Planinski vestnik | Gremo na treking
Objavljamo zanimiv članek o izzivih in osebni rasti v planinstvu in kako nas pisanje lahko navdihuje, izobražuje in odraža bistvo skupinskega planinskega duha. Zgodbo izpod Himalaje z nami deli Matjaž Čuk. Ne spreglejte odličnega članka o planinstvu in kroničnih boleznih ter kako je hoja v gore naravno zdravilo, zakaj je tako pomembna. V zgodbi Na planinah ni greha! boste lahko prebrali o ljubezni, morali in še čem.
V tokratni številki Vestnika je tudi test opreme - o oblačilih Fjällräven za dež.
Spominjamo se izjemne alpinistke Danice Blažina, ki se je poslovila letošnjega septembra.
V rubriki Z nami na pot vas vabimo na daljinsko vezno pot Alpe Adria Trail, ki se vije iz Avstrije izpod Velikega Kleka prek Italije in Slovenije nazaj v Italijo do Milj ob Jadranskem morju. Tokrat vas vabimo na etape 6, 23, 25 in 26, in sicer od koče Zacchi v Kranjsko Goro, iz Kranjske Gore v Trento, iz Bovca v Drežnico in iz Drežnice v Tolmin.
Sledijo stalne rubrike: Planinčkov kotiček (tokrat pripoveduje zgodbo mogočni kostanj), strip (o Josipu Tičarju in Tičarjevem domu na Vršiču), literatura, planinska organizacija ter v spomin.
 |
|
|
TEMA MESECA
Trekingi
ZGODBA
Na planinah ni greha!Z NAMI NA POT Hoja po rajskem vrtu - pot AAT
PLANINČKOV KOTIČEK Mogočni kostanj pripoveduje PLANINSKA DOŽIVETJA Svilajnac skozi oči prijateljstva
ZGODOVINA Spomin na klene Slovence za rapalsko mejo RAZMIŠLJANJE
O izzivih in osebni rasti v planinstvu
STRIP
Tičarjev dom na Vršiču ZGODBE IZPOD HIMALAJE ZDRAVJE TEST OPREME V SPOMIN
Danica Blažina
LETERATURA |
|
»Pa sta potem bila na Vieresu?« me je spraševal Angelo, jaz pa sem še kar govoril in govoril, tako da me je moral vprašati celo dvakrat ...
Spominjam se časov, ko smo z družino v planinskih kočah preživljali precejšen del poletja. Ne vem, ali zgolj idealiziram svoje mladostne čase, ampak takrat se mi je zdelo, da je bila večina oskrbnikov dobro podkovanih z znanjem o gorah. Poznali so jih, znali pa so ti tudi svetovati ali te opozoriti na nevarnosti in njihovo mnenje je imelo težo. To sem zaznal v mnogih očetovih pogovorih z njimi. Znali pa so se posvetiti tudi otrokom in jih spodbujati v ljubezni do gora.
Zdi se mi, da so danes časi precej drugačni. Spremenili smo se mi planinci in gotovo tudi oskrbniki. Tako sem opazil, da so nekateri oskrbniki ali njihovo osebje planinsko dokaj neizobraženi in bi ti težko znali svetovati ali te celo opozorili na trenutne razmere na svojem območju. Razumem, časi so takšni, da osebja primanjkuje, ljudi, ki bi bili pripravljeni trdo delati v včasih neugodnih razmerah, pač ni v izobilju.
Ko sem se leta 2018 po le na pol uspešno opravljenem prečenju Ressetum-Frate oglasil v koči Pradut, sem nehote naletel na pravega poznavalca okoliških vrhov, na mladega oskrbnika Angela. Obiskovalcev ni bilo in v miru sva se lahko posvetila gorskim ciljem. Povedal sem mu, da sem se že vzpel na Vacalizzo, zelo zahteven vrh, zanimala pa sta me še sosednja Cima dei Vieres in Turlon. Na dolgo mi je vse razložil in pristope tudi pokazal v malem vodničku Dolomiti Orientali. Na Vieres naj grem z juga, Turlon pa je možen z obeh strani, z juga in s severa. Ampak vse to so zelo dolge, tehnično zahtevne in telesno naporne ture, me je opozoril. Kar dolgo sva klepetala, potem pa me je še z avtom zapeljal v dolino, da mi ni bilo treba dve uri pešačiti. Čez štiri dni sem prišel spet in opravil prečenje v celoti. Takrat sva se videla zadnjič.
Letošnjo jesen sem po sedmih letih spet stal pred kočo Pradut, ki pa je bila tokrat polno zasedena. Stopil sem k točilnemu pultu in počakal, da se mi je Angelo lahko za hip posvetil. Prosil sem ga, ali bi se lahko oglasil pri moji mizi. Ni me spoznal. Ko se je malce spraznilo, je le prišel. Čim sem omenil Vieres, se me je takoj spomnil ...
»Ja, seveda sva bila na Vieresu, pa tudi na Turlonu z obeh strani,« sem mu le odgovoril. Kar oči so mu zasijale. Takoj je na dan privlekel telefon in začel kazati fotografije s svojega zadnjega vzpona na to odlično goro. Če se je prej pri gostih ustavil le toliko, da je kaj prinesel in odnesel, ga zdaj ni bilo mogoče spraviti od mize. Ampak na Vieres ne gre več, je povedal. Pred dvema letoma mu je skala priletela čisto blizu glave, je postalo preveč nevarno ...
Tako je danes običajno tudi pri nas. Gorske koče so v letni sezoni polne obiskovalcev, vse pa je skoraj bolj podobno gostilnam kot pa gorskim kočam. Verjamem, da je zato pogovor o gorah oskrbnikom, ki so sami gorniki, v veliko večje veselje kot pa sama strežba, da jih tako vsaj za hip odnese v svet, ki ga imajo radi. V zadnjih dvajsetih letih odkrivanja Karnijskih Alp sem v Furlanskih Dolomitih spoznal kar nekaj oskrbnikov, ki jim gore niso tuje, dali so mi tudi celo vrsto napotkov in informacij. Mladi oskrbnik koče Pradut nad dolino Valcellino, Angelo Grava, je gotovo eden takšnih, kot sem jih spoznaval v otroštvu. Naj bo takih čim več, tudi pri nas.
