsko trilogijo Skalaških smeri v Špiku, Škrlatici in Triglavu v enem zamahu.
Ana Baumgartner (AO PD Ljubljana Matica) prihaja iz Ljubljane, kjer je leta 2020 začela svojo alpinistično pot pri odseku Ljubljana - Matica. Kljub relativno poznemu začetku svoje alpinistične poti je do zdaj nabrala lepo število vzponov in izkušenj v domačih in centralnih Alpah. Februarja 2023 je s soplezalcem Gašperjem Pintarjem plezala v stenah nad Chamonixom, kjer sta med drugim opravila vzpon na Aiguille Verte (4122 m). Istega leta junija sta z Gašperjem zastavila prvenstveno smer v vzhodni steni Zadnjega Prisojnika. Poleg plezanja jo zelo veseli tudi alpinistično pisanje, svoje zapise in doživljanja o vzponih pa redno objavlja na forum matičnega odseka. Zadnja objava se je zgodila konec marca, ko je plezala Kavkin slap v Stenarju. Letošnje leto je zanjo še dodatno posebno, saj poleg odprave načrtuje tudi zaključek doktorata s področja farmacije.
Urša Kešar (AO PD Kranj) prihaja iz Kranja in je članica alpinističnega odseka Kranj od jeseni leta 2017. Pred alpinizmom se s plezanjem ni ukvarjala, zato je imela njena prva odprava že leta 2019 v Peru v Cordillero Blanco še toliko večjo težo. Tam je s soplezalcem preplezala dva pettisočaka: Ishinca (5530 m) in Urus Este (5420 m), ter šesttisočak Tocllaraju (6032 m), kamor sta se vzpela iz baze v 17 urah. Celotno odpravo je sicer zaznamovalo slabo vreme z veliko sneženja, zato sta na Alpamayo (5947 m) opravila samo poskus. Nasploh je svoje plezalne izkušnje pridobivala v Dolomitih in Zahodnih Alpah, kjer je s soplezalcem splezala enega izmed najbolj znanih slapov, Repentance, v domačih koncih pa Centralni Brezovski slap. V stenah nad Chamonixom je splezala grebena Entreves in Marbree ter več skalnih smeri na območju ledenika Argentiere. Leto 2023 je zaznamovalo plezanje kombiniranih smeri v poljskih (spomladi) in slovaških (pozimi) Tatrah, kjer sta z Anjo Petek opravili tudi vzpon po najdaljši smeri na Mieguszowiecki Szczyt Wielki. Istega leta poleti je odšla na odpravo v Kirgizijo, kjer je skupaj s soplezalcema preplezala več težjih skalnih smeri na visoki nadmorski višini ter na slovenskim alpinistom neznanem območju. V zadnji zimski sezoni je splezala več smeri, ki so predstavljale kombinirano plezanje v Veliki Mojstrovki, Nad Šitom Glavi in Škrlatici. Z najpomembnejšima vzponoma v severni steni Triglava, kjer je v sklopu tabora z angleškimi alpinisti preplezala Skalaško smer z Ladjo, ter Loški steni, kjer je preplezala Lovsko smer. Svoje alpinistično udejstvovanje usklajuje tudi s študijem, kjer bo maja letos po štirih letih in pol končala doktorski študij Biomedicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Patricija Verdev (AO PD Celje Matica) je začela svojo alpinistično pot leta 2017 na alpinističnem odseku Celje Matica. Za vpis v alpinistično šolo se je odločila, ko so jo prevzele gore z mamljivo belino in neverjetno tišino. Tako se je poleg ostalih vzponov v sklopu alpinistične šole povzpela tudi na Castor (4325 m) in na goro Roccia Nerra (4075m) iz doline Aosta. Do leta 2022, ko je postala alpinistka, je svoje izkušnje nabirala predvsem v domačih gorah, Dolomitih in Zahodnjih Julijskih Alpah, kjer je leta 2021, pozno v sezoni, opravila prvo prosto ponovitev smeri Like a Virgin, NP, 6a. V začetku leta 2022 so s puncami v redko ponovljeni smeri Srečno Kekec v dolini Mlinarica preplezale novo izstopno varinato. Približno eno leto za tem (2023) je naredila v navezi z Gregom Kristanom prvenstveno smer, Jebene trobentice v Jalovcu. Zimsko sezono je nadaljevala z udeležbo na ženskem zimskem taboru, ki je potekal v Poljskih Tatrah. Najbolj zgovorno o dogajanju na taboru priča »filmček«, ki je objavljen v poročilu o taboru. V poletni sezoni 2023 najbolj izstopa prvenstvena smer, Šepet vetra v Škarjah, ki jo je preplezala s soplezalcem Robertom Skumavcem. Zimsko sezono 2023/2024 je začela z udeležbo na izmenjavi s Poljaki in Slovaki v Slovaških Tatrah. V domačih gorah med pomembnejšimi vzponi te sezone izstopa vzpon po Debelakovi smeri v Veliki Mojstrovki, Poševni zajedi v Velikem Draškem vrhu z novo varianto izstopa, sezono pa krona vzpon po 900 metrov dolgi Direktni smeri v Špiku. Indijo je obiskala že leta 2018, ko je dva meseca sama potovala in raziskovala to pisano deželo od juga do severa. Med dvomesečnim potovanjem je obiskala Leh in prehodila Sham trek, ter Stok La trek z najvišjim prelazom, 4880 metrov.
Dobre razmere in srečno, dekleta!
 |
 Komentarji
| |
|
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih