Od tekaških smuči do permanentnega bivanja v Tokiu

Cvetova pot na Japonsko ni bila načrtovana. Po končani karieri v smučarskih tekih, kjer je nastopal na tekmah svetovnega pokala  ter po delu v Iraku, se je odločil za potovanje okoli sveta. Prepotoval je Sibirijo, Tibet in Kitajsko, nato pa ga je pot s kolesom zanesla na Japonsko. Tam so se stvari začele hitro odvijati. 

Sprva je delal za Elan Japan. Ko se je to terensko delo po osmih letih zaključilo in bi se moral preseliti v pisarno v Tokiu, je spoznal, da pisarniško življenje zanj ni primerno. Na ženino pobudo se je vpisal v šolanje za gorske vodnike. Postal je prvi tuji vodnik z uradno gorsko vodniško licenco, diplomo pa mu je podelil nekdanji japonski premier Hashimoto Ryutaro, kar je odmevalo celo na naslovnici osrednjega časopisa Asahi Shimbun. 

Japonska kultura: perfekcionizem, protokoli in "Gaijin" status

Japonska družba slovi po svojih pravilih, doslednosti  in izjemni natančnosti, kar se močno odraža tudi pri udejstvovanju v gorah. Cveto izpostavlja nekaj značilnosti dela z japonskimi gosti in življenja med njimi:

Švicarska točnost na steroidih: Vlaki, podzemne železnice in avtobusi praktično ne zamujajo. Če ima hitri vlak (Shinkansen) le nekaj minut zamude, potniki prejmejo uradno opravičilo in npr. kupone za kosilo. Enako disciplinirani so gosti v gorah; če je odhod načrtovan ob osmih zjutraj, bodo ne glede na vreme pet minut prej stali zunaj v polni pripravi.

Vodnik je zakon: Za japonske goste je gorski vodnik avtoriteta, kot vsakdrug  profesionalec. Če vodnik zaradi varnosti odpove vzpon, nihče ne ugovarja ali dvomi v njegovo strokovno odločitev.

Večni status tujca ("Gaijin"): Kljub temu da Cveto na Japonskem živi že okoli 30 let, je poročen z Japonko, govori jezik, poudarja, da te družba nikoli povsem ne sprejme. Odnosi ostajajo vljudni, a globoka, pristna prijateljstva, kot jih poznamo v Evropi, so zaradi njihovega družbenega značaja izjemno redka.

Kakšne so japonske gore? Med sibirskim mrazom in monsunskim vremenom

Japonska je izrazito gorata dežela. Čeprav so vrhovi po višini zmernejši (najvišji Fuji meri 3776 m), so gorske verige, kot so npr. Japonske Alpe, izjemno divje, lahko tudi zelo strme in težko dostopne ter prehodne.

Fenomen "Japow" – Japonski pršič

Zaradi bližine Sibirije hladen zrak absorbira ogromno vlage in nad japonskimi gorami poskrbi za ogromne količine snega. Sezona turne smuke traja od sredine novembra pa vse do junija. Pršič je izjemno lahek in suh, vreme pa se lahko v enem dnevu spremeni večkrat – od sonca do močnega vetra in sneženja, podobno kot v Patagoniji.

Sawanobori – svojevrstna gorska avantura 

Posebnost japonskega gorništva je sawanobori – plezanje navzgor po divjih potokih, soteskah in slapovih vulkanskih gora. Za razliko od soteskanja (canyoninga), kjer se spuščamo navzdol, se pri sawanoboriju napreduje proti vrhu. Uporablja se specializirana obutev iz filca ali slame, ki ne drsi na mokrih skalah. To je oblika gorništva, ki ponuja popolno svobodo, saj vključuje gibanje in taborjenje v neokrnjeni naravi.

Reševalna služba in nevarnosti v gorah

Ena največjih razlik med evropskim alpskim prostorom in Japonsko je organizacija reševanja. Na Japonskem ni organizirane prostovoljne gorske reševalne službe, kot je GRS v Sloveniji. Reševanje izvajajo policija, vojska ali gasilci s helikopterji, vendar imajo cestne nesreče in druge mestne intervencije prednost. Če se nesreča zgodi pozno popoldne, se pogosto zgodi, da ponesrečenca rešujejo šele naslednji dan zjutraj. Zato so gorniki in vodniki v veliki meri odvisni od lastne iznajdljivosti, preventive in medsebojne pomoči na terenu.

Cveto Podlogar ostaja neustavljiv avanturist. Za svojo 70-letnico že načrtuje zahtevni  kolesarski podvig čez celotno Sibirijo in Rusijo nazaj proti domu. Njegova zgodba dokazuje, da vztrajnost, prilagodljivost in spoštovanje tuje kulture lahko “zlomijo” še tako zahtevne birokratske in kulturne pregrade.