V intervjuju v temi meseca so mi bili zelo všeč odgovori nekoč kmetijske pospeševalke Anke Lipušček Miklavič, danes pa upokojene direktorice mlekarne Planika, - še posebej tisti nasvet, da naj otroke/vnuke že v plenicah pripeljemo s seboj na pašne planine. Zakaj? Zdi se ji pomembno, "da otrok vidi, da doživi in da spoznava ta način življenja, ne pa da ga začneš učiti šele pri petnajstih, ko mora otrok, ki ga pripravljajo za to delo, videti oboje, tako lepote kot doživeti tudi malce trdote".

Pogosto se spomnim pisatelja in alpinista Maura Corone, ki je v eni od svojih knjig napisal, kako nujno je, da se človek vsaj tu in tam malo prešvica, saj je to za telo zelo dobrodejno in prav tega danes primanjkuje. Včasih, je napisal, so delali na polju in njivah in je bilo fizično delo vsakodnevna rutina, danes pa delamo v pisarnah in se gremo rekreacijo. Tudi sam se zelo strinjam, da bi današnjim otrokom še kako koristilo nekaj trdote, pa ne zato, da bi jih s tem hoteli kakorkoli trpinčiti, pač pa bi jih na ta način ustrezno pripravili na tegobe življenja, ki niso prizanesene nikomur.

Gore so lepe, a tudi trde. Če hočemo priti na neki vrh, bomo hočeš nočeš tudi malce zašvicali. Gore nas torej tudi učijo, da se bomo morali za dosego cilja znatno potruditi, tako kot se je treba na kmetiji. In to so skupne točke hoje v hribe in dela na kmetiji ali na planini, o čemer pišemo v tokratni osrednji temi. Doma kmetije nismo imeli, zato pa me je oče že od mladih nog gnal v hribe, pa če mi je bilo to všeč ali ne. Takrat se nisem spraševal, zakaj, ker sem bil pač navajen ubogati - kako drugače kot danes! V planinsko društvo me je vpisal že pri sedmih letih. Pri enajstih sem bil prvič na enotedenski planinski šoli, kjer sem se učil gorskih osnov. Pa ni šlo le za učenje, šlo je za mnogo več. Ko sem se vključil v planinsko društvo, sem se povezal, začel sem sodelovati z drugimi. Ko sem si nabral dovolj izkušenj, sem začel učiti druge, manj izkušene. Postali smo trdna, povezana skupina. Postali smo skupnost, ki je usmerjena k istim ciljem.
Ko sem se pred petindvajsetimi leti preselil iz Ljubljane v Kamnik, sem začutil utrip podeželskega mesta, kjer sta sodelovanje in povezovanje temeljni prvini življenja. Koliko različnih aktivnosti smo v teh letih na področju planinstva, alpinizma in gorskega reševanja izpeljali skupaj! In podobno je v drugih, krepko več kot dvesto petdesetih planinskih društvih po Sloveniji, kjer predani ljudje počnejo neverjetne stvari. Vedno sem navdušen, ko prebiram društvene zbornike, ki mi pridejo v roke, v katerih avtorji, člani društev, opisujejo svoje bogate dejavnosti.

Čeprav so nam, aktivnim članom planinske organizacije, gore osrednja tema in okupacija, je dejstvo, da to v družbi predstavlja zgolj ozek segment dejavnosti, ki pa vseeno prinaša veliko. Planinska društva so dejansko velike družine, ki nas naučijo mnogih vrednot in lastnosti, kot so sodelovanje, povezovanje, sočustvovanje, pripravljenost pomagati itd., vrednote, za katere se zdi, da so danes bolj ko ne v izumiranju. Ne vem, lahko da sem še iz starih časov, a boljši svet se mi kaže le v tej smeri.

Na mnogih tečajih, ki sem jih opravil, sem spletel prijateljstva, nekatera trajajo še iz mladostnih časov, da ne naštevam vseh tistih ljudi, s katerimi delamo v društvih na lokalnem nivoju. Pa sem glede tega, koga imam za resničnega prijatelja, precej strog. To ni tisti, ki me pokliče in vpraša, naj mu povem, kako se pride na kak vrh, ali pa da naj mu dam kakšno idejo za naslednjo turo. Ne, pravi prijatelji so zame tisti, ki me pokličejo kar tako in me vprašajo, kako sem, ali sem dobro in če kaj potrebujem.

Gore ti ne prinesejo le očaranost nad naravo, pač pa tudi prave prijatelje.