Za SPP se nisem odločil sam, temveč se je SPP odločila zame (smeh). Po njej sem začel hoditi s starši že takrat, ko sem bil star štiri leta in nisem še niti vedel, za kaj točno gre. V zgodnjih najstniških letih sva z očetom nekaj časa načrtno zbirala žige, za tem pa sem preživel kar dolgo odraslo obdobje, ko sem v gore hodil brez izkaznice. Šele ko sem v gore začel voditi svoje otroke, sva z ženo Renate obudila zanimanje za zaključek SPP. Vendar smo tudi na družinskem nivoju to več kot desetletje počeli precej sproščeno in nesistematično, na nekaterih bližnjih hribih in gorah smo bili velikokrat, do bolj oddaljenih in težjih, kot sta recimo Razor in Jezerska Kočna, pa nam dolgo ni uspelo priti. No, lansko posebno poletje nam je dalo nekaj več časa in priložnost, in tako sva jo z ženo dokončala. Naključje je hotelo, da sem zadnji žig v svojo prvo izkaznico pritisnil natančno pol stoletja po prvem.

Za SPP se nisem odločil sam, temveč se je SPP odločila zame. Po njej sem začel hoditi s starši že takrat, ko sem bil star štiri leta in nisem še niti vedel, za kaj točno gre. 

SPP je veličastna vezna pot, na kateri spoznaš vsa glavna slovenska gorstva. Podobna je ciklu življenja. Začne se relativno umirjeno, s prijaznim Pohorjem, potem je intenziven srednji del Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank in Julijcev, na koncu pa vse bolj položen iztek v morje, ki lepo spominja na jesen življenja.

V knjigi opisujete, da vas je bolj kot vreme v gorah presenečala gneča. A kje so bile poti, ko skorajda niste srečali planinca?

Poleti 2020 je bilo po slovenskih hribih in gorah res veliko planincev, kar je logično, saj je veliko ljudi počitnice preživljalo doma. Tudi letos bo najbrž tako. Seveda so najbolj obljudeni Julijci in Karavanke, ostala območja pa precej manj. Na Pohorju srečaš ljudi predvsem okoli koč, primorski konec je poleti relativno prazen, če seveda odštejemo same vrhove, tudi predel od Ermanovca do Čavna ni zelo obljuden. Nekatere koče so bile lani poleti tudi zaprte.

Samo in Renate Rugelj na vrhu Grintovca (Foto: osebni arhiv)

Med pohajanjem po SPP pa sem lani srečal res vsemogoče planince: od izjemno izkušenega in natreniranega Marjana Zupančiča, ki je postavil nov rekord SPP, prek planink, ki so taisto turo opravile v nekaj manj kot štirih tednih, do čvrstih planincev, ki se v gore odpravljajo ob drugi uri zjutraj in se za zajtrk že spuščajo v dolino. Če eno poletje hodiš po slovenskih hribih, se ti hitro nabere materiala za eno knjigo (smeh).

V knjigi pohod po SPP opisuje kot nekakšno ljubezensko razmerje

Čim bolje poznaš SPP, tem bolj se navežeš nanjo. Šele potem, ko jo večkrat prehodiš po segmentih in posameznih točkah, se pred teboj razpne njen obris v vsej njeni veličini. Če si bom le lahko kdaj vzel dovolj časa, jo bom enkrat prehodil še v enem zamahu.

Od kod je bil najlepši razgled?

Z lanskih hribov se najbolj spomnim razgleda s sedla Planja pod Razorjem. Levo zgoraj Razor, desno za teboj Planja, pod teboj Pogačnikov dom, nad njim pa se mogočno vzpenja Triglav. Občutek imaš, da si v veliko višjih gorah, kot si v resnici.

Kateri je bil najtežji izziv?

Kot najstniku mi je bil najtežji vzpon na Prisojnik skozi prednje okno. Nisem vedel, kaj naj pričakujem, in bilo je res adrenalinsko, še posebej, ker sva imela z očetom pomotoma s seboj precej nepraktične smučarske palice, ki so naju res motile pri vzponu. Od lanskih vzponov pa je bil največji izziv gotovo na Jezersko Kočno, ki ponuja vse, kar je izjemnega v SPP: mogočen vzpon, adrenalinsko plezanje, prepadne strmine in slast osvojenega prepišnega in izpostavljenega vrha.

Kateri je najbolj zaželen žig v dnevniku?

Ha, zanimiva je bila izkušnja sv. Trojice, ki zdaj sploh ni več del SPP, a ga je bilo treba za dokončanje poiskati. Iz sedanje perspektive je ta vrh kar precej odmaknjen od trenutnega poteka SPP, vendar pa je bila Trojica obvezen del te planinske poti pred petdesetimi leti, od takrat pa je moja prva izkaznica, zato sem moral tja po žig. Z ženo Renate sva nekega poletnega večera na vrhu naletela na par v bivalnem kombiju, ki si je na ravnini pred cerkvico ravno pripravljal večerjo. Bilo je res nadrealistično doživetje.

V hribe grem rad še s kom. Ni lepšega od tega, da v družbi sediš na vrhu, gledaš v dolino in obnavljaš popotne vtise ob vzponu.

Lani poleti je bilo takih dni kar nekaj. Lovili smo vreme in če je sonce padlo na delovni dan, smo si ga vzeli pač takrat. Nismo ravno zgodnje ptice, vendar smo od doma vseeno odhajali pred šesto zjutraj. Na ta način smo osvojili vse višje vrhove, od Razorja do Skute.