Alpinizem v tvojem življenju ni bil nikoli le dejavnost – bil je način razmišljanja, delovanja in odnosa do ljudi. Prav zato si postal eden ključnih stebrov slovenskega alpinizma.

Zgodovino kamniškega alpinizma si napolnil s svojo predanostjo goram, trdno in pošteno osebnostjo, znanjem, ki si ga nesebično delil, ter z zglednim odnosom do odseka in skupnosti. Generacije za tabo niso dobile le mentorja, temveč orientacijo – kaj pomeni biti alpinist in hkrati človek.

Bojan Pollak sodi med najvidnejše in najvplivnejše osebnosti slovenskega alpinizma in planinske skupnosti. Njegovo večdesetletno delovanje zaznamujejo izjemna predanost goram, visoka strokovnost, doslednost ter globok občutek odgovornosti do ljudi in prostora, v katerem deluje. Njegova pot ni bila nikoli usmerjena zgolj v osebne dosežke, temveč v dolgoročno gradnjo znanja, vrednot in skupnosti.

Z alpinizmom se je začel ukvarjati leta 1966 v času študija na Fakulteti za strojništvo in ladjedelstvo v Zagrebu. V naslednjih letih je razvil izjemno širok spekter delovanja: postal je alpinist, gorski reševalec (1972), gorski vodnik in alpinistični inštruktor (1975). Poklicno je bil zaposlen v tovarni Titan v Kamniku, danes je upokojen, poročen in oče dveh hčera. Že od mladih let je aktiven član Planinskega društva Kamnik, v katerem je član od leta 1955, ter dolgoletni član Alpinističnega odseka Kamnik.

Kot alpinist je opravil več kot 2500 alpinističnih tur, med katere sodijo plezalni vzponi, pristopi na vrhove, ledni slapovi in turne smuke, ter preplezal približno 130 prvenstvenih smeri. Plezal je v Sloveniji in vseh republikah nekdanje Jugoslavije, pa tudi v Avstriji, Italiji, Švici, Franciji, na Poljskem, v Kirgiziji in Nepalu. Njegovo delovanje je temeljilo na celostnem razumevanju alpinizma kot prepleta znanja, etike, odgovornosti in skupnosti.

Bil je član treh jugoslovanskih alpinističnih himalajskih odprav: na Kangbačen leta 1974, na Makalu leta 1975 in na Mount Everest leta 1979. Prav z odpravo na Everest je povezan eden njegovih najvidnejših prispevkov – pogumno reševanje ob tragični nesreči leta 1979, ki je močno zaznamovalo razumevanje odgovornosti in človečnosti v najvišjih gorah sveta ter poneslo ime Kamnika in slovenskega alpinizma v mednarodni prostor.

Med letoma 1977 in 1991 je bil eden ključnih avtorjev enotne kategorizacije jugoslovanskih športnikov, ki jo uporabljamo še danes. V tem obdobju je petkrat dosegel republiški razred, štirikrat zvezni, trikrat mednarodni in enkrat razred zaslužnega športnika Jugoslavije, kar potrjuje izjemno raven in trajnost njegovega športnega delovanja.

Posebno mesto v njegovem življenjskem delu ima mentorstvo. Kot vodja in sodelavec alpinističnih šol, mentor pripravnikom in alpinistom ter sodelavec na tečajih in seminarjih za vodnike je vzpostavil jasne in visoke standarde, ki so temeljili na znanju, samodisciplini in odgovornem ravnanju v gorah. Pomembno je sooblikoval vodništvo v okviru Planinske zveze Slovenije, tako prostovoljnega kot poklicnega.

Izjemno težo ima tudi njegovo mednarodno pedagoško delo. Kar osemkrat je kot vodja tečaja ali inštruktor sodeloval pri izobraževanju gorskih vodnikov Planinske zveze Nepala v šoli Aleša Kunaverja v Manangu, s čimer je trajno prispeval k prenosu slovenskega znanja in izkušenj v eno najpomembnejših planinskih okolij sveta.

Pomemben del njegove zapuščine predstavlja publicistika in kulturno-vzgojna dejavnost. Kot avtor, soavtor, urednik ali sodelavec je soustvaril številne plezalne vodnike, strokovne knjige in učbenike s področja alpinizma, vodništva in planinstva ter knjigo Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp. Dolga leta je pisal za Planinski vestnik, Kamniški zbornik in občinsko glasilo ter pomembno prispeval k ohranjanju zgodovine kamniškega alpinizma.

Za svoje delo je prejel številna najvišja priznanja, med njimi svečano listino Planinske zveze Slovenije, Bloudkovo plaketo, red zaslug z zlato zvezdo, znake Civilne zaščite, zlato priznanje Občine Kamnik ter državno odlikovanje medaljo za zasluge. Je častni planinski vodnik, častni član Društva GRS Kamnik, častni član PD Kamnik in častni član Planinske zveze Slovenije.

Zaradi izjemnega, dolgoletnega in vsestranskega prispevka k razvoju alpinizma, mentorstva, gorskega reševanja, izobraževanja in planinske kulture v Sloveniji si Bojan Pollak brez dvoma zasluži priznanje za življenjsko delo v alpinizmu.

Matjaž Šerkezi,
strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije

O Bojču s kamniškimi alpinisti

Začetki in naveze
Že v času študija v Zagrebu si gradil vezi z alpinisti iz AO Velebit, plezal doma in čez mejo ter povezoval ljudi in stene. Iz tistega obdobja izhajajo smeri, spomini in tudi tragični dogodki, ki so zaznamovali celotno generacijo. Alpinizem si vedno razumel kot celoto – z njegovo lepoto, odgovornostjo in posledicami.

Po obdobju službovanja v Puli si se vrnil bližje goram in od tam naprej je šla tvoja pot strmo navzgor: ponovitve najtežjih smeri, prvenstvene smeri v Vežici ter leto 1972, ko si bil del naveze, razglašene za najperspektivnejšo v okviru Planinske zveze Slovenije oziroma Komisije za alpinizem. Prvo priznanje – in nikakor zadnje.

Janez Kosec, alpinistični inštruktor in inštruktor gorskega reševanja

Mentorstvo in red
Kot mentor nisi nikoli iskal bližnjic. Bil si zahteven, natančen in pedanten – a vedno pravičen. Normativi so veljali za vse, še posebej zate. V alpinistični šoli in pozneje med pripravniki si postavil standarde, ki niso dopuščali površnosti, a so ustvarjali samostojne in odgovorne alpiniste.

Darja Jenko, alpinistična inštruktorca

Skupnost
Tabori, še posebej Pipa miru, so skoraj nepredstavljivi brez tebe. Tvoja prisotnost je pomenila red, kontinuiteto in občutek, da je stvar prava. Tudi ko si bil nepopustljiv, je bilo jasno, zakaj. Prav zato si ostal eden najbolj spoštovanih ljudi v skupnosti.

Marko Petek, predsednik PD Kamnik

Znanje in zgled
Moralo je biti okoli leta 1995, ko si me povabil, ali bi šel s tabo v Repov kot in na Korošico, ker si potreboval še nekaj fotografij za svojo knjigo Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp in bi ti pomoč prišla prav. To je bilo v dvajsetih letih edinkrat, da sva bila v hribih sama.

Prespala sva na Korošici pod velikim balvanom pod Dedcem. Jaz sem le zabrisal spalno vrečo pod nizek strop balvana na kamenje, ti pa si si izdelal provizoričen nadstrešek bolj zunaj strehe, da si imel travnat jogi. Mučil si se s klini, da si nanje obesil palice, nanje napel polivinil. Zabavno mi je bilo gledati, koliko dela si imel s strehico in kako si se z njo zamotil.

Kmalu po tem, ko sva legla k počitku, se je uscalo, kot se na Korošici pač uščije. Veter ti je podrl streho, začelo te je močiti, iz svoje luknje pa sem slišal samo še tvoje negodovanje. Pobral si šila in kopita ter šel prespat drugam.

Zjutraj si se vrnil, kot da ni bilo nič. Še danes ne vem, v katero luknjo si se zavlekel.

Aleš Holc, pokojni kamniški alpinistični inštruktor

 Prešeren vzgoje in izobraževanja slovenskega planinstva in alpinizma
Lep in idiličen zimski večer. Na nebu milijone zvezd. Gorska pokrajina, sredi ničesar, kot bi padel z lune. Tri ure sva kopala luknjo za bivak, uredila še zadnje stvari, voda se je ravno »pripravljala« k vretju, ko sva naenkrat zaslišala škripanje, ki je prihajalo vse bliže …

… nato se je name podrl cel strop bivaka. Na nogi mi je stal težak gojzar. Tipam, kaj je. Dlan se mi ustavi na ostri ovčji volni, nekoliko višje na »šnoli« od »pumpar’c« …

Tako sem tistega davnega leta 1996 med bivakiranjem v snežni luknji pod Malo Mojstrovko spoznal Bojča in niti najmanj si nisem mislil, da se bodo najine poti tako zbližale.

Sediva pod serakom, dež pada že nekaj dni, občasno naletava sneg. Trideset tečajnikov kljub temu že tretji teden pridno vadi ledno tehniko. Bojč piše dnevnik, sam ždim zraven njega.

»Ti, Bojč, kaj imaš pa te S-je na vsake nekaj strani v dnevniku?« vprašam. Mislil sem, da gre za kakšen S kot strokovnost ali S kot sneg.
Bojč pa: »Zapisujem si, kolkrat sem šu srat, da imam pod nadzorom!«

Na terasi Thorong Peaka v Thamelu v Katmanduju piševa razglednice prijateljem, sponzorjem in znancem – vsak po dvesto. Jaz imam že natisnjene nalepke, napišem nekaj stavkov in lep pozdrav – eno uro dela. Bojč konča šele čez dva dni. Zanima me, kaj je delal. In ugotovim: vseh dvesto razglednic je napisal s tehnično pisavo. Ne samo naslov, tudi celotno besedilo. In seveda – z ravnilom.

Sredi noči me prebudi močan kašelj. Suho ozračje na višini 4300 metrov, prah, težke »deke«.
»Bojč, Bojč, a ti dam kaj proti kašlju?«
»Kva pa maš?«
»Evo, tale Folkodin sirup, menda res pomaga.«
»Kok ga pa lahko?«
»Piše, da eno žličko za odraslo osebo.«

Nazaj dobim pol stekleničke.
Žličko, ne stekleničko.

Matjaž Šerkezi