Začetki v Kamniku in kratka, a intenzivna kariera

Cene Berčič je svojo gorniško pot začel v domačem Kamniku, ki že tradicionalno velja za zibelko izjemno močnih alpinistk in alpinistov. Kot trinajstletni deček se je prvič resneje srečal s plezanjem, ko ga je izkušen starejši kolega France Malešič navezal na vrv čez Zeleniške špice. Kasneje se je s skupino štirih prijateljev vpisal v alpinistično šolo pod vodstvom Metoda Humarja, ko so konci tedna postali rezervirani za hribe.

Čeprav je njegova vrhunska alpinistična kariera zaradi kasnejših amputacij prstov po Dhaulagiriju in kasneje družine trajala le krajši čas, je bila neverjetno intenzivna. Preden se je podal v najvišja gorstva sveta, je nabiral izkušnje v domačih stenah, vključno z zimskimi vzponi v Triglavu.

Hindukuš 1978: Dolga po in srečanje z legendami

Leta 1978 se je Berčič kot rosni 19-letnik udeležil slovensko-poljske odprave na Tirich Mir, najvišji vrh Hindukuša. Pot do tja je bila prava popotniška odiseja:

• Tranzit skozi Vzhodni blok: Z vlakom iz Katovic preko Minska v Moskvo, nato pa s transsibirsko železnico do Taškenta.
• Prehod v Afganistan: Z ladjo čez reko Amudarijo do Afganistana in nadaljevanje vožnje na odprtem tovornjaku ob neznosni vročini do Kabula.
• Vzpon na vzhodni vrh: Skupaj s poljskimi kolegi so dosegli vzhodni vrh Tirich Mira, kar je bil takrat izjemen uspeh za tako mladega alpinista.

Zanimivo je, da sta bila del te odprave takrat še širši javnosti neznana Poljaka Jerzy Kukuczka in Janusz Piotrowski. Kukuczka je kasneje postal eden največjih alpinistov vseh časov.

Epopeja Dhaulagiri 1981: 14 dni na robu preživetja

Osrednji del pogovora je posvečen znameniti odpravi v mogočno južno steno Dhaulagirija leta 1981, ki velja za eno največjih in najtežjih zgodb slovenskega alpinizma. Cene Berčič je steno naskakoval v trojki z legendarnim Stanetom Belakom - Šraufom in Emilom Tratnikom.

„Takšne sreče, kot smo jo imeli mi, ne moreš imeti dvakrat. Enostavno se ne izide. Čudež je, da nismo odnesli česa hujšega.“

Stena jih je pričakala v vsej svoji surovi strmini in nevarnosti. Spodnji del je zaznamovalo nenehno padanje kamenja, ki je letelo mimo njih kot dež. Zaradi nenehnega ometanja so se morali za devet ur zateči pod previsne skale, nato pa plezati ponoči.

NAČRTOVANO: 5 dni vzpona + 2 dni sestopa (7 dni skupaj) 

REALNOST: 14 dni “ujetosti” na gori, od tega 9 dni v sami steni

Ko so preplezali steno in dosegli območje pod vrhom so ostali brez hrane in plina za taljenje snega. Zaradi popolne izčrpanosti in hudih ozeblin je padla odločitev za takojšen umik in sestop po smeri prvopristopnikov. Sestop se je sprevrgel v nov boj, saj so morali brez opreme za varovanje sestopati čez strme, razbite ledenike in skalovje. Ko so po petih dneh brez hrane končno dosegli travo pod ledenikom, so srečali belgijskega zdravnika na trekkingu, ki jim je s preprosto juho popeljal nazaj v življenje.

Reševanje na Pumoriju in sodelovanje s Tomažem Humarjem

Kljub hudim posledicam in amputacijam prstov na nogah, zaradi katerih ni mogel več plezati ekstremnih smeri, se je Berčič kasneje vrnil v Himalajo. Leta 1994 je sodeloval na odpravi na Ganesh, kjer je bil zraven tudi „mucek“, Tomaž Humar.

Leta 1997 je bil član odprave na Pumori. Tam se je njegova pot prepletla z vlogo gorskega reševalca v ekstremnih višinah. Med vzponom so slovenski alpinisti opazili, da se je ponesrečila skupina slovaških in čeških alpinistov. Trije Slovaki so žal izgubili življenje, enega češkega alpinista, Milana, pa so Berčiči in ostali reševali polnih 48 ur v težkih razmerah. 

Svojo gorniško pot na osemtisočakih je uspešno zaokrožil leta 2006, ko je stopil na vrh Cho Oyu-ja.

Alpinizem nekoč in danes: Duh avanture proti komercializaciji

Kot izkušen maček in gorski reševalec Cene Berčič kritično, a trezno opazuje sodobni razvoj gorništva. Priznava, da je tehnološki napredek (vrhunska oprema, satelitski telefoni, helikoptersko reševanje in drugo) prinesel večjo varnost, a hkrati opozarja, da se s tem izgublja prvinski duh avanture.

"Zame je fer tisto, kar sam prigaram. S tistim se lahko hvalim. Če pa ti meni nekaj podariš, da na tak način pridem zraven, to zame ni dosežek. Si v statistiki, ampak v srcu ni tistega pravega občutka.“

Poudarja tudi, da se v gorah tveganja nikoli ne da popolnoma izničiti in da so ravno napake tiste, iz katerih se alpinist največ nauči – pod pogojem, da jih preživi.

Zgodba Ceneta Berčiča je navdihujoče pričevanje o neupogljivosti človeškega duha, skromnosti pred mogočnostjo narave in brezpogojni tovarišiji, ki drži alpiniste skupaj v najtežjih trenutkih. Njegovi spomini nas opominjajo, da gore zahtevajo spoštovanje, pripravljenost na potrpljenje in predvsem iskrenost do samega sebe.

Želite slišati celotno napeto zgodbo o 14-dnevnem boju za preživetje na Dhaulagiriju in zakaj so morali v šotoru z nožem rezati zmrznjene vezalke češkega alpinista? Prisluhnite celotni 83. epizodi podkasta V steni z gostom Cenetom Berčičem na svoji najljubši podkast platformi ali spletni strani Planinske zveze Slovenije!