Moč filma in dokumentarne resnice

Film je trajen spomin. Medtem ko ljudje živimo v trenutku, ki pride in gre, film ostane. Tovrstna dokumentarna forma prinaša svojevrstno realnost in spremljanje trenutnega dogajanja, kar avtorju pomeni največ. Rožle ugotavlja, da kamera iz ljudi pogosto izvabi tudi več, kot bi morda povedali v vsakdanjem pogovoru, saj se podzavestno zavedajo, da ustvarjajo trajen zapis.

Čeprav je danes fotografija izjemno dostopna in se z njo ukvarja ogromno ljudi, film ostaja kompleksnejša struktura. Fotografija ponuja eno samo sličico, ki si jo vsak gledalec razlaga po svoje, film pa s 25 sličicami na sekundo gledalca usmerja in mu podrobneje narekuje avtorsko zgodbo.

"Narava je moja učiteljica. Če jo spoštuješ, te bo dobro sprejela in te marsikaj naučila. Skozi svoje filme želim to misel in njene zgodbe prenašati naprej."

Od odraščanja v gorah do svetovnih produkcij

Rožle izhaja iz gorniške družine; starša sta tesno povezana z gorami, oče je tudi gorski vodnik, zato je bil že kot otrok "primoran" hoditi v hribe. Čeprav mu to takrat ni bilo vedno povšeči, je danes staršem za te izkušnje izjemno hvaležen. 

V zadnjih dvajsetih letih je bil priča skokovitemu razvoju tehnologije. Včasih je profesionalna oprema tehtala več deset kilogramov, danes pa vrhunske posnetke omogočajo že majhne naprave in droni. Zaradi visoke tehnične ravni, visoke kreativnosti in vztrajnosti mu je uspel preboj na mednarodno prizorišče, kjer je sodeloval z uglednimi hišami, kot so BBC (pri seriji Earth's Greatest Rivers), National Geographic, Netflix ter druge.

Iskanje navdiha na ledenem severu: Grenlandija in Islandija

Rožletova pot na sever se je začela leta 2014, ko ga je pokojni režiser Jure Breceljnik povabil na raziskovanje Grenlandije. Tam sta med inuitskimi lovci na vzhodni obali odkrila pretresljivo zgodbo o izumiranju njihove prvinske kulture pod vplivom moderne kolonizacije in evropskih regulativ. Po Juretovi nenadni smrti v Bruslju je Rožle prevzel režijo in dokončal celovečerni dokumentarni film Zadnji ledeni lovci.

Poleg Grenlandije Rožle že dvanajst let aktivno ustvarja na Islandiji, predvsem v njenem nenaseljenem osrednjem višavju. 

Okoljski aktivizem in reševanje zadnjih divjih rek

Pomemben del Rožletovega ustvarjanja je povezan z naravovarstvom. Leta 2016 so zagnali organizacijo Balkan River Defense, s katero so se zoperstavili gradnji več kot dvesto načrtovanih jezov na Balkanu. Njihov prvi film je bil posvečen albanski reki Vjosi – zadnji večji nezajezeni reki v Evropi. Film je dosegel izjemen odmev in pomembno prispeval k temu, da so območje Vjose razglasili za nacionalni park.

Podobne zgodbe o zavedanju pomena prosto tekočih rek ustvarja tudi v domačem okolju:

Sava: Ozaveščanje o škodljivosti dodatnih hidroelektrarn, ki bi reko spremenile v sistem mrtvih akumulacijskih jezer.

Soča: Trenutno nastaja projekt o zgodovinskih načrtih iz šestdesetih let, ko so študentje s pravnim bojem preprečili gradnjo 60-metrskega jezu pri Kobaridu, ki bi popolnoma potopil bovško kotlino.

Triglav: Pot odrešitve – Soočenje s preteklostjo

Njegov zadnji odmeven celovečerni dokumentarni film Triglav: Pot odrešitve obravnava največjo tragedijo na Triglavu. Leta 1972 je udar strele na Malem Triglavu v enem dnevu vzel življenje petim mladim ljudem, starim med 14 in 26 let, ki so izhajali iz iste vasi.

"Gledalci v kinu po koncu filma pogosto obsedijo v tišini še minuto ali dve. Začnejo globoko premlevati, kaj se je zgodilo. To je tisto, kar me vleče k filmu – vzbuditi zanimanje in globoka čustva."

V filmu spremljamo protagonista Dareta, ki je nesrečo preživel in se je po petdesetih letih molka odločil spregovoriti. Tragedija je namreč v vasi povzročila trenja in težko tišino med družinami, ki so otroke izgubile, in tistimi, katerih otroci so preživeli. 

Rožle Bregar s svojim delom dokazuje, da vrhunski outdoor dokumentarni filmi niso le paša za oči, temveč močno orodje za širjenje znanja, razumevanja in spoštovanja do narave ter ljudi. V dobi hitrih in instantnih vsebin na družbenih omrežjih nas njegovi filmi prisilijo, da se ustavimo, razmislimo in začutimo tisto, kar je v življenju resnično pomembno.