»Z inkluzijskimi pohodi in drugimi dejavnostmi želimo pokazati, da gibanje v naravi ni namenjeno le posameznikom, temveč je lahko skupna izkušnja, ki bogati vse udeležence, ne glede na zmožnosti,« pravijo v Odboru inPlaninec Planinske zveze Slovenije. V okviru programa Inkluzijski koraki k zdravju z inPlaninci, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje v programu Dober tek Slovenija za več gibanja in bolj zdravo prehrano, smo se tokrat podali na razgledni greben nad Bohinjskim sedlom. Ena skupina je osvojila Lajnar in Slatnik, druga pa je pot nadaljevala še na Možic.

Dan smo začeli z ogrevalnimi vajami, zaključili pa z raztezanjem, saj želimo udeležence spodbujati k zdravemu življenjskemu slogu, varnemu gibanju in skrbi za lastno zdravje. Vaje je skrbno pripravila kineziologinja, tako da so primerne za vse udeležence.

v soboto, 1. avgusta 2026 nas je spremljalo vroče vreme z nekaj vetra, vendar smo se zavedali, da žeje ne občutimo vedno pravočasno. Zato smo med postanki redno nadomeščali izgubljeno tekočino. »Čeprav mi sprva ni bilo do pitja, sem pozneje ugotovila, da je bilo prav, da sem pila,« je povedala Nataša, ki je pred tremi leti z inPlaninci stala na Triglavu. Dodala je: »Podobno je bilo tudi s postanki. Želela sem čim prej v dolino, vendar sem spoznala, da lahko že pet minut odmora veliko prispeva k varnejšemu spustu.« Prijetna osvežitev so bili tudi koščki svežega sadja, ki so nam povrnili energijo in poskrbeli za dodatno mero svežine.

Razgledi na Julijske Alpe, Triglav, Črno prst, Ratitovec in Porezen, ki smo jih že obiskali ter številne druge vrhove so bili nagrada za vsak prehojen korak. Posebno navdušenje je požel tudi nadvse domiseln leseni daljnogled, skozi katerega smo iskali okoliške vrhove in kraje. Nad vsako luknjico je bil napis, tako nam ni bilo treba z začudenimi pogledi ugibati, ali gledamo v pravo smer, temveč smo lahko z gotovostjo prepoznavali vrhove, ki so se razprostirali pred nami.

Skozi daljnogled smo z vrha 1549 metrov visokega Lajnarja našli tudi Sorico. Čudovit pogled na slikovito vas, obdano s pokošenimi travniki, kozolci, zelenimi gozdovi in značilno cerkvijo, ki ponosno bdi nad vasjo. Idilična pokrajina je bila prava paša za oči – trenutek, ko smo se ustavili, občudovali lepoto okoli nas in si vzeli čas samo za razgled.

Na vrhovih nismo občudovali le razgledov, temveč smo odkrivali tudi sledi preteklosti. Zlezli smo na bunkerje in pokukali tudi v njihovo notranjost, kjer smo lahko začutili del zgodovine teh krajev. Ob poti smo opazili tudi ostanke nekdanje tovorne žičnice – spomine na čas Rapalske meje, ki je močno zaznamovala življenje ljudi in podobo tega območja. Danes ti isti vrhovi, ki so nekoč nosili znamenja razdeljenosti, povezujejo ljudi različnih zgodb, zmožnosti in poti. 

Niso nas navduševali le razgledi, temveč tudi drobni čudeži narave. Med njimi je posebno pozornost pritegnila zvončnica z  značilnimi nežno modrovijoličnimi cvetov, ki je rasla skorajda iz skale in nas spomnila, kako vztrajna in presenetljiva je lahko narava v gorskem svetu.

Na pohodu smo pogrešali tudi naše inPlanince, ki okrevajo po poškodbah. Vsem želimo čim hitrejše in uspešno okrevanje ter upamo, da se kmalu znova srečamo na planinskih poteh. 

Ob poti nas je spremljala tudi nagrada Evropske komisije BeActive, ki jo je program inPlaninec inkluzijski pohodi prejel za izjemen prispevek na področju vključevanja za leto 2025. Nagrada je priznanje, da lahko z odprtostjo in sodelovanjem ustvarjamo prostor, kjer so gore resnično dostopne vsem.

Prostovoljci so srce pohodov z inPlaninci
»Vsak pohod se začne veliko prej, preden naredimo prvi korak po planinski poti. Za vsakim uspešno izvedenim pohodom stojijo prostovoljci, ki z veliko predanostjo pripravljajo ideje, opravljajo ogledne ture, načrtujejo poti, preverjajo dostopnost, organizirajo prevoze, iščejo primerne sanitarije, skrbijo za promocijo, ozaveščanje javnosti, zbiranje sredstev, iskanje sponzorjev in številne druge naloge, ki jih pohodniki pogosto niti ne opazijo,« je povedal vodja Odbora inPlaninec Planinske zveze Slovenije Jurček Nowakk.
Prostovoljci prihajajo iz vseh koncev Slovenije. Med njimi so študenti, zaposleni, upokojenci, učitelji, zdravstveni delavci, podjetniki, športniki, planinski vodniki, gorski vodniki in pa seveda tudi invalidi. Prav slednji s svojimi izkušnjami pogosto najbolje razumejo potrebe drugih udeležencev. V prostovoljstvu ni pomembna starost. Najmlajši se z vrednotami pomoči srečujejo že v vrtcu, najstarejši pa dokazujejo, da želja po pomoči ne pozna let. Vsak prispeva po svojih močeh in vsak je pomemben. Prostovoljec ni človek, ki ima preveč časa in s svojim časom ne ve, kaj bi počel. Je človek, ki se odloči del svojega časa podariti drugim.
Moč prostovoljstva se najlepše pokaže v besedah udeležencev. Suzana je ob zaključku pohoda povedala: »Hvala, da z mano delite korake. Zaradi vas je moj korak varnejši in brez vaše podpore ne bi dosegla vrha.«

Ko prostovoljec postane spremljevalec
Posebna je Majina zgodba, ki je po letošnjem izobraževanju prvič prevzela vlogo spremljevalke invalidne planinke. Kot izkušena pohodnica in ljubiteljica gora je dejala: »V hribe hodim že vrsto let, vendar sem tokrat prvič doživela pohod skozi oči nekoga, ki potrebuje podporo. Ugotovila sem, da spremljanje ni le pomoč na poti. Gre za zaupanje, sodelovanje in skupno doživetje. Domov sem odšla bogatejša za nepozabno izkušnjo.«

Takšni trenutki potrjujejo, da prostovoljstvo spreminja oba, tako tistega, ki pomoč prejme, in tistega, ki jo ponudi.
Svojo izkušnjo je Maja strnila tudi v osebnem zapisu: »Štiriindvajset ur po svojih prvih korakih z inPlaninci sedim na balkonu, pogled mi uhaja proti Lubniku. Razmišljam, ali naj obujem planinske čevlje in se še pred hudo vročino odpravim na vrh. Ne da se mi. Lena sem. A nekje v meni se oglasi notranji glas, ki pravi drugače.

Tedaj se spomnim včerajšnjega dne. Večina ljudi, ki sem jih spoznala na pohodu, ne bi niti za trenutek oklevala. Če bi se jim ponudila priložnost za odhod v hribe, ne bi iskali izgovorov in ne bi odlašali. Ta misel je bila dovolj močna spodbuda, da sem vstala, obula planinske čevlje in se odpravila na pot.«

Mednarodna udeležba
Med pohodniki je bil tudi Fetučo, slepi planinec s Hrvaške, ki se z veseljem vrača na pohode z inPlaninci. Za njim je že veliko nepozabnih planinskih doživetij – z nami je stal na Breithornu, Triglavu in Storžiču (zapis s pohoda na Storžič). Vsaka nova planinska izkušnja mu prinaša veselje, druženje in občutek svobode, ki ga daje gibanje v naravi. »Ponosen sem, da sem del inPlanincev. V hribe se vedno rad vračam. Vsak pohod je drugačen, vsak prinese nove ljudi, nove zgodbe in nove občutke. Soriško planino dobro poznam – ko sem še videl, sem tukaj velikokrat smučal,« je povedal Fetučo.
Njegova pot pa niso bili le s koraki, temveč tudi melodije. Med hojo nas je večkrat razveselil s petjem, saj, kot pravi sam: »Rad zapojem.« Pesem je postala del posebnega vzdušja pohoda in še en dokaz, da gore niso le razgledi in osvojeni vrhovi, temveč predvsem skupni trenutki, prijateljstvo, povezanost in veselje, ki ga delimo na poti.

Glasovi s poti
Udeleženka pohoda z invalidnostjo je navdušena: "Ko hodim z inPlaninci, nisem drugačna. Sem planinka med planinci."

Prostovoljec, ki se je udeležil tridnevnega izobraževanja inPlaninec: "Največja nagrada je nasmeh človeka, ki je mislil, da nekega vrha nikoli ne bo dosegel."
Upokojenka prostovoljka: "Po upokojitvi sem iskala način, kako ostati aktivna. Pri inPlanincih sem našla novo družino." Vrh ni najpomembnejši, pomembna je pot, ki jo prehodimo skupaj, a razgledi in občutek, da smo zmogli priti na vrh, pa daje pohodom še nek poseben čar.

Več kot osvojeni vrhovi
Na pohodih inPlanincev vrh ni najpomembnejši cilj.
Nataša: "Največ štejejo podana roka, iskren nasmeh, potrpežljivost, medsebojna pomoč in občutek, da skupaj zmoremo več."
Pohod smo zaključili v Sorici, rojstni vasi slovenskega impresionista Ivana Groharja. Njegov znameniti Sejalec, ki krasi tudi slovenski kovanec za pet centov, nas je spomnil, da tudi majhna dejanja, kot so podana roka, spodbudna beseda ali ura prostovoljskega dela hitro obrodijo velike sadove.
To je bistvo programa Inkluzijski koraki k zdravju z inPlaninci.

Ne osvajamo le vrhov. Skupaj jih odkrivamo na novo – skozi gibanje, prijateljstvo in spoznanje, da so gore prostor, kjer se lahko srečamo vsi. Premagujemo predsodke, gradimo prijateljstva in dokazujemo, da so gore resnično za vse.Ko se pohod konča, se zgodba ne zaključi.

Za prostovoljce se že začne priprava naslednjega pohoda. Ker vedo, da vsak korak, ki ga naredimo skupaj, pomeni korak bližje družbi, v kateri bodo gore resnično dostopne vsem.