Leto 2008 je zapisano v zgodovino slovenskega športnega plezanja, saj si na tekmi v Kranju zmagal, to pa je bila hkrati tudi prva slovenska moška zmaga v svetovnem pokalu. Kako se danes spominjaš tistega zmagovitega novembrskega večera?
"Zelo dobro, čeprav je od takrat minilo že kar nekaj let. Spomnim se predvsem občutka po nastopu zadnjega tekmovalca, ko sem ugotovil, da sem zmagal. Takrat se mi je vse skupaj zdelo precej nerealno. Do takrat sem bil največ tretji, potem pa sem kar naenkrat zmagal pred domačo publiko.
Posebej se spomnim tudi vzdušja v dvorani. Kranj je bil vedno nekaj posebnega, ampak tisti večer je bilo res noro. Ko danes pomislim nazaj, se mi zdi skoraj malo smešno, kako zelo miren sem bil pred finalom. Nisem imel občutka, da se dogaja nekaj zgodovinskega. Hotel sem samo dobro odplezati."

Tvoja zmaga je bila res prvovrstno presenečenje, saj si do takrat najvišje posegel do tretjega mesta. Kaj ti je pomenilo, da si ugnal vso konkurenco prav pred domačimi navijači?
"Ogromno. Če bi lahko izbiral eno tekmo, na kateri bi zmagal, bi bila Kranj verjetno prva izbira. Doma poznaš dvorano, poznaš ljudi, vidiš prijatelje, družino, celo ljudje, ki jih sicer nikoli ne zanima plezanje, pridejo gledat. Hkrati pa je zaradi tega pritisk še večji. Mislim, da mi je pomagalo ravno to, da nisem šel v finale z občutkom, da moram zmagati. S celotno sezono sem bil zelo zadovoljen, bil sem v finalu na balvanih, na stopničkah v težavnosti, tako da sem v Kranj prišel samo uživat. Rekel sem si, da bom plezal po svojih najboljših močeh in bomo potem videli, kam me to pripelje. Na koncu me je pripeljalo precej visoko." (nasmeh)

Kako ste takrat v reprezentanci, kjer so dekleta že nekaj let blestela na stopničkah, praznovali prvo slovensko zmago?
"Kar konkretno. (smeh) V reprezentanci smo bili zelo povezani in dekleta so bila seveda že vajena stopničk, tako da smo bili zmag in stopničk že kar vajeni. Seveda pa me nič ni moglo pripraviti na to, kakšni bodo občutki, ko bom sam stal na najvišji stopnički, tako da nas je po tekmi mislim, da kar dobro 'odneslo'. Po tekmi je bilo precej veselja, druženja in seveda tudi kakšnega kozarca. Najlepše pri vsem skupaj pa je bilo, da zmaga ni bila samo moja. Takrat smo bili ena ekipa in občutek je bil, kot da je zmagala cela reprezentanca."

V skupnem seštevku svetovnega pokala si dvakrat osvojil tretje mesto v kombinaciji, v letih 2009 in 2011, v karieri pa dosegel le eno posamično zmago, v težavnosti v Kranju. Tekmoval si po vsem svetu – kaj pa je bila zate posebnost domače tekme?
"Kranj je bil vedno drugačen. Na tekmah svetovnega pokala sem plezal po vsem svetu, ampak doma si imel občutek, da vsi vedo, kdo si in kaj delaš. V tujini si bil eden od tekmovalcev, v Kranju pa si bil Klemen iz Slovenije. Po eni strani je bilo zaradi tega težje, po drugi pa je bila motivacija ogromna. Ko prideš na štart in slišiš toliko ljudi, ki navijajo zate, dobiš dodatno energijo. In Kranj je imel vedno posebno občinstvo - ljudje tam plezanje res razumejo in ti dajo še dodatno energijo."

Na domači tekmi si nastopil 14-krat, štirikrat si se uvrstil v finale, enkrat na najvišjo stopničko. Kako si doživljal kranjski finale, ko si tekmoval, in kako, ko si ga spremljal med občinstvom?
"Ko tekmuješ, je vse precej drugače. Ne slišiš ravno vsega, kar se dogaja okoli tebe. Si v svojem svetu, razmišljaš o smeri, o naslednjem gibu, o tem, kako boš porabil energijo. Občinstvo sicer čutiš, ampak si psihično precej odmaknjen. Ko sem prvič gledal kranjski finale kot gledalec, sem šele zares razumel, kako noro je lahko vzdušje v dvorani. In tudi, kako živčno je gledati druge, ko sam ne moreš več ničesar narediti. Ko tekmuješ, imaš vsaj občutek, da imaš stvari v svojih rokah. Kot gledalec pa samo sediš, gledaš in navijaš."

Prav v Kranju si leta 2013 tudi končal tekmovalno kariero, a ostal v plezanju, le da si umetne stene zamenjal za naravne. Že prej si tekmoval tudi v skali, večkrat zmagal na memorialu Janeza Jegliča – Johana v Ospu, kjer si leta 2009 v 100-metrski smeri Magična goba (7c) postavil tudi rekord (7 min in 41 s), ki ga do danes še ni nihče presegel. Koga od trenutne športnoplezalne elite bi izzval z njim in zakaj?
"Magična goba je precej specifičen izziv. 100 metrov, ocena 7c in plezanje na čas pomeni, da moraš zelo dobro poznati smer, biti hiter, učinkovito plezati in predvsem ne narediti napake. Rekord je zdaj že precej star, zato bi bilo zanimivo videti, kaj lahko z današnjim nivojem plezanja naredi nekdo iz svetovnega vrha. Eden izmed razlogov, zakaj rekord še vedno stoji, je verjetno tudi to, da tega tekmovanja na žalost že kar nekaj let ni bilo. Letos je bilo po dolgem času spet. Na žalost se ga nisem mogel udeležiti, da bi čas popravil sam, če ga že drugi 'nočejo'. (smeh) Po drugi strani pa bi bilo zabavno izzvati tudi kakšnega mlajšega tekmovalca in mu malo razložiti, da se je treba včasih tudi umazati in ne samo lepo plezati po plastiki. Da mi je uspelo plezati tako hitro, sem smer prej kar nekajkrat poskusil, med samim tekmovanjem pa, če se prav spomnim, v 100 metrih niti nisem imel časa pomočiti v magnezij. Zabavna tekma, upam, da se je udeležim prihodnje leto."

Navdušilo te je tudi plezanje nad vodo. Kakšen izziv ti predstavlja?
"Plezanje nad vodo mi je všeč predvsem zato, ker je zelo drugačno od klasičnega športnega plezanja. Če padeš, običajno ni nobene drame - samo padeš v vodo. Vse je v redu, dokler nisi previsoko ali pa padeš nepredvidljivo, takrat voda postane zelo trda. (smeh) Je zelo zabavno, ampak za plezanje težkih smeri so mi še vedno bolj všeč navrtane varne športne smeri. Plezanje je sicer isti šport, ampak okolje popolnoma spremeni izkušnjo."

V Drašnicah v Dalmaciji si pred dobrim desetletjem opremil in kot prvi preplezal najtežjo večraztežajno smer v tem delu Evrope, Roctrip z oceno 8c+. Kakšno je zadovoljstvo ob uspehu, ko streš najtežji plezalni oreh, ki si si ga postavil sam?
"To je zelo poseben občutek, ker si si problem pravzaprav ustvaril sam. Najprej moraš najti steno, si predstavljati smer, jo opremiti, čistiti, vrtati, poskušati … in šele potem pride plezanje. Ko jo na koncu preplezaš, v bistvu končaš precej daljši projekt kot samo plezanje smeri. Pri Roctripu je bilo še posebej zanimivo, ker takrat nisem vedel, ali bo smer sploh mogoče preplezati na način, kot sem si jo zamislil. Ko sem jo končno splezal, je bilo zadovoljstvo ogromno. Hkrati pa se hitro začneš spraševati, kaj bi lahko naredil še težje. To je verjetno ena od značilnosti plezalcev - ko dosežeš cilj, si ga nekaj časa vesel, potem pa začneš iskati novega.

V tistem času športne večraztežajne smeri skoraj niso obstajale, vsaj težje ne. Redko žkdo je bil pripravljen iti študirat težak raztežaj, približno 150 metrov nad tlemi, za katerega sploh nisem vedel, ali je mogoč, in pri poskusih včasih padati več kot 10 metrov. Težko je bilo dobiti tudi soplezalca, saj je redkokdo pripravljen iti varovat na viseči štant sredi stene in tam viseti cel dan, medtem ko jaz uživam v poletih. (smeh) Imel sem veliko srečo, da je šla z mano žena Anja. Brez njene pomoči mi smeri nikoli ne bi uspelo preplezati, za bonus pa je posnela še odličen film o tej izkušnji."

Danes po svetu delaš kot trener (skupin) predvsem odraslih in predavatelj. Je plezanje primerno za vse? Kakšen nasvet bi dal rekreativnim plezalcem začetnikom?
"Mislim, da je plezanje eden najbolj univerzalnih športov. Ni pomembno, ali si otrok, odrasel, začetnik ali vrhunski športnik. Vedno lahko najdeš svojo raven in nekaj, pri čemer napreduješ. Začetnikom bi predvsem svetoval, naj se ne osredotočajo preveč na to, kako težko smer plezajo. Veliko pomembnejše je, kako plezajo. Dobra tehnika, ravnotežje, delo z nogami in učinkovito gibanje ti bodo dolgoročno dali veliko več kot samo moč. Veliko se lahko naučimo sami, seveda pa je veliko lažje, če nam pri tem kdo pomaga. To je še pomembneje na začetku plezalne poti, saj je pozneje veliko težje popravljati narobe naučene tehnike. In predvsem - uživajte. Plezanje je precej nenavaden šport, pri katerem lahko človek pade desetkrat na istem mestu in je po treningu vseeno zelo zadovoljen. Po drugi strani pa lahko splezamo vse in nam ni OK, ker nam je ostalo energije še za par smeri."

Plezalno nomadstvo kot način življenja je verjetno mogoče zaradi podpore družine, saj s tabo potujeta žena in sin - kako sta vpeta v tvoje delo?
"Brez njiju bi bilo moje življenje precej drugačno in verjetno tudi ne bi mogel živeti na tak način. Ko veliko potuješ in delaš po različnih državah, družina ni nekaj, kar bi lahko preprosto pustil doma. Je del vsega skupaj. Žena je velik del logistike in tudi mojega vsakdana, sin pa je odraščal praktično na plezališčih. Ko delaš s plezalci, je precej normalno, da je nekje v bližini tudi otrok, ki se igra, pleza ali pa se dolgočasi in išče svojo zabavo. Seveda nomadsko življenje ni vedno idealno. Veliko je vožnje, pakiranja, spreminjanja načrtov in prilagajanja. Ampak po drugi strani imamo možnost skupaj videti ogromno sveta in živeti življenje, ki ni omejeno samo na en kraj. Mislim, da je to največja vrednost vsega skupaj."

Manca Ogrin

-------------------
Preberite še:
Tomo Česen pred jubilejno tekmo: Vedno znova dobim solzne oči | intervju
Martina Čufar: Medalja je bila že v žepu, le plezala sem na krilih domačih navijačev
Natalija Gros: Vsaka zase nikoli ne bi prišla tako daleč, kot smo skupaj
Maja Štremfelj: Nepozaben občutek - plezati pred polno dvorano domačih navijačev