• Akcija: Odprava Thame 2025    
• Kraj in trajanje: Khumbu West, Nepal, 20. september-20. oktober 2025
• Udeleženca: Urh Primožič (vodja), Matic Primožič

 Junija 2025 naju je z Maticem Nejc Marčič povabil na odpravo v Nepal. Zaradi izrednih razmer v Katmanduju smo morali datum odprave zamaknit, kar Luku in Nejcu ni več ustrezalo. 20. septembra sva iz Ljubljane zato letela sama z Maticem.

Cilj odprave je bilo preplezati prvenstveno smer v dolini Thame. Sprva sva načrtovala linijo v severozahodni steni gore Tengkangpoche (6487 m), po obilnih padavinah pa sva se usmerila v severozahodno steno Kongde Ri Nup (6035 m), kjer nama je v povprečnih razmerah uspelo preplezati novo smer Slovo od mladosti (AI 5+, WI3, M6+,A1, do 90 °, 1000 m). Celotno smer sem v vodstvu preplezal Urh.

Logistika plezanja v dolini Thame je enostavna. Dostop do doline je preprost in hiter. Najina baza je bila v koči Valley view lodge, na višini 3800 m.

Zaradi omejenega časa v Nepalu sva se aklimatizacije lotila že prvi dan prihoda v bazo. Šla sva proti gori Sunder Peak, do višine 5100 m. Po dnevu aktivnega počitka in balvaniranja v dolini Thame sva se povzpela pod goro Tengkangpoche, preučila dostop in razmere v njeni severni steni in prespala na 4500 m.

Ob prihodu v dolino so bile stene izjemno suhe. Edini zametki preobraženega snega so bili v SZ steni Tengkangpoche, med Steckovim »Šahmatom« in Bullockovo »Edge of darkness«. Glede na dane razmere sva pod kilometer in pol visoko severno steno razmišljala o liniji levo od Edge of darkness, ki bi se je lotila po aklimatizaciji na Parchamo (6187 m).

Na zadnjo aklimatizacijsko turo sva, zaradi slabega vremena in bolezni, čakala en teden. Med 1. in 5. oktobrom so Khumbu zajele močne padavine, ki so drastično spremenile razmere v dolini. 6. oktobra sva po dobrem tednu bivanja v Thame prvič dočakala lepo vreme z dobro vidljivostjo. Novozapadel sneg je pobelil vse stene nad dolino in v ogledani SZ steno Tengkangpoche ustvaril plazovno nevarne razmere. Zaradi očitnega visečega snega in sončne lege stene sva začela iskati drug cilj.

Odločila sva se za severozahodno steno gore Kongde Ri Nup, ki edina v dolini ni izpostavljena soncu in je zato manj plazovno nevarna. Obenem je stena zelo strma in redko obiskana - med severnim grebenom (Cheap wine, R. Lienerth in J. Doudlebský, 2001) in naslednjo smerjo proti zahodu (Santarai, Francois Cazzanelli in Leo Gheza, 2021) je približno 3 km prazne stene. V steni sem med pripravami na odpravo opazil očitno zajedo, ki deli strm stolp Nupa od SV stene Tengkangpocheja.

Zaradi stiske s časom sva se že naslednji dan, kljub slabemu zdravju, odpravila na zadnjo aklimatizacijsko turo. Iz vasi Thyangbo sva se dvignila na višino 4500 m in prečila teren pod ostenjem Tengkangpocheja do SZ stene Kongde Ri Nup (3 km v dolžino, mesto III+), kjer sva pustila večino plezalne opreme. V bazo sva se vrnila šele naslednji dan in si vzela dan počitka.

Po napornem dostopu sva 11. oktobra prespala pod steno in v nedeljo, ob treh zjutraj, pričela z vzponom. Matičevo zdravstveno stanje še ni bilo dobro. Zaradi težkega dihanja in suhega kašlja sva se odločila, da bo plezal kot drugi v navezi. Stene sva se lotila v območju ogledane zajede. Linija naju je presenetila s svojo kompleksnostjo, slabimi razmerami in težavnostjo. Po dveh strmih raztežajih škripovca (80°-90°), sva 300 m plezala simultano, po rampi (60°-70°) in preko dobrega ledu (WI3) proti desni. Višje se stena postavi pokonci, razmere pa so se poslabšale. Sledil je zahteven in dolg raztežaj strmega snega brez pravega varovanja (AI 5+), zatem pa gaženje po lažjem terenu (70°). Ob 16. uri sva si na 5500 m izkopala polico za boren bivak. Ker je pol šotora viselo v zraku, sva spiva kar navezana.

Naslednji dan sva se le stežka aktiviral. Kvaliteta snega se je z višino slabšala. Vse več je bilo strmega terena in nesprijetega snega, ki sem ga počasi odkopaval, da sem dosegel podrto skalo pod njim. Zajeda, ki sva ji sledila, je v sredini široka dobrih 50 m. Sprva sva se držala njenega levega roba, v grabnu je bilo vse manj snega. Po dveh raztežajih napornega kombiniranega plezanja (M5, M6+) sem se težavam skušal ogniti po delikatnem sistemu polic z naloženim snegom na desni.  Napredovala sva počasi – stojišča si je bilo treba izkopati v globokem pršiču. V retrospektivi  … mogoče bi napredovala hitreje, če bi se ves čas držala leve. Okoli treh naju prehodi, ki sva jih označila za najbolj naravne, pripeljejo do pokončnih gladkih plat, prekritih s tankim ledom, ki je odpadel že ob najmanjši obremenitvi. V iskanju alternativnega obhoda sem najprej poizkusil v suhem previsnem kaminu, a sem v četrt ure uspel napredovati za le dva metra. Medtem ko molče razmišljava o begu, opaziva vzporeden sistem skalnatih polic, katerega sva dosegla po desetmetrskem suhem odseku majavih lusk. Polica se po dveh raztežajih skalnega sveta (V+/V) zapre slabih 100 metrov pred vrhom. S spustom po vrvi in nihajno prečko sva se spustila nazaj v zajedo, kjer naju je ujela noč. Do vrha stene naju je ločil še poln raztežaj strmih plat, prekritih z metrom svežega nesprijetega snega. Napredovala sva počasi. S cepinom sem sistematično odkopaval sneg, iskal razčlembe v skali in se z nogami poizkušal obdržati na krhkih kupih pršiča. Vrh stene, na višini približno 5850 m sva dosegla  ob devetih zvečer in bivakirala pod skalnim previsom.

Po mrzli noči sva se zbudila v vetrovno jutro. Močni sunki vetra so naju prestavljali in oteževali napredovanje. Izmučena se, v strahu pred vetrom in seraki, ki so nama križali pot proti vrhu, zadovoljiva z grebenom  - zaradi varnosti sva opustila idejo o vrhu. Sestopila sva po smeri vzpona in po petih urah spuščanja po vrvi sva le dosegla dno stene brez dodatne drame. V bazo sva se, z novo smerjo a brez vrha, vrnila v torek ob šestih zvečer, en dan pred načrtovanim odhodom v dolino.

Sama odprave ne bi zmogla. Glavna zasluga gre Nejcu Marčiču, ki je uredil logistiko in bil mentorska figura čez celoten čas odprave. Zahvala za vztrajno mentorsko pomoč gre tudi Martinu Belharju, Klemnu Premlru in Jerneju Kuharju, ki so nama pomagali med pripravami ter Gašperju Rožiču, Luki Stražarju in Žigu Oražmu za izposojeno opremo.

Hvala podjetju Iglu Šport za vrhunska oblačila, podjetju Camp za tehnično opremo, trgovini First Corner Shop za liofilizirano hrano in podjetju Garmin za premium naročnino na satelitski telefon. Vsa ta pomoč je himalajsko zgodbo občutno olajšala. Zahvaljujeva se še občini Tržič, planinskem društvu Tržič in podjetju Martin Belhar s.p. za vso finančno podporo. Posebna zahvala gre Planinski zvezi Slovenije za vso pomoč pri organizaciji in obilno finančno ter strokovno podporo.

 Kronološko poročilo:

• 20. september: let Ljubljana-Kathmandu
• 21. september: urejanje dovoljenj na ministrstvu
• 22. september: let v Luklo, hoja Lukla- Phakding  
• 23. september: hoja Phakding-Namche
• 24. september: hoja Namche-Thame
• 25. september: aklimatizacija na 5100 m
• 26. september: plezanje balvanov v bazi
• 27. september: vzpon pod steno Tengkanpoche, spanje na 4500 m    
• 28. september: sestop v bazo
• 29. september: Matic počiva, Urh na 4500 m      
• 30. september: ogled hidroelektrarne
• 1.–4. oktober: slabo vreme
• 5. oktober: aklimatizacija na 4000 m, sestop v bazo
• 6. oktober: aklimatizacija na 4200 m, sestop v bazo
• 7. oktober: pristop pod S steno Tengkangpoche, spanje na 4500 m
• 8. oktober: Prečenje pod SZ Kongde Ri Nup, spanje na 4900 m
• 9. oktober: sestop v bazo
• 10. oktober: počitek
• 11. oktober: pristop pod SZ steno Kongde Ri Nup
• 12. oktober: plezanje zajede med Kongde Ri Nup in Tengkangpoche, bivak na 5500 m
• 13. oktober: plezanje do vrha stene, bivak na grebenu (5900 m)
• 14. oktober: poskus vzpona na vrh, sestop v bazo po preplezani smeri
• 15. oktober: počitek
• 16.-18. oktober: hoja Thame -Lukla
• 19. oktober: spanje v Kathmanduju
• 20. oktober: Let Kathmandu - Ljubljana

Poročilo pripravil Urh Primožič