Od tehničnega plezanja do rojstva prostega plezanja in najtežjih smeri na Kraškem robu

V začetku osemdesetih let je bil pojem športnega plezanja v Sloveniji šele v povojih. Plezalci so se kalili v navpičnih primorskih skalah, medtem ko so previsne stene v Ospu ostajale domena tehničnega plezanja z lojtrcami in klini.

"V začetku nam na misel ni prišlo, da bi se previsi in strehe v Ospu dali preplezati prosto. Potrebovali smo nekaj časa, da smo v glavah naredili preskok. Ko pa smo se teh smeri lotili, smo ugotovili, da je vse preplezljivo."

Za Ljubljančane so bile glavno vsakodnevno vadišče Šance na Ljubljanskem gradu in Rimski zid. Tamkajšnji loki in zidovi so ponujali razmeroma zahtevne plezalne probleme in smeri, kar je plezalce odlično pripravilo na naravne stene. 

Ekstremni treningi in iskanje skrajnih meja

Tadej Slabe je hitro spoznal, da samo plezanje za doseganje vrhunskih rezultatov ne bo dovolj. Začelo se je obdobje sistematičnega treninga za moč, vzdržljivost in gibljivost. Njegov pristop k treningu je bil brezkompromisen. Ker klasični zgibi niso prinesli želenega napredka, je začel trenirati izključno z dodatno težo. Tudi danes, pri svojih letih, se z eno roko dvigne s 17 kilogrami dodatne obremenitve.

Od prve tekme v Splitu do svetovnega pokala

Leta 2026 obeležujemo štiri desetletja od prvega pravega plezalnega tekmovanja v nekdanji Jugoslaviji, ki je potekalo v splitskem plezališču Marjan. Interes je bil velik, kasnejša tekmovanja pa so vodila do ustanovitve Komisije za športno plezanje, kjer so slovenski plezalci orali ledino pri postavljanju pravil in kategorizacije.

Branje kraške skale: Povezava med plezanjem in znanostjo

Tadej Slabe je 30 let deloval kot predstojnik Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Njegov mentor Peter Habič je hitro opazil njegovo poznavanje skale ter mu predlagal, naj ta občutek v rokah prenese v znanost.

"Različni dejavniki, ki oblikujejo Kras, bodisi pod zemljo ali na površju, zapuščajo sledi na skali. Razvil sem področje, ki mu pravim 'branje kraške skale'. Ko grem danes na Kras, po oblikah skale natančno vidim, kateri procesi so jo izoblikovali."

Skupaj s sodelavcem sta prepotovala ves svet – od Japonske, Kitajske in Sibirije do Brazilije in puščav Severne Afrike. Na Kitajskem sta preučevala znamenite, do 30 metrov visoke kamnite stebre v Junanu (Kamniti gozd) in ključno prispevala k njihovi uvrstitvi na seznam Unescove svetovne dediščine.

Varovanje krasa in kulturne dediščine

Slovenski krasoslovci so imeli pomembno vlogo pri gradnji slovenskega avtocestnega križa in drugega tira. Med gradnjo so odkrili številne jame, nekatere z velikimi volumni in bogatimi kapniškimi formacijami. 

V zadnjem obdobju se Tadej intenzivno posveča zakrasevanju kulturne dediščine. Preučeval je, kako podnebni dejavniki razjedajo Keopsovo piramido v Egiptu, rimske arene v Južni Franciji in Akropolo v Grčiji. Ker so ti spomeniki zgrajeni iz apnenca, se na njih pojavljajo enake kraške oblike kot v naravi, kar znanstvenikom omogoča natančno merjenje hitrosti zakrasevanja skozi stoletja.

Nasvet mladim plezalcem

Mladim, ki danes odraščajo na umetnih stenah v plezalnih centrih, sporoča, da sta ključ do uspeha postopnost in potrpežljivost. Plezanje zahteva čas, spoznavanje lastnega telesa in predvsem vztrajnost.