Jet lag, otekli členki in zadovoljna duša. Tako se počutim prvi dan doma po vrnitvi iz Kanade. Čeprav sem imel oči uprte v drug cilj, sem iz treh tednov potegnil največ, kar sem lahko. Smer Cobra Crack sem imel v mislih že od začetka leta. Nisem ji mogel nameniti dosti treninga, saj je narava poči zelo specifična – "finger crack". Poleg tega sem bil zadnje tedne avgusta močno zaposlen s pripravami na svoj festival Kanjonfest. Dogodek je bil tako intenziven, da sem med festivalom in poletom v Kanado obležal v postelji z visoko vročino. Na srečo le za en dan. Ob prihodu v Squamish sem se počutil presenetljivo dobro, a moje telo ni bilo tako močno, kot sem upal. Še huje – večine gibov na Cobri nisem zmogel. Poškodoval sem si kožo na prstu, najpomembnejši – sredinec pa je bil prevelik, da bi pasal v razpoko. Bil sem razočaran, a hkrati vesel, da sem imel v mislih tudi alternativni projekt – The Shark (5.14b, enaka ocena kot Cobra). Linija je bolj previsna in začel sem verjeti, da bi to lahko bil boljši cilj te odprave. Do zdaj je doživela le dva vzpona, ki sta ju opravila Connor Herson in Didier Berthod. Kmalu sem izračunal, da nimam na razpolago veliko časa, da bi projekt lahko zaključil.

Smer je zahtevna že od začetka: s police začneš direktno v previsno razpoko s "chicken-wing" tehniko. Kratek balvanski detajl v razpoki zahteva veliko energije in vodi v vdržljivostno poč za širino prstov, brez boljšega počitka. Po treh svedrovcih je prva možnost premičnega varovanja – modri Totem. Nato se poč postopoma razširi na "vijolično" velikost, dokler končno ne prideš do zadovoljivega počitka. Stena se nato sprevrne v streho z "laybackom" in dobrimi "hand jami". Sledi še en prehod skozi streho z "laybackom" in "fist jami", ki spet vzamejo ogromno moči. Od tam naprej te čaka še en povprečen počitek, ki vodi v zadnji detajl: začne se s slabim "ring-lockom", nato pa preide v ne najbolj udobne "hand jam" ali slabše podprijeme. Izmučeno telo mora nato najti pot preko par "finger jamov", preden končaš z vpenjanjem sidrišča.

Smer je bila tako težka, da sem vedel, da ji moram posvetiti vsak dan, če jo želim opraviti na isti odpravi. Začetek je bil tako zapleten, da sem plezalne gibe skoraj vsak dan spreminjal. Zgornji detajl mi ni povzročal prevelikih težav, a sem vedel, da bo zelo trd oreh, ko bom do tja priplezal že izmučen. Počasi sem napredoval na vnaprej nameščenem varovanju, a dnevi so se hitro iztekali. Bil sem malo razočaran, ker sem želel poskusiti še druge čudovite smeri, ki jih ponuja Squamish. Zato sem ob dnevih počitka veliko plezal brez varovanja, da sem užival še v drugih smereh in se hkrati ne preveč utrudil.

Pet dni pred odhodom sem imel končno obetaven poskus. Smer sem preplezal z le dvema počitkoma in na vnaprej postavljenem varovanju. V tem poskusu mi začetek še vedno ni stekel gladko in ob vpenjanju sidrišča so moja pljuča hrepenela po kisiku. Moral sem si vzeti dan odmora. Še vedno nisem verjel, da mi jo bo uspelo splezati na tej odpravi. Na dan počitka sem se odločil za nekaj spustov z gorskim kolesom v Whistlerju. Ostala sta mi le še dva dneva in morebitno zadnje jutro pred letom domov. Prvi dan po kolesarjenju je bil slab – ramena so me bolela in nisem čutil prave energije za resen poskus. Poskusil sem le enkrat, odtrgal kos kože s prsta in vse upe polagal v naslednji dan, saj sem spet našel nekoliko boljšo rešitev za začetek. To mi je spet dalo motivacijo.

Zdaj je bil čas, da smer poskusim z nameščanjem varovanja. Dvakrat sem skoraj dosegel prvi počitek. Krivil sem vreme brez sapice in sprejel tvegano odločitev, da poskusim še zadnji dan. Giacomo, prijatelj, ki jo je prav tako poskušal, je ostal z menoj – tokrat samo zaradi mene. Bil je utrujen in časa, da bi smer poskusila oba, ni bilo. Na srečo je smer zjutraj v senci in pihal je prijeten veter. Po uri sva bila spet na polici, kjer sva skupaj preživela že osem dni. Povil sem le prst, ki je to res potreboval, in tistega, ki mu je manjkalo malo kože. Dodal sem še kapljico sekundnega lepila, da sem nadomestil manjkajočo kožo. Počutil sem se odlično in prišel do iste višine kot dan prej, celo malo višje. A to še ni bilo dovolj. Smer sem očistil, povil še en prst in se dobro odpočil.

Drugi poskus je bil še boljši – dober boj, čeprav sem imel trenutek negotovosti in spet padel. Čas je tekel in ostala mi je le še ena možnost s kratkim počitkom. Po približno 20 minutah sem povil še en krvav prst in začel plezati. Tokrat sem se osredotočil na dihanje in samega sebe presenetil, da nisem padel skozi težke začetne gibe. Prišel sem do iste višine kot prej – a tokrat nisem spustil. Dobro sem se odpočil in nato sproščeno splezal do vrha, v celoti z le šestimi dodatnimi premičnimi varovali. Ob vpenjanju sidrišča je sledil velik zmagovalni krik. Smer sem očistil in stekel v dolino, da sem ujel letalo.

Malo sem bil razočaran, ker nisem mogel poskusiti več mikavnih večraztežajnih smeri v Squamishu, a hkrati ponosen, da sem ohranil fokus vse do konca. Vseeno mi je uspelo preplezati več kot 1000 metrov lažjih večraztežajnih smeri do ocene 5.10 brez varovanja, poleg tega pa sem odkljukal še dve klasiki, in sicer Zombie Roof (5.13a) in Project Grizzly (5.13b), ter na pogled splezal Freeway (5.11c, 10 raztežajev).

Jernej Kruder

* V zapisu je uporabljenih veliko angleških fraz za označevanje ali opisovanje specifičnih plezalnih tehnik (nanašajo se na položaj telesa, "plezanje s komolci", zatikanje ali gvozdenje prstov, zapestja, dlani in drugo), ki se jih zlasti uporablja pri plezanju poči npr. v granitu, peščenjaku itn. Za nekatere uporabljene fraze/besede v zapisu v slovenščini (še) nimamo ustreznih prevodov, zato smo Jernejev zapis pustili v izvirni obliki.