V lepem vremenu se je pri domu zbralo preko 50 pohodnikov in nekaj turnih kolesarjev, ki so na Malo planino, glede na svoje sposobnosti in želje, prišli z različnih izhodišč. Najvztrajnejši so pohod začeli povsem v dolini, v Stahovici in Krivčevem. Nekateri so si pohod skrajšali z izhodiščem na prelazu Kranjski rak (Volovjek), spet drugi, pa so izbrali v najkrajše možne pristope in začeli svoj pohod na Rakovi ravni ali pri Jelševem konfinu. Mogoče je za pristop kdo izbral tudi gondolo na Veliko planino in preskusil novo, zelo predimenzionirano šest-sedežno sedežnico, ki te pripelje na vrh Gradišča. Zanimivo varianto sta izbrala tudi dva turna kolesarja, ki sta s kolesarjenjem začela v Kamniku, do koder sta se pripeljala z vlakom.
Organiziran pohod PD Črnuče se je letos začel na Kranjskem raku (Volovjeku), do koder smo imeli s Črnuč organiziran avtobusni prevoz. Kot je v zahvalnem nagovoru povedal predsednik društva Nace Perne, smo bili zelo zanimiva in heterogena skupina. Najstarejši pohodnik z 88 leti, je bil 22 krat starejši od najmlajših, štiriletnikov. Na avtobusu so svetlo prihodnost društva predstavljali Planinski škratje, mladi planinci iz Osnovne šole Črnuče, s svojo z planinsko mentorico in vodnico Andrejo Dominc, ki sem jim je pridružilo tudi nekaj staršev mladih planincev.

Hoja navzgor je za našo heterogeno skupino potekala povsem normalno. Spodnji del poti, od Kranjskega raka do Rakove ravni, smo shodili pretežno v senci. Strmo pot čez Sončno gričo, pa smo v nadaljevanju zamenjali z bolj položno potjo preko Marjaninih njiv, kar smo "dodatno plačali" z 1,2 km dolgim makadamskim odsekom ceste. Od tam smo lahko prvič občudovali čudovite poglede na vzhodni del Kamniško Savinjskih Alp, povsem blizu so bili Rogatec, Lepenatka in Kranjska reber, malo dlje pa Podvolovjek z dolino Lučnice, obzorje pa je zapiral greben od Raduhe, preko Travnika, Komna, pa vse do Smrekovca.

Ker je bila malica vedno zelo pomemben del planinskega izleta, po premaganih 400 višincih, pa je mnogim prijalo nekaj nove energije, smo v senci pod Gojško planino, naredili daljši odmor, v katerem so otroci lahko preverili, kaj vse dobrega, so jim starši pripravili v nahrbtnike.

Na cilju pri Črnuškem domu so si mladi planinci in vsi ostali udeleženci srečanja privoščili okrepčilo in sproščeno, večgeneracijsko druženje, ki ga je dodatno polepšalo zelo lepo vreme.

Letošnje srečanje Črnuških planincev na Mali planini pa smo izkoristili tudi za kontrolo in obnovo planinskih poti in markacij okoli Črnuškega doma. Določili smo lokacijo, kjer bo morala biti vgrajena nova smerna tabla do Črnuškega doma, markacist Tomaž Žigon pa je narisal vse potrebne nove markacije. Delo markacista v naravi je še posebej navdušilo mlade planince, ki so z velikim zanimanjem in vedoželjnostjo opazovali nastajanje novih markacij.

Vsak uspešen izlet se konča z varnim prihodom na izhodišče. Naše izhodišče je bilo na Kranjskem raku, kjer nas je čakal avtobus za Črnuče. Do Gojške planine smo hodili po poti vzpona, tam pa smo zavili desno na manj strmo in senčno pot do Jelševega konfina. Da smo prišli do Rakovih ravni oziroma naprej do Kranjskega raka pa smo morali prehoditi še kilometer makadamske ceste.

Brez nezgod in poškodb smo vsi veseli in zadovoljni stopili na čakajoči avtobus. Z majhno zamudo smo se odpeljali proti Črnučam. Za nami je bilo še eno nepozabno doživetje v gorah.

Jure Božič