Naš dvodnevni pohod smo pričeli izpred kmetije Bukovnik. Pot se je takoj začela vzpenjati. Naša prva postojanka je bila v koči na Grohotu, kjer smo se malo okrepčali in nabrali novo moč, ki smo jo potrebovali na poti proti vrhu Velike Raduhe (2062 m). Ob doseženem cilju tega dvatisočaka so bila naša usta potegnjena do ušes, saj je bilo za marsikoga to nepopisno veselje prvič stati na dvotisočaku. 


Na sliki kavka v ozadju se razprostirajo hribi, na nabu nekaj skuštranih oblakov, arhiv Pin/OPP

Po okrepčilu in fotografiranju je sledil še zahteven spust proti koči na Loki pod Raduho (1534 m), kjer smo tudi prespali.
Kljub utrujenosti nam dobre volje ni manjkalo. Zvečer smo si zavrteli glasbo in tudi zaplesali. Po kratki noči in obilnemu zajtrku smo začeli z našim drugim dnevom pohoda. Najprej nas je pot vodila do koče na Travniku (1548 m), kjer smo imeli nekaj počitka za okrepčilo, saj so noge že postajale malo utrujene. Ujeli smo tudi harmonikaša in s petejem popestrili počitek. Nato smo se preko najvišje točke (Komen) spustili do našega cilja doma na Smrekovcu (1377 m).


Na sliki skupina pohodnikov pred kočo, med njimi tudi harmonikaš, arhiv Pin/OPP

Prvi in drugi dan so nas poti vodile preko gozdnih poti, čez travnike in pašnike. Z našimi prostovoljci spremljevalci smo uspešno premagovali razne ovire, ki jih ni manjkalo kamenje, skale, korenine in druge prepreke, ki so bile postavljene na naši poti.
Pozno zvečer smo se utrujeni vrnili domov, vendar spet srečni, da nam je uspelo. V naših knjižicah je pet novih žigov, ki smo si jih vsi krvavo zaslužili. Vsem spremljevalcem iz srca še enkrat hvala, saj brez vas takih gorskih doživetji nebi bilo.

                                                                                                                                                      Miha Jakopin

Razmišljanja pohodnikov in spremljevalcev.

Miran:
»Lepo je bilo. Spet nekaj novega. Miha je tudi imel prvič spremstvo in od začetka sva se en drugega morala poslušat. Malo on mene, malo jaz njega. Spremljal sem ga na palico po ravnini in, da sem roko držal odzadaj. Malo je šepala komunikacija od začetka. Včeraj je bil Miha čisto na tleh, že pred vrhom, pol urice pred vrhom. Bilo je težje, ker ni zaupal meni in je preveč zaupal svojim očem. Cel čas navzdol urico pred koncem sem ga moral podpirati. Sem hodil za dva. Danes pa je imel tudi humorne trenutke in je hojo vzvratno čez skale poimenoval koza. Precej bolj mi je zaupal. Lažje je bilo hoditi gor, precej lažje zaradi Miha, meni je bilo vseeno. Na zadnjem delu sem ga pustil zgoraj in šel naprej pogledat, ker so nekateri iskali bližnjice, jaz pa sem pogledal kje je manj korenin. Čeprav je bila malo daljša pot je bilo tako lažje. Meni je bilo super, tako da bom še ponovil. Imel sem se res lepo in vedno nekaj novega.«


Na sliki spremljevalec vodi slabovidnega planinca po stopnicah navzgor, arhiv Pin/OPP

Irena:
»Meni je bilo, ko smo zvečer prišli v kočo, odlično. Je pa bilo naporno. Včeraj cel dan in noge so bile na koncu že zmatrane in ni kakor ni bilo koče na Loki. Drugače pa super, družba energija. Vseeno pa je bilo kar zahtevno. Na koncu, ko je bila smerna tabla koča na Loki 30 min. Ok, v redu. Pa hodimo 20 min še enkrat koča na Loki 30 min. Jaz sem mislila, da se mi bo svet sesul! Usedla sem se na skalo in rekla, da ne morem več. Mi smo plesali prvi večer in hudega mi ni bilo. Problem je smo v koncentraciji. Koncentracija je naporna in potem mene začne zanašat, že tako me zanaša, in potem me še bolj začne. Potem si nase tako ponosen. Vsaka čast našim spremljevalcem, da se najdejo ljudje, da nas takole spremljajo. Kapo dol, kjer je tudi njihov koncentracija tako kot naša. Skozi se nekaj smeješ, da ti je lažje, da ti prej mine.

Na sliki spremljevalka in planinka, v ozadju še en pohodniški par na planinski poti, arhiv Pin/OPP

Ivana:
»Po enodnevni izkušnji še dvodnevna izkušnja. Ugotovila sem, da je bistveno lažje hoditi drugi dan, zato ker nekoliko bolj poznaš udeležence. Jaz sem imela celo dve. Drugi dan je lažje, ker že nekaj časa hodiš in se nekako uskladiš. Na tem pohodu me ni bilo tako strah kot na prvem. Dobivam izkušnje, spoznavam koliko so sposobni. Res so izjemni. Zame je bila ta dvodnevna izkušnja dobra, mogoče še celo boljša. Pomembno je, da se med seboj spoznamo in ujamemo.«


Na sliki skupina pohodnikov na planinski poti, arhiv Pin/OPP

Ana:
»Vesela sem zase in vse ostale, ki smo preplezali na vrh. Imam tisto, a bomo ali ne bomo. Šla sem počasi. Drugi dan sem hodila z lahkoto. Zadovoljstvo je neizmerno, ker sem nekoliko dvomila vase. Občutek, ko stopiš na vrh je neizmerno lep. Sekunde napora mi ni žal. Drugi dan smo hodili po planjavah. Štefan mi je opisa gozdove, travnike, razdalje med hribi. Dobila sem zelo dober vtis. Še bom šla. Hvaležna sem slehernemu, ki je pripravljen svoje čas prilagoditi našemu. Spremljevalec je bil tudi Miran in je rekel, da se je na usposabljanju planinstvo zas invalide/OPP veliko naučil in to znanje je uporabil na pohodu. Vesela sem, da sem lahko predala znanje, ki mu je koristilo. Spremljevalce je potegnilo, da hodijo z mami in so tudi oni veliko pridobili. Vesela sem, da smo vsi ugotovili, da se lahko drug od drugega učimo, bogatimo dopolnjujemo, četudi imamo različne zmožnosti. Takšna je inkluzija v praksi.
V volji je moč in v sodelovanju je moč. Vsi smo se navadili, da gredo otroci z nami in bi jih pogrešali, če jih nebi bilo. In tudi otroci so zelo veseli, da lahko gredo. Opažam, da tudi poskrbijo za nas in so nam vsem nabrali borovnice.«

Otroci:
»Super je bilo. Srečali smo krave in sledilo so nam sledile. To je bilo zelo zabavno. Najedli smo se tudi borovnic. Prvi dan jih je bilo res veliko. Pred kočo na Tfavniku smo božali muco, na poti so bile tudi ovce, kavke, pred zadnjo kočo smo božali psa, ki se je ulegel in se pustil kuštrati.«

Na sliki skupina pohodnikov na stopnicah pred kočo, arhiv Pin/OPP