Posebna skupina pri PD Tolmin pripravlja niz jubilejnih dogodkov
Sredi lanskega leta je upravni odbor PD Tolmin imenoval posebno sedemčlansko delovno skupino, ki je na dosedanjih petih sejah postavila okvir posameznih obujajočih dogodkov in podrobno opredelila posamezne naloge za uresničitev načrta.

Marec. Jubilejna 31. številka glasila Krpelj.
Izšla bo tik pred rednim občnim zborom PD Tolmin. V njej bo objavljena kronika planinskega društva zadnjih desetih let. Delovanje društva pred zadnjim desetletjem je že zajeto in objavljeno v izdani brošuri ob 100-letnici (Stoletje planinstva na Tolminskem, PD Tolmin 1996), ob kasnejših jubilejih (110- in 120- letnica) pa v društvenem glasilu Krpelj.

14. marec. Redni občni zbor društva z bolj svečano uglašenim programom. V njem bo poudarjen pomen visoke obletnice nekdanje podružnice SPD za današnje planinsko društvo, ki deluje zavezano dediščini svoje predhodnice.

18. april 2026. Skupščina Planinske zveze Slovenije v Tolminu. PD Tolmin bo organizator skupščine, ki bo sicer delovna in volilna, a bo obenem priložnost, da se pred delegati iz vse Slovenije poudari visoki jubilej in predstavi delovanje PD Tolmin. V uvodu je načrtovan kratek kulturni program.

Maj. Dnevi odprtih vrat z vodenimi ogledi Zadlaške (Dantejeve) jame.

31. maj. Tradicionalni 50. pohod na planino Sleme. V letošnjem letu mineva petdeset let od prve pobude PD Tolmin, ki ob prazniku Občine Tolmin od takrat dalje pripravlja spominski pohod na planino Sleme (1448 m). Tam je vsakokrat ob spominskem obeležju padlim borcem Tolminske čete (1943) in Gregorčičeve brigade (1944) krajša slovesnost. Letos je ta dogodek združen z visoko obletnico PD Tolmin in tradicionalnih pohodov v prazničnem mesecu Občine Tolmin.

12., 13 in 14. junij. Tridnevni tabor z druženjem generacij pri koči na planini Razor ob 130-letnici. Z različnimi delavnicami in aktivnostmi bodo mladi in starejši počastili visoki društveni jubilej.

19. julij. Tradicionalno srečanje planincev na planini Razor bo letos obarvano bolj svečano in bo s priložnostnim kulturnim programom poudarilo pomen visoke obletnice društva.

September. Medgeneracijski izlet v okviru festivala pohodništva.

14. oktober. Planinski večer v Knjižnici Cirila Kosmača, posvečen pogledu v zgodovino Soške podružnice in njenih naslednikov (ilegalni Planinski klub Krpelj in Planinsko društvo Tolmin).

11. november. Odprtje razstave fotografij Janeza Vidmarja, nekdanjega člana ilegalnega Planinskega kluba Krpelj, prvega povojnega predsednika PD Tolmin in kulturnega delavca (Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin).

20. november. Osrednja akademija z bogatim kulturnim programom.

Zgodovinski dogodki
Zavedni posoški ljubitelji gora so se po »osnovalnem« shodu (22. 2. 1896) zbrali na prvem občnem zboru Soške podružnice Slovenskega planinskega planinskega društva (SPD) s sedežem v Tolminu. V narodnostno prebujajočem Tolminu se je ustanovitvi Narodne čitalnice (1862) in drugih društev slovenske vsebine pridružila tudi nova, četrta podružnica SPD na slovenskih tleh. Po določenih zapletih pri potrditvi društvenih pravil so na prvem občnem zboru 17. 6. 1896 / izvolili vodstvo na čelu z odvetnikom dr. Karlom Trillerjem. Prvim članom od Soče v Trenti in Loga pod Mangartom do Kanala so se kmalu pridružili novi iz Cerknega, Gorice, drugih krajev Posočja in še dlje. Osnovni namen društva, ki so ga zapisali v Pravila, je bil spoznavati slovenske gore in planine, pospeševati ter olajševati potovanje po Soški dolini (takrat še ni bilo železnice). Sklenili so tudi podpirati pravila in delovanje SPD. Pravi cilj podružnice pa je bil ohraniti slovenskim goram »slovensko lice«. Temelji prvega programa podružnice - označevanje planinskih poti, društveni izleti in gradnja koče na Krnu - so dejansko sledili tej osnovni usmeritvi.

Soška podružnica, ki je v prvem letu svojega obstoja vpisala 43 članov in kmalu zabeležila enega svojih vrhuncev, je sredi poletja 1901 dokončala novo kočo na Krnu. 5. avgusta 1901 se je pod vrhom Krna zgrnila množica planincev. Novo planinsko postojanko, po prvem predsedniku so jo poimenovali Trillerjeva koča, so svečano predali namenu. To je bil prvi objekt Slovenskega planinskega društva na ozemlju, ki ga je do nedavno povsem obvladovala Primorska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva (DÖAV). Žal so se pri izbiri lokacije prenaglili in je sneg že v naslednjih zimah pokončal z velikim trudom in ponosom postavljeno leseno zgradbo. Nič niso pomagala predhodna opozorila vselej kritičnega dr. Henrika Tume, vodilnega v goriški sekciji podružnice. Tudi po končani slovesnosti je dr. Trillerju naravnost povedal, da njegov dom ne bo preživel zime. Sneg je že v naslednjih zimah kočo tako poškodoval, da v njej ni bilo več mogoče prenočevati, in jo v letu 1905 popolnoma stisnil k tlom. Klavrna skladovnica polomljenega lesa pod vrhom Krna je vžgala načrte za gradnjo nove, Gregorčičeve koče, predvidoma kakih 200 korakov višje. Kasneje (leta 1908) so sprožili vseslovensko nabiralno akcijo za gradnjo novega zavetišča. Ko se je prvotni predračun podvojil, se odbor, ki se je še vedno otepal dolgov Trillerjeve koče, ni hotel ponovno zadolžiti in je gradnjo začasno odložil.

Podružnico je v letih 1899 – 1905 vodil Anton Devetak, sin znanega tolminskega podjetnika, po njegovi smrti pa vse do 1. svetovne vojne odvetnik dr. Rudolf Gruntar. Do leta 1906 je imela na svojem območju že 46 zaznamovanih poti z ličnimi kažipoti in je priredila številne izlete v bližnji in daljni okolici. V letu 1906 pa je že pridobila koncesijo občin v tolminskem in bovškem okraju za gradnjo poti, koč in zavetišč. V Trenti so uredili planinski sobi z ležišči in nadelali nekaj pomembnih poti. Naraščanje članstva je l. 1906 doseglo vrhunec s številom 280. Zaradi za takratne prometne povezave prevelike razširjenosti in občasnih pojavov mrtvila so ponekod začeli ustanavljati nove podružnice (npr. Cerkljanska l. 1904, Goriška iz nekdanje sekcije l. 1911). Prva svetovna vojna in kasnejša italijanska zasedba Primorske omenjenim težavam nista bili v prid in podružnici je vse bolj jemalo sapo. Vojna je zapustila neprecenljivo škodo na planinskih poteh in zgradbah v Posočju. Zbor delegatov SPD je ob koncu 1. svetovne vojne v Ljubljani sprejel sklep, da primorske podružnice, dokler ne bo znana dokončna usoda zasedenih pokrajin, nadaljujejo delo preko svojih članov. V letih 1919-1923 je bil predsednik Soške podružnice Josip Abram - Trentar. Do prisilnih ukinitev so obstoječa napredna slovenska društva na Primorskem ohranjala »turistovske« odseke. Soška podružnica je životarila vse do aretacije zadnjega predsednika Franca Štruklja, zaplembe društvenega arhiva in ukinitve (1928). Poslej, vse do konca druge svetovne vojne, so nekdanji člani lahko obiskovali gore le še v manjših neformalnih skupinah.

16. 3. 1924 ustanovljen ilegalni sopotnik Soške podružnice, Planinski klub Krpelj, je pod vodstvom primorskega rodoljuba Zorka Jelinčiča skušal kljubovati zatiranju slovenskih društev. Po naključju je postal začetnik speleoloških raziskav v Posočju, ki jih je s pridom dokumentiral. Njegovi zavedni člani so pomagali zanetiti tudi kasnejši primorski odpor. Po Jelinčičevi nesreči in aretaciji je klub deloval znotraj posameznih skupin. Posamezniki so večkrat tvegali pot preko rapalske meje proti matični domovini, iz navdušenja, kljubovanja ali iz potrebe. Veliko jih je bilo vključenih tudi v organizacijo primorskega odpora TIGR.

Na starih temeljih je zraslo novo planinsko društvo v Tolminu
26. januarja leta 1946 je bilo najprej ustanovljeno »Slovensko planinsko društvo za Okraj Tolmin s sedežem v Tolminu«, ki se je kasneje, ob preoblikovanju krovne organizacije, preimenovalo v današnje Planinsko društvo Tolmin. V času obstoja velikega Okraja Tolmin, največ pa v petdesetih letih preteklega stoletja, je imelo velikopotezne načrte za razvoj planinstva gornjega Posočja. Nekateri so bili tudi uresničeni, kot npr. ureditev poti v sotesko Mlinarice, nadelava in odprtje slovenske poti na vrh Mangarta s kočo na sedlu, upravljanje planinskega doma Jalovec v Trenti, uspešna akcija za postavitev Kugyjevega spomenika v Trenti in priprava planinske razstave v Trenti kot poskus oblikovanja trajne etnografsko-planinske zbirke oz. zametek predvidenega planinskega muzeja. Tedanje planinsko društvo je imelo že pripravljene načrte za turistično-planinski objekt na Predelu ter postojanke na Mangartskem sedlu, Zaplanji pod Triglavom in v Zadnjici. Po ukinitvi Okraja Tolmin leta 1955 so se društveni delavci omejili na ožjo Tolminsko, na obnovo poškodovanih poti in zgradb, predvsem pa na postojanko na planini Razor.

Gospodarjenje s kočo na planini Razor je poseben del društvene zgodovine
Že čez dve leti bomo zabeležili njeno 80-letnico. PD Tolmin je namreč leta 1948 prevzelo porušen nekdanji vojaški objekt na planini in ga v več zaporednih etapah usposabljalo do današnje ravni, ko se lahko kot sodobno in ekološko naravnana planinska postojanka že vrsto let ponaša s certifikatoma Okolju prijazna koča in Družinam prijazna koča. Leta 1961 je društvo predalo namenu s prizidkom razširjen nekdanji objekt in že naslednje leto obnovilo tudi zavetišče na prevalu Globoko. Naslednje desetletje je bilo namenjeno urejanju dovoznih poti z Ljubinja preko planine Lom do planine Razor, gradnji ceste v Tolminske Ravne, gradnji drvarnice z zimskim bivakom in preureditvam/ znotraj koče. Obdobje med letom 1976 do 1984 je zaznamovano kot dolga in popolna popotresna sanacija koče z razširitvijo v današnjih dimenzijah. Leta 1987 je bila ob koči zgrajena garaža z novim zimskim bivakom. Znotraj stavbe je bil lesen strop nadomeščen/ z betonsko ploščo, po temeljiti obnovi inštalacij pa je bil opravljen tudi tehnični prevzem. Gradbeni in drugi posegi se v koči na planini Razor niso nikdar povsem umirili. Sledila so leta različnih ekološko usmerjenih investicij. Omenimo zgolj največje: zamenjava električnega agregata s fotovoltaičnim sistemom, nova kritina in zbiralnik za vodo, nova okna idr. Popolnoma je bil obnovljen tudi bivak na prevalu Globoko. Poseben zalogaj je bil nakup in ureditev društvenih prostorov v Tolminu (1997), pogoj za delo in razvoj številnih dejavnosti ter hrambo bogatega arhiva. Društvo je za večje investicije ob znatni podpori družbenih virov vedno vlagalo tudi najmanj polovico lastnih sredstev. Trenutno je pred naslednjim izzivom, elektrifikacijo, ki bo gotovo še olajšala upravljanje koče na planini Razor.

Soočenje z današnjim časom in dejavnosti društva
Kot dedič nekdanje Soške podružnice SPD spada današnje PD Tolmin med najbolj razvejana v Sloveniji (650 – 700 članov) in razvija 11 dejavnosti: odseki (gospodarski, vodniški, mladinski, alpinistični, markacijski, varstvo gorske narave, odsek gorskih reševalcev, turno kolesarski ter odsek za obveščanje, promocijo in kulturo), jamarska sekcija in fotografska skupina. Pri tako razvejani dejavnosti ima vsak odsek svojo posebno zgodbo, ki z leti postaja že zgodovinsko poslanstvo. Vodniški odsek izvaja letno 40 – 50 planinskih tur in pohodov različne težavnosti, pri tem pa skupaj z Društvom upokojencev Tolmin vključuje tudi starejšo generacijo planincev. Markacijski odsek skrbi za mrežo 110 km poti na domicilnem območju. Mladinski odsek vključuje mlade in najmlajše. Jamarska sekcija je pred kratkim slavila 50-letnico delovanja. Društvo je že več kot petnajst let prepoznavno tudi po uveljavljeni fotografski skupini. Operativno samostojno je od leta 1948 dalje v okviru PD Tolmin delovala tudi Postaja GRS, ki je 5. 12. 2023 ustanovila novo Društvo Gorska reševalna služba Tolmin. V PD Tolmin delujejo reševalci kot Odsek gorskih reševalcev s preventivnimi nalogami, gorsko reševalno dejavnostjo in izobraževanjem članov. Že več kot četrt stoletja izhaja glasilo Krpelj (tridesetim številkam se letos pridružuje razširjena jubilejna), poleg objav na oglasni tabli, spletnih in Facebook strani zvest kronist delovanja in utripa društva.

Soška podružnica in njeno poslanstvo na Primorskem
Soška podružnica ni bila pomembna zgolj po tem, da je za Kamniško, Savinjsko (obe l. 1893) in Radovljiško (l. 1895) med zgodnjimi hčerkami SPD. Čeprav ni segala do skrajnih robov današnje Primorske, je bila pomembna za razvoj planinstva na Primorskem, saj je bila v svojem prvem obdobju z razsejanim članstvom edina nacionalna protiutež prodorni Primorski sekciji DÖAV. Kasnejše podružnice na Primorskem je njen zgodnji nastanek gotovo spodbudil. Na Primorskem delujeta Meddruštveni odbor PD Posočja in Meddruštveni odbor PD Primorske z 21 društvi, večinoma neposrednimi ali daljnimi sorodniki nekdanje Soške podružnice.
Slovenski tisk v medvojni Julijski krajini je z ukinitvami posameznih založniških hiš pod taktirko fašizma počasi ugašal v splošnem začaranem krogu. Planinski vestnik, ki je od prvega snovanja dalje sledil utripu podružnice, poimensko zapisoval nove člane, pomembnejše izlete, objavljal poročila z občnih zborov in drugih dogodkov, ostaja najbolj zvest pričevalec tega dela naše preteklosti. Vanj so se redki pisci vsaj občasno, celo v najbolj svinčenih časih fašizma, oglašali in pričali, da planinska ideja na Primorskem ni povsem ugasnila.
Planinstvo na Tolminskem se - zahvaljujoč našim pokončnim prednikom in vztrajnemu prostovoljnemu delu po drugi svetovni vojni - ohranja vse do današnjih dni. Pričujoči jubilej je poklon številnim posameznikom, sopotnikom, prostovoljcem na tej dolgi poti do danes in naša velika obveznost za prihodnost.

Žarko Rovšček