Zadnji konec tedna v aprilu Prekmurju je bil namenjen dvema ključnima ciljema, saj so udeleženci hkrati zaključevali zbiranje žigov Pomurske planinske poti in obenem intenzivno preverjali svojo pripravljenost na večdnevno, fizično in psihično zahtevno hojo ob Atlantskem oceanu, pri čemer so trije dnevi prinesli bistveno več kot le prehojene kilometre - ponudili so številne osebne zgodbe, poglobljene izkušnje, občutek povezanosti ter jasno potrditev, da kot skupina zmorejo preseči marsikatero omejitev.

Prvi dan: raznolikost doživetij in prvi preizkus ritma
Že prvi dan je jasno pokazal, kako raznoliko in doživljajsko bogato je lahko Prekmurje, saj so inPlaninci v relativno kratkem času izkusili širok spekter naravnih in doživljajskih elementov, od hoje ob potokih in skozi prijetno senco gozdov do razgledov s stolpa Vinarium, kjer se pogled odpira čez štiri države, kar daje prostoru posebno dimenzijo odprtosti in širine.
Popoldanski del dneva je bil prežet z drobnimi, a nepozabnimi trenutki - od hoje med polji oljne repice, vzpona na lovsko prežo, pa vse do nekoliko bolj igrivih izkušenj, kot je bila vožnja s kopnim skuterjem, medtem ko se je večer umiril ob reki Muri, kjer so ob skupni večerji na prostem začutili sproščenost, ki spominja na počitniški utrip in krepi občutek skupnosti.
Ksenija, ena izmed 33 inPlanincev v Prekmurju je ob tem poudarila: »Ni nujno, da ves čas govoriš - lahko samo hodiš ob nekom, v tišini, in uživaš v trenutku, kar si želim prenesti tudi na Camino, kjer bo veliko prostora za razmislek in notranji mir.«
Nataša pa je svojo izkušnjo opisala še bolj osebno: »Ne morem verjeti, da sem zmogla vse to, saj sem hodila z različnimi ljudmi in prav ta raznolikost mi je dala dodatno motivacijo, da sem vztrajala, zato danes čutim, da mi planinstvo daje krila in novo samozavest.«

Drugi dan: inkluzija kot vrednota, ki povezuje na poti
Drugi dan je predstavljal vsebinski vrhunec celotnega vikenda, saj je inkluzija še dodatno zaživela, ko so inPlaninci združili korake z udeleženci akcije Gibalno ovirani gore osvajajo v okviru programa Inkluzijski koraki k zdravju, kar je ustvarilo izjemno močno in navdihujočo zgodbo o sodelovanju, povezanosti in skupnem premikanju meja.
Na približno 6 kilometrov dolgi poti ob reki Muri, med Kapjem in Brodom na Muri v Melincih, se je zbralo več kot 150 različnih udeležencev - med njimi slepi in slabovidni, gibalno ovirani, nevrorazlični, dolgotrajno bolni ter osebe z okvaro sluha, ki so skupaj s prostovoljci, vodniki in spremljevalci dokazali, da planinske poti niso namenjene le posameznikom, temveč so lahko resnično odprte za vse.
Takšno povezovanje omogoča tudi akcija Gibalno ovirani gore osvajajo (GOGO), ki že več kot desetletje odpira poti ljudem z različnimi ovirami. Gre za pobudo, ki ne le povezuje, temveč tudi združuje pet ključnih partnerjev: Planinsko zvezo Slovenije, Sonček - Zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije, Zvezo paraplegikov Slovenije, Društvo distrofikov Slovenije in Združenje multiple skleroze Slovenije. S podporo generalnega sponzorja HiceHash tako ustvarja prostor, v katerem inkluzija na vsakem koraku prehaja iz ideje v prakso.
Dan je pokazal, da ovire pogosto obstajajo predvsem v naših glavah in da jih je z medsebojno podporo mogoče preseči, kar so udeleženci znova dokazali na terenu. Pot je namreč postregla tudi z nekaj makadama in neutrjenega kamenja, a so s skupnimi močmi in podporo prostovoljcev premagali vse izzive.
Posebno simboliko je imel tudi prehod čez reko Muro z brodom, ki ni predstavljal le zanimivega doživetja, temveč tudi močan pomen povezovanja med ljudmi in povezovanja obeh bregov. Večina udeležencev se je prvič peljala z brodom, zato je bilo tudi precej vprašanj, ali se lahko na brod zapeljejo tudi z električnim vozičkom.
Celoten dan je potekal v ritmu vključevanja in povezovanja, ki ga je od začetka do konca spremljala kineziologinja iz murskosoboškega centra za krepitev zdravja. Zanimiv je bil tudi preizkus moči z dinamometrom, ki ga je spremljalo spodbujanje in veliko smeha. Za dodatno dobro voljo je poskrbela tudi ambasadorka inPlanincev Urška Vučak Markež, ki se je merjenja moči lotila zelo resno in z vso energijo, medtem ko so pohodniki glasno navijali za njo.
Zjutraj, ko se človek poda na pot v manjši skupini, se zelo hitro ustvari občutek bližine, saj spremljaš eno osebo, eno zgodbo, en korak in en ritem, iz česar nastajajo posebni trenutki razumevanja, tišine in pogovora, ki pogosto povedo več kot dolgi stavki.
»Vsaka zgodba, ki jo srečaš na poti, te nekaj nauči, saj veliko ljudi nosi v sebi izjemno moč, pogum in voljo,« je izpostavila Nataša, medtem ko je prostovoljka Joži dodala: »Vedno znova sem ponosna, da sem del tega, ker lahko pomagam, stojim ob strani in delim korake z ljudmi, ki ti sčasoma zaupajo - in takrat nastanejo res lepi, pristni odnosi.«
Dan so zaznamovali tudi trije pohodi, šest zbranih žigov ter podelitev priznanj za prehojeno pot, vse skupaj pa je potekalo v izjemno prijetnem vzdušju, ki so ga dodatno obogatili gostoljubni domačini.
Primož je ob tem poudaril: »Posebej so me ganili domačini, ki so bili izjemno prijazni, odprti in so nas sprejeli kot del njihovega kraja. Prekmurje je res kraj, kjer so doma poleg štorkelj tudi dobri, srčni ljudje. Zagotovo se zopet vrnem nazaj.«
Jutranja svežina ob Muri je udeležence nežno uvedla v dan, čez dan je pot spremljalo sonce in skoraj poletna vročina, ki je preizkušala vztrajnost, zvečer pa je vse skupaj zaokrožil mir ob reki in čudovit sončni zahod, ki je dal dnevu skoraj meditativno noto.

Tretji dan: osebne zgodbe, spomini in pogled naprej
Tretji dan je bil bolj umirjen, a hkrati čustveno izjemno bogat, saj so mnogi udeleženci hodili po krajih, ki jih osebno poznajo, kar je poti dalo dodatno globino in pomen.
Ana vodja delovne skupine Odločen korak slepih in slabovidnih je povedala: »To so moji domači kraji, kot so Melinci in Beltinci, zato sem lahko delila svoje zgodbe, se orientirala in doživela pot na povsem drugačen, bolj oseben način.« Ob tem se je iskreno zahvalila prostovoljcem: »Zahvaljujem se prostovoljcem, ob njihovi podpori je pot minila hitro in predvsem varno. Hvala, ker nam omogočate, da skupaj z vami odkrivamo nove poti.«
Ravninska pokrajina je marsikoga presenetila s svojo lepoto in ritmom, ki omogoča daljšo, enakomerno hojo, kar je pomembno tudi kot priprava na Camino, kjer bo prav takšna dinamika hoje najbolj prisotna.
Marjetka je ob tem dejala: »Ves čas imam v mislih, da moram hoditi, zato hodim, kolikor se da, in se hkrati pogovarjamo o opremi ter razmerah na Portugalskem, kar še dodatno krepi pričakovanje.«
Joži pa je poudarila pomen sproščenosti: »Ko grem z inPlaninci, je to moj dopust, saj vem, da je vse organizirano, zato se lahko popolnoma prepustim izkušnji in uživam v vsakem koraku.«
Pomemben del dneva so bile tudi izkušnje spremljevalcev, ki so izpostavili, da vsako srečanje prinaša nova spoznanja: »Vsak človek potrebuje drugačen pristop, zato se na vsakem izletu nekaj novega naučim, kar me osebno bogati.«
Dosežen cilj in nov izziv na obzorju
Zaključek vikenda je prinesel pomemben mejnik, saj so inPlaninci uspešno zbrali vseh 32 žigov Pomurske planinske poti, kar predstavlja rezultat večletnega truda, sodelovanja in vztrajnosti.
»To je bila mala uvertura za Camino,« so poudarili udeleženci, ki že zrejo proti naslednjemu velikemu izzivu.
Pomurska planinska pot se je tako izkazala kot več kot le pohodniška trasa - postala je prostor srečevanja, učenja, povezovanja in odkrivanja Slovenije, ki jo mnogi udeleženci prvič doživljajo prav na tak način.
Ob zaključku so misli že usmerjene proti Portugalski, kjer jih čaka nova, daljša in zahtevnejša pot.
»Veliko se pogovarjamo o Caminu - o opremi, pripravah in sami poti, pri čemer je čutiti tako navdušenje kot tudi spoštovanje do izziva, ki je pred nami, vendar verjamemo, da nam bo uspelo,« pravijo.
Prekmurje 2026 tako ostaja zapisana kot zgodba o skupnosti, vztrajnosti in inkluziji - ter kot pomemben korak na poti proti Caminu, kjer bodo te vrednote znova zaživele v še večjem obsegu.


Utrinke s pohodov ujamete na povezavah.