Manca Ogrin
03.06.2026 13:27
150
Manca Ogrin
03.06.2026 13:27
150
Otrokom v gorah ni pomemben cilj, ampak doživetje - naj bo varno. Sodelujoči na novinarski konferenci Planinske zveze Slovenije pred začetkom poletne planinske sezone. (foto Manca Ogrin)
Ko se odpravimo v hribe z otroki, mora biti varnost na prvem mestu. Po podatkih Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) je letno okrog 50 poškodovanih otrok, udeleženih v nesrečah v gorah in na težko dostopnih terenih, zato je predsednik Planinske zveze Slovenije Martin Šolar, tudi inštruktor planinske vzgoje in oče štirih otrok, poudaril: "Številnim nesrečam v gorah botrujejo prevelike ambicije staršev, ki se ne zavedajo, da morajo planinske cilje prilagoditi otrokom. Planinske cilje prilagodimo sposobnostim otrok, dolžino ture njihovi starosti. Naj velja načelo postopnosti od manj zahtevnega do zahtevnejšega, od nižjega do višjega." GRZS je v zadnjem petnajstletnem obdobju zabeležila le 14 intervencij v okviru izletov planinskih društev, manj kot eno nesrečo letno - na organiziranih turah planinskih društev na srečo za zdaj praktično ni nesreč. Zato velja povabilo mladim planincem v planinske krožke in mladinske odseke.
"Več kot 20.000 mladih planincev od predšolskih otrok do starosti 26 let predstavlja skoraj tretjino članov Planinske zveze Slovenije. Za delo z mladimi izvrstno skrbi Mladinska komisija PZS in narediti moramo vse, da se to nadaljuje, da podpremo delo z mladimi v planinstvu in mlade zadržimo med nami. Mladinska komisija je bila vedno tudi valilnica kadrov za poznejše odgovorne naloge in funkcije v društvih in na PZS. Prav tako je pomembno delo z mladimi znotraj naših osnovnih celic - družin, med prijatelji, v šolah. Privzgojiti odnos do gora, do hoje v gore in do pripadnosti do PZS je ključna naloga," je o pomenu mladih v planinski organizaciji in vlogi PZS povedal predsednik Šolar.
Da bi s pomočjo otrokom prijazne in prilagojene ponudbe na planinske koče privabili čim več družin, planinska zveza že od leta 2013 podeljuje certifikat družinam prijazna planinska koča, ki ga ima trenutno skoraj tretjina, 45 planinskih koč po vsej Sloveniji. Te koče imajo otrokom prilagojeno opremo, torej otroške stolčke, podstavke, varovala, previjalno mizo, kotiček z igrali ... in prilagojene otroške porcije. Lega koče omogoča družinam sorazmerno lahek dostop, planinske poti so primerno urejene, prav tako parkirišča na izhodiščih, tudi okolica koče je primerna in varna za nemoteno aktivnost otrok in družine.
Za mlade in tudi starejše planince bo pestro na dnevu slovenskih planincev 2026, ki 13. junija vabi na Pohorje. Planinska zveza in Planinsko društvo Ruše, ki letos praznuje 125 let, pripravljata celodnevno dogajanje pri Ruški koči na Arehu, doživetja za mlade planince, družine in odrasle, vodene planinske in turnokolesarske izlete, športno plezanje, predstavitev dela markacistov in gorskih reševalcev in še marsikaj zanimivega.
Mladinska komisija PZS skupaj z mladinskimi odseki, ki delujejo v okviru planinskih društev, že 70 let skrbi za popularizacijo in kakovost planinstva, spodbuja mladinsko organiziranost in mladinsko delo ter usposablja strokovne kadre, ki delajo z mladimi. "Mladinska komisija PZS letos praznuje 70 let delovanja. V tem času je zrasla v eno največjih in najbolj razvejanih mladinskih prostovoljskih mrež v Sloveniji, ki danes povezuje več kot 80 mladinskih odsekov po vsej državi. Njeno delovanje temelji na predanosti številnih mentorjev planinskih skupin, mladinskih voditeljev, vodnikov in drugih prostovoljcev, ki mladim omogočajo kakovostno preživljanje prostega časa v naravi ter jim približujejo vrednote planinstva, odgovornosti, sodelovanja in prostovoljstva," je osvetlila načelnica Mladinske komisije PZS Ana Skledar, tudi prostovoljna vodnica PZS.
"V sedmih desetletjih je skozi programe Mladinske komisije zraslo več generacij mladih planincev, številni med njimi pa danes sami soustvarjajo planinsko organizacijo in prenašajo znanje na mlajše. V 25 letih, za kolikor imamo podatke, je šlo med mlade planince več kot 315 tisoč izvodov dnevnikov, kar je dodaten dokaz velikega zanimanja za planinstvo med najmlajšimi in da je zbiranje žigov dobra motivacija zanje," je še povedala Skledar. Jubilejno leto bodo zaznamovali z več dogodki, vrhunec praznovanja pa bo Gojzerfest, ki bo 19. septembra v ljubljanskem Tivoliju združil mlade planince, prostovoljce in pokazal, v čem je pomen mladinskega planinstva. Z otroki v gore bo tudi tema meseca junijskega Planinskega vestnika.
|
|
Poletna planinska sezona od sredine junija do sredine septembra v gore privabi največ planincev. "Kljub že visokim poletnim temperaturam v dolini v visokogorju v začetku sezone še vedno lahko srečamo snežišča, zato velja posebna previdnost pri njihovem prečenju. Če ocenimo, da ga ne moremo prečiti varno, se raje obrnimo ali izberimo drugo pot. Prav tako imejmo v mislih nepredvidljivo vremensko dogajanje, ki smo mu priča zadnje čase in upoštevajmo, da je to lahko v gorah še intenzivnejše," je opozoril Damjan Omerzu, generalni sekretar Planinske zveze Slovenije.
Opremo prilagodimo glede na zahtevnost in dolžino planinske poti in nadmorsko višino, ki jo moramo premagati. "Priporočamo, da so v nahrbtniku vedno osebni komplet prve pomoči, alu-folija, čelna svetilka in rezervne baterije, mobilni telefon s polno baterijo, zemljevid, saj lahko pametni telefon tudi odpove, rezervna hrana, dovolj tekočine ter topla oblačila in zaščita pred dežjem in soncem. Nepogrešljiv del opreme je ustrezna obutev - na lažjih poteh so to lahko tudi nižji planinski čevlji s kakovostnim podplatom, za visokogorje priporočamo višje čevlje, ki nudijo dodatno oporo in zaščito. Kjer je možnost padajočega kamenja, priporočamo čelado," obiskovalcem gora svetuje Omerzu, tudi inštruktor planinske vzgoje.
Za varen obisk gora poleti - še toliko bolj, če se odpravimo v hribe z otroki - potrebujemo skupek znanj, ki obsega izbiro primernega cilja in načrtovanje poti, poznavanje opreme, nevarnosti, vremenoslovja, orientacije in prve pomoči. Otroci naj nosijo svoj nahrbtnik z osnovno opremo - da jih navajamo, da se v gore hodi z nahrbtnikom. Kaj imata v svojem, sta pokazala prvošolca Meta in Nace Petek, šestletna planinca iz Planinskega društva (PD) Kamnik, in sicer prvo pomoč, rokavice, kapo, majico, hlače, nogavice in naglavno rutico, čelno svetilko, energijsko ploščico, bidon s pijačo, malico, jakno, dnevnik in sončna očala. Njun oče Marko Petek, podpredsednik PD Kamnik, alpinistični inštruktor in prostovoljni vodnik PZS, je dopolnil, da "mora starš imeti v nahrbtniku še dodatno tekočino, dodaten prigrizek, tudi skupnega - na primer sadje, korenček, oreščke, papriko, krekerje, ploščice -, dodatna oblačila zase in kakšno rezervo tudi za otroka, večjo prvo pomoč, sončno kremo, nož, zemljevid, kompas, listek in pisalo ter podlogo za sedenje".
Ne le ob četverici svojih otrok, Urška Petek se je planinsko kalila tudi ob številnih generacijah mladih planincev - kot dolgoletna prostovoljna vodnica PZS, načelnica mladinskega odseka planinskih društev Idrija in Kamnik, mentorica planinske skupine in planinskega krožka, učiteljica, zdaj pa tudi avtorica priročnika Majhni koraki, veliki vrhovi, ki je izšel pri Planinski založbi.
Planinski priročnik za starše in otroke od zibke do mladostništva je strokoven, življenjski in praktičen priročnik za družinsko planinstvo, ki ga je uredila Mateja Pate, Urška je v njem domiselno uredila vsebine in zakonitosti varnega in zdravega gibanja v naravi, posebno težo pa mu dajejo njene osebne izkušnje. "Danes je otrokom na voljo poplava športov, kamor jih starši pripeljejo za eno uro in pridejo iskat, planinstvo pa je tek na daljše proge, otroke nauči vztrajnosti, ki jim je v današnjem času bistveno primanjkuje. Hribi jo postopoma privzgajajo otrokom, in če znajo malce stisniti zobe v hribih, bodo tudi v drugih življenjskih okoliščinah znali vztrajati," lahko prikimamo izkušeni vodnici in mentorici.
S strukturiranimi priporočili za obisk gora glede na starostno obdobje otroka, od dojenčka do najstnika, je priročnik nepogrešljiv pri vzgoji otrok v samostojne planince, pri čemer Urška staršem polaga na srce: "Ne smemo prek otrok živeti svojih želja - morajo najti svojo pot. Pridejo tudi trenutki, ko niso toliko v hribih, kot bi mi radi, in s tem ni nič narobe. Če smo jim dali popotnico, da so hribi dober način za sprostitev, umiritev, za tkanje globljih vezi, se slej ko prej vsi vrnejo - v takšni ali drugačni obliki, kot planinci, alpinisti, morda kot markacisti."
Priročnik je na področju družinskega planinstva pionirski v smislu sistematične obravnave obiska gora z otrokom v prvih štirih letih njegovega življenja, med prebiranjem pa začutimo Urškino osebno doživljanje hribolazenja od nosečnosti do spremljanja njenega najstarejšega mladostnika. "Najpomembneje se mi zdi, da je v priročniku predstavljena postopnost. Zavedajmo se, da otrokom ni pomemben cilj, ampak doživetje, v ospredju je druženje na poti. Družinski planinski izlet naj bo čas za otroka, ne za uresničevanje svojih ciljev in želja, zato se prilagajamo. Kot starši največ naredimo, da otrokom damo lepo izkušnjo," je poudarila Urška Petek.
Mama štirih otrok in mentorica planinske skupine dobro ve, da vsako obdobje prinese svoje izzive, tudi z motivacijo, zato ima polno malho dobrih idej: "Otroci se razlikujejo, nekdo ima rad živali, drugi planinsko kočo z malico in igrali, tretjega razveseli jezero na koncu izleta – fino je, da najdemo nekaj, kar otroka motivira, mlajše lahko spodbujamo tudi s kakšnimi junaki iz risank ali zabavnimi pravljicami. Pri starejših je pomembno, da jim najdemo družbo. Otroci se spoznajo znotraj planinskih krožkov in planinske družine se lahko tudi zasebno povežejo za skupni izlet, saj tako otroke lažje motiviraš. Za še starejše fante pa je lahko motivacija to, da zmorejo sami v hribe, da najdejo pravo pot in si sami priskrbijo hrano."
O izbiri planinskih ciljev je Urškin mož Marko Petek dodal: "Starši moramo poznati svoje meje in meje otrokovih zmožnosti, tako je izbira cilja lažja. Za planinski izlet z otroki izberemo manj zahtevne planinske cilje oz. prilagojene starosti in sposobnostim otrok. Moramo jih izbrati z zavedanjem, da jih otroci zmorejo, in postopno izbiramo ture od lažje do težje. Ne oziramo se, kaj počnejo drugi, saj nas včasih nasveti lahko zavedejo. Dobra izbira so družinam prijazne planinske koče in kotički, kjer je manj drugih planincev, da otroci niso moteči in imajo prostor za igranje."
Petek tako z vidika očeta kot podpredsednika planinskega društva ocenjuje, da je pomembno vzgajati mlade planince in jim predajati planinske vrednote: "Otroke učimo s svojim vzorom. Prostovoljstvo je v ljudeh. Sicer danes živimo vedno bolj individualistično, čeprav si v svojem bistvu tega ne želimo, saj smo družbena bitja. Dobro je zgodaj otrokom pokazati pravi pomen planinstva. Planinstvo nas uči skupinskega dela, zaupanja, vztrajnosti in družabnosti. Uči nas živeti. To je vse, kar potrebujemo v življenju."
Če so v zgodnjih letih starši edini vodniki in sopotniki otrok v gorah, pri starejših že pretehta družba prijateljev. Hribi omogočajo, da se na planinskih poteh tkejo globlja in trajnejša prijateljstva. "Če imam na izletu družbo, mi je veliko prijetneje in raje grem na turo. Tudi na planinskih taborih, ki jih redno obiskujem od četrtega leta, mi je družba vedno pomembnejša. Fino mi je, da smo lahko s prijateljicami skupaj v šotorih, se zabavamo, smejimo, pogovarjamo, tudi na planinskih izletih in v prostem času po turah," je povedala Urškina hčerka, 14-letna Lara Mijatović, devetošolka, ki svoje planinsko znanje že predaja naprej: "Lani smo za mlajše planince s prijateljicami pripravile orientacijo. Nacetu in Meti lahko na turi na posameznih mestih pomagam, da vesta, kam se primeta in kam stopita, prav tako ju zamotim z različnimi igrami, ki so jima zanimive, da lažje hodita."
Larin, Metin in Nacetov brat Adi Mijatović je srednješolec, ki se približuje polnoletnosti in se osamosvaja tudi planinsko, zato v planinstvu išče drugačne izzive. "Da gremo s prijatelji na večdnevne ture. Pozneje mogoče tudi v tujino, tudi na kakšen višji vrh. Na taboru smo šli bivakirat samo fantje in smo si sami pripravili hrano in prostor, kjer smo spali. To bi radi naredili skupaj s prijatelji, da bi si sami vse organizirali," razmišlja 17-letnik, ki je prav tako dejavno vpet v delovanje PD Kamnik: "Rad bi naredil vodniški tečaj in tudi pomagal pri vodenju taborov za mlade. Seveda je fino, če nas je več takih, zaradi družbe, da se imamo boljše in da skupaj nizamo nove ideje."
Srečno in varen planinski korak!
Manca Ogrin