Alpinizem je v svojem bistvu dialog. Dialog med plezalcem in steno, pa tudi dialog med generacijami in ne nazadnje s samim seboj. Kako vodimo ta večdimenzionalni dialog, se mi zdi bistven del zgodbe, ki nastane, ko se vzpon zaključi. Ko vstopimo v klasično smer oz. v katero koli obstoječo smer, do neke mere vstopimo tudi v zgodbo, ki so jo napisali naši predhodniki. Z našim pristopom pa imamo moč svoji različici te zgodbe dodati verodostojnost. 

Odločitev, da v steni uporabljamo zgolj varovala, ki se jih namesti v naravne razčlembe, ni le tehnična izbira – je spoštovanje avtorstva in zgodovinske integritete smeri.

O svedrovcih v gorah je bilo v slovenskem alpinizmu prelito že ogromno črnila in povedano skoraj vse. Vprašanja, ki so jih v svojih kolumnah na straneh Komisije za alpinizem odpirali avtorji – od razmišljanj o napredku in bližnjicah, pomenu vizije, pa o odnosu do svedranja in malo drugačnem pogledu na vrtanje v gorah – so še vedno boleče aktualna.

A vendarle me skrbi nekaj drugega: vsesplošna apatija, ki je prisotna ne le v alpinistični skupnosti, ampak tudi na splošno v družbi. Svedrovec v steni danes ni le kos železja; postal je simbol naše potrebe po podrejanju narave lastnim merilom udobja, ki ne priznava več samostojnosti gorskega sveta. Danes me ne moti več zgolj njegova prisotnost, temveč ravnodušnost, s katero ga ob ponovitvah klasičnih smeri preprosto in samoumevno vpnemo ter gremo dalje, ne da bi se vprašali, kaj je njegova prisotnost naredila s karakterjem smeri. Ta tihi pristanek na spremembe in na to, da si goro ukrojimo po svoji meri, je tisto, kar me navdaja z negotovostjo.

Andrej Štremfelj je nekoč dejal, da je alpinizem brez avanture zgolj še šport. Sam bi k temu dodal: alpinizem brez plezalne etike je zgolj še turizem. Ko iz stene z namestitvijo svedrovca odstranimo element tveganja in negotovosti, ne plezamo več alpinizma, ampak uživamo v bolj ali manj zahtevni dejavnosti, kjer je uspeh zgrajen na vnaprej pripravljeni infrastrukturi.

Danes smo priča prepadu. Na eni strani stoji potreba po "varnostni kulturi", na drugi pa alpinistični ideal, ki pravi, da je negotovost sestavni del doživetja. Ko v smer, ki je bila prvotno preplezana s klini, samovoljno navrtamo svedrovce, ne "izboljšujemo varnosti". Smer, ki je bila nekoč mojstrovina iskanja prehodov in psihološke zrelosti, spremenimo v telovadnico na prostem. Kot bi na gotsko cerkev iz praktičnih razlogov namestili plastično okno – postane bolj funkcionalno, a s tem uničimo tisto, kar jo dela edinstveno.

Morda je vedno večje število svedrovcev v gorah globlje povezano z usodo alpinizma kot takega. Avanturističen alpinizem v svoji klasični obliki polagoma umira. Nepreplezanih problemov je vse manj. Vrhunski alpinizem se danes vse bolj reducira na zgodbe o marginalnih izboljšavah: čim hitreje, čim težje, čim višje. Po drugi strani pa se večina »vikend« alpinistov potika po smereh, ki so bile že večkrat preplezane. Ponavljamo uveljavljene smeri in se le redko podajamo v pozabljene stene.

In tu se kaže naša usahnila domišljija. V slovenskih gorah namreč še vedno obstaja kopica smeri, ki nimajo niti ene proste ponovitve. Tam so – čakajo na plezalca, ki bi se soočil z neznanim, z logistiko, z negotovostjo. A takšen vzpon morda ne obeta priznanja, saj potencialna težavnostna ocena ne kaže na to, da bi bil prepoznan kot hvale vreden dosežek v očeh širše skupnosti. Raje se podamo v tuje stene, v smeri, ki so že večkrat preplezane, kjer je ocena potrjena, kjer so sidrišča opremljena s svedrovci, kjer je veličina dosežka vnaprej določena in kjer nas čaka potrditev naše vrednosti. Bolj nas zanima ponavljanje "priznanih" uspehov kot pa ustvarjanje lastne poti v pozabljenih stenah naših gora. S tem, ko se izogibamo anonimnim izzivom, priznavamo, da alpinizem danes manj temelji na raziskovanju in bolj na zunanji validaciji. Ko v steni ne iščemo več lastnega izraza, ampak le še potrditev v očeh drugih, svedrovec postane le logičen podaljšek te potrebe po varnosti in prepoznavnosti.

A priznajmo si: ta model delovanja, ki temelji izključno na zunanji validaciji in športnih parametrih, ni trajnosten. Prej ali slej vsak alpinist trči ob zid – bodisi zmanjka primernih izzivov, bodisi se sooči z lastno omejenostjo. Če iščemo samoizpolnitev le v teh okvirih, se bo naša pot končala v frustraciji. Kdor alpinizem zares ljubi v svojem bistvu in želi v njem najti življenjsko sopotništvo, mora poiskati drugačne vrednote. Ko mine lakota po dokazovanju, pride do izraza način. Takrat postane ključno, da lahko po zaključenem vzponu pogledaš sebi in drugim v oči ter rečeš: opravil sem ga pošteno, na čim bolj naraven način.

Seveda mora biti v naših gorah prostor tudi za sodobne, nasvedrane smeri. Nekaj jih že imamo in te so legitimne predstavnice svojega časa, kar lepo prikazuje tudi vodnik Moderne večraztežajne smeri. Vendar pa moramo tu postaviti jasno ločnico: zagovorniki takšnih smeri naj iščejo nove prehode in ustvarjajo nove linije tam, kjer naravna varovala ne zadoščajo. Obstoječim klasičnim smerem pa naj se izogibajo. Ali bi morala naša skupnost "žrtvovati" nekaj obstoječih smeri za potrebe modernega opremljanja? Za kaj takega potrebujemo širok konsenz alpinistične skupnosti, morda v okviru organiziranega projekta opremljanja slovenskih klasik, kjer bi s tehtnim premislekom določili, kje (če sploh) je takšen poseg dopusten in kje ne. A dokler takšnega konsenza ni, je vsako samovoljno vrtanje po obstoječih smereh vandalizem.

Pri tem moramo ločiti nujnost od udobja: ko GRS v steni namesti svedrovec za potrebe reševanja, je to dejanje humanosti – a ko reševanje mine, bi morala biti naša ambicija, da se takšen "tujek" odstrani. Povsem druga zgodba so svedrovci, ki jih za potrebe lažjega vodenja dodajajo gorski vodniki. Če vodnik v klasično smer dodaja svedrovce zato, da si olajša delo, spodkopava bistvo svojega poklica. Svedrovec postaja tihi tekmec vodnikovemu znanju in zmanjšuje tisto, za kar ga stranka pravzaprav potrebuje. Ne zagovarjam lova na čarovnice, zagovarjam pa dejanje "alpinističnega restavratorstva". Če ne bomo razmislili tudi o popravljanju nekaterih “grehov”, bomo apatično priznali, da nam ni mar.

Slovenska alpinistična skupnost je relativno majhna, a izjemno povezana; na zadnjem Festivalu alpinizma so celo tuji gostje opazili, da je naša energija unikatna – da v njej utripa pristen duh enotnosti, celo razumevanja, ki ga marsikje drugje že dolgo ni več. V času, ko se kot družba soočamo z razpadom socialnih mehanizmov in vsesplošno otopelostjo, imamo še vedno v rokah dragocenost. Alpinizem nam ponuja poligon, kjer lahko pokažemo, da je mogoče delovati drugače. Namesto apatije lahko izberemo odgovornost; namesto tihega pristanka na degradacijo lahko iščemo napredne, trajnostne načine za ohranjanje naše dejavnosti.

Čas je, da si kot skupnost znova upamo reči: "Tukaj se naša potreba po udobju neha in začne alpinizem." Ob tem se velja vprašati še nekaj širšega: kaj je v naši družbi sploh še ostalo svetega? Vse bolj se zdi, da v praktično vseh sferah življenja cilj opravičuje sredstvo. Prav tukaj imamo alpinisti edinstveno priložnost. Z gojenjem stroge etike plezanja in iskrenim odnosom do lastnih zmožnosti ne krepimo le alpinizma, temveč svojo hrbtenico. Če smo skozi zgodovino etična načela življenja prenesli v alpinizem, imamo danes možnost – in dolžnost – da to obrnemo. Da te težko prigarane, neoprijemljive vrednote, kar jih še je: poštenost do sebe, odgovornost do preteklosti in spoštovanje do okolja, v katerem delujemo, začnemo prenašati nazaj v družbo, kjer teh standardov kritično primanjkuje. Alpinizem ni le šport ali dejavnost v gorah. Je naša šola za življenje. In če se bomo naučili spoštovati skalo takšno, kot je, se bomo morda naučili spoštovati tudi svet okoli sebe.

Blaž Grapar

Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi stališče IO KA PZS.