Rdeča nit te čudovite knjige, ki te posrka v središče dogajanja, da skupaj z avtorico zavonjaš planinske trate in slišiš ptičji napev, pa čeprav v naslanjaču, so sončni vzhodi. Tisti čudoviti trenutki zgodnjih ur poletja ali mrzlih jesenskih in zimskih dni, ki preženejo tegobe in črne misli, ko grabijo po duši slehernika. Na neki način je knjiga pravi mali vodniček za iskanje znanih in odmaknjenih poti, lažjih in težjih ciljev.

Vzhod svetlobe avtorica mojstrsko prenese v svet čustev, ki si jih včasih prikrivamo, in le blesk oči in kotički ust izdajajo pravo razpoloženje. A vedno, res vedno ob čudovitih barvah prebujajočega se dneva črnina duše izgine in ostane le hvalnica naravi in nerazložljiva notranja sreča. Opisi vsakega prekipevajočega dneva, ko tudi slabo vreme – dež, oblaki in sneg – predstavlja vir lepote in ustvarja domišljijske oblike, vabi na stezice in brezpotja trav in skalnih otočkov.

Šepet samotnih stezic je knjiga za vse ljubitelje lepih zgodb in vsega lepega v naravi, ki se zavedajo, da nam je sleherni dan podarjen in ga želijo polno preživeti. Njeno pisanje je doživljanje narave, življenja, iskanje svobode, smisla, lepot, miru. Na vsaki stezici – na stezici življenja ali na stezici na gori. Sporoča nam, kako dragocen in vreden čudovitih doživetij je vsak dan. Šepet samotnih stezic je torej hvalnica življenju − ne samo v gorah, tudi v dolini.