»On je že prej, pred ustanovitvijo SPD-ja, imel zamisel o tem, da mora biti Triglav naš. Nemci so ga okupirali, niso ga pa zasedli. Oni so postavil kočo na področju današnje Planike, na drugi strani so postavili Dežmanovo kočo in nekako so držali teritorij, zgradijo poti do vrha, potem pa pride Jakob Aljaž, kupi vrh Triglava in postavi stolp."

»Dva meseca pred postavitvijo so imeli Nemci vse informacije, da bodo postavili stolp. Ampak tisti dan, ko je bil napovedan za postavljanje, ni bilo nikogar izmed njih gor. V Dežmanovi koči je bil zgolj oskrbnik Vilman, ki je Aljažu še rekel, da ima srečo, ker ni Nemcev, ker sicer za njih ne bi bilo prostora. V tej koči, torej v bazi nemškega nacionalizma v Julijskih Alpah, je gostil celotno slovensko ekipo, na čelu z Aljažem, ki je postavljala stolp na vrhu Triglava.«

»Jakob Aljaž še leta 1920 zapiše v župniško kroniko, da bo dal pod severno steno Triglava nabiti tablo, na kateri bo zagroženo pod smrtno kaznijo, da je prepovedano plezati čez severno steno. To je živi absurd, a ne? Ampak tako so takrat naši gledal na alpinizem, da je to šport samomorilcev. Med tem ko v tistem času so Nemci že to prerastli in alpinizem se je zelo razvijal«.

»Pavel Kunaver, ki je bil član Drenovcev, je opisal par primerov, kako je bilo. Recimo njihov prvi vzpon po Slovenski oz Tumovi smeri. Ko so prišli na Kredarico in se pohvalili prisotnim: "Mi smo pa prvi Slovenci, ki smo prišli čez severno steno brez vodnika." Pa jim je takojtakrta prisotni Ivan Tavčar zabrusil: »Al' bi vas klofnil mulci, kaj se greste.«

»Zgodovina je taka, da se jo rado prilagaja, prečisti. Ampak, zmeraj ob njej naletimo na neke sive lise, na neke luknje, ki ne držijo vode, ki nimajo neke logike. S tem bi jaz reku, da smo zelo zapolnili sive lise in da je to čist nek nov pogled, ki je tudi bolj človeški. Tukaj nastopajo osebe, njihove osebne izkušnje, travme, to je sedaj nekaj otipljivega.«

»Če priznamo nekaj slabosti in grehov naših dedov, smo jih s tem naredili samo bolj človeške«.