Danica Blažina (roj. Pajer) je bila ena najvidnejših osebnosti slovenskega povojnega alpinizma, pionirka ženskega plezanja in predana vzgojiteljica mladih generacij. Rodila se je leta 1928 v Podnartu, kjer je že kot deklica doživela hude življenjske preizkušnje - pri sedmih letih je izgubila očeta, pri dvanajstih še mamo. V času druge svetovne vojne je štiri leta preživela za žično ograjo v internatu v okupirani Ljubljani. 

Članica takratnega AO Univerze v Ljubljani je bila izjemna plezalka, kar je bilo kmalu jasno tudi mladim alpinistom povojne generacije, s katerimi je začela plezati brez predhodnih izkušenj stara komaj 20 let. Leta 1949 je opozorila nase kar s tremi prvenstvenimi vzponi v družbi prav tako izjemnega plezalca njene generacije in njenega prijatelja, Rada Kočevarja. Enega je opravila, še preden se je istega leta udeležila ženskega alpinističnega tabora v Vratih. Tudi tam je na vajah na 'Malem Triglavu', balvanu pred Aljaževim domom, inštruktorjem dokazala, da zmore preplezati najtežja mesta. Ko je bilo tečaja konec, je Danica z Radom Kočevarjem ostala v Vratih in najprej preplezala Skalaško smer z Ladjo, nato pa prihodnji dan še Bavarsko smer.

Leta 1950, samo leto pozneje, je bila po Pavli Jesih prva ženska, ki je preplezala Čopov steber. V Čopovem stebru jo je na vrv privezal Sandi Blažina, eden izmed naših najboljših povojnih alpinistov. In ta vrv se ni razvezala nikoli več. Namesto poročnega potovanja sta v rekordnem času, v manj kot štirih urah, preplezala smer Prusik-Szalay v Triglavski severni steni. Skupaj sta preplezala številne smeri tudi v tujih gorstvih - Dolomitih, Zahodnih in Centralnih Alpah. Do leta 1951 je preplezala že devet prvenstvenih smeri. Danica je športno plezala v plezališčih, med drugim tudi v Turncu pod Šmarno goro, Vipavi in Ospu. V kratkem času je preplezala izjemno število prvenstvenih in težkih smeri, s katerimi se lahko zlahka postavi ob bok najboljšim slovenskim plezalcem tega obdobja; posebno mesto v njenem opusu ima tudi smer Herle-Vršnik v severni steni Ojstrice.

Danica je po rojstvu hčerke Neve prednost v življenjski navezi dala svojemu možu Sandiju in njegovi plezalni karieri, a plezati in obiskovati gora ni nehala nikoli. Skupaj s hčerko sta s Sandijem bila tudi na Matterhornu, Mont Blancu in v drugih težkih smereh pri nas. Danica je bila ves čas tudi izjemna turna in alpska smučarka ter smučarska trenerka. 

Leta 2019 je skupaj s Stazo Černič prejela priznanje PZS za življenjsko delo v alpinizmu in takrat je dejala: "Ne bom se hvalila z dosežki, saj sem plezala zaradi ljubezni do gora. Vesela sem, da mladi znajo ceniti te stvari in jih dajejo v svet. Bila sem začetnica, ki je ponavljala smeri naših prednikov, nekaj smeri pa je bilo prvenstvenih. Nikoli nismo imeli denarja, da bi lahko šli v tujino in naredili velike stvari v tistem času. Plezam pa še vedno - če le morem nekje nekam. Priznanje mi pomeni veliko, to je moje življenjsko delo ne le v alpinizmu, ampak tudi za delo z otroki, ki sem jih vodila na tabore in smučala z njimi, z morja smo šli v hribe in mislim, da so ti otroci v svoje življenje odnesli velike stvari."

Vselej se je bomo spominjali po oranju ženske alpinistične ledine, njeni ljubezni do gora in predajanju znanja mlajšim generacijam. 

--------------------------
Povezane novice:
Legende slovenskega alpinizma: Danica Blažina 
Staza Černič in Danica Blažina - prejemnici priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu 2019
Najuspešnejši v alpinizmu, športnem in lednem plezanju ter turnem smučanju v letu 2018
Planinski vestnik | Danica Blažina: Ko enkrat poznaš črke, bereš (str. 24)