Poletje je že trkalo na vrata, moja ramena pa še niso bila pripravljena na težko plezanje v Alpah. Vzel sem si nekaj prostih dni, da bi izkoristil lepo vreme, a sem se večinoma spraševal, kaj bi bil dober kompromis za poletni izlet. Nekaj prijateljev iz Slovenije me je povabilo, naj se jim pridružim na odpravi v Kirgizijo, druga skupina švicarskih prijateljev pa me je vabila na Grenlandijo. Želel sem si nekaj manj zahtevnega (kar se tiče plezanja), a bolj avanturističnega. Preveril sem lete, našel dobro povezavo in brez oklevanja takoj rezerviral vozovnico.

Silvan, vodja odprave, si je zamislil, da bi uporabili majhen gumenjak Zodiac (20 KM), ki ga je s tovorom poslal na Grenlandijo, ter se z njim odpeljali do 230 km oddaljenega cilja iz letališke vasi (Qaqortoq). Ker nas je bilo v skupini pet, se majhen gumenjak ni zdel sposoben prepeljati vseh nas, zato sem rezerviral trajekt do Aappilattoqa in nazaj.

Stvari so se spremenile, ko smo prispeli v Qaqortoq. Let je zamujal, Benji – član naše skupine – je hudo zbolel, vreme pa se je precej poslabšalo. Nekaj noči smo morali ostati v hostlu. Ko se je Benji vrnil domov, se je zame sprostilo mesto na gumenjaku. Živčno smo čakali na lepo vreme, da bi končno lahko zapustili mesto. V edinem kar se da dobrem dnevu sva s Silvanom plezala balvane v bližini hostla. Po štirih dneh v Qaqortoqu smo končno dočakali mirno morje in začeli pot proti naši prvi postaji. Za 180 km dolgo pot do vasi Nanortalik smo potrebovali cel dan. Osem ur vožnje na gumenjaku je prekinil prijeten triurni postanek ob vodnih vrelcih na pol poti. Vsi smo bili prezebli in utrujeni, zato smo pojedli burger in prenočili v šotorih.

Naslednje jutro je bilo morje valovito, zato smo morali v Nanortaliku preživeti še eno noč. Za še eno noč smo rezervirali majhno sobo za dva (čeprav smo bili štirje) in spoznali nove ameriške prijatelje, ki so naslednji dan pluli v isto smer. Prijazno smo jih prosili, ali bi lahko dva od nas vzeli s seboj in tako razbremenili naš gumenjak nepotrebnega tovora. Ponudbo so z veseljem sprejeli in naslednje jutro, zgodaj ob zjutraj, smo bili že pluli proti Aappilattoqu. S Filippom sva šla na jadrnico, ki je bila počasnejša, a veliko udobnejša od majhnega gumenjaka. Ko smo dosegli vas, smo se poslovili od Američanov in takoj nadaljevali preostalih 20 km do našega končnega cilja. Dosegli smo ga po dveh urah, postavili bazni tabor in v hipu zaspali.

 
Vreme nam ni bilo naklonjeno. Še en dan smo preživeli v baznem taboru, lovili ribe in se pripravljali na dostop do oddaljene stene, ki smo jo želeli preplezati. Jezerska zlatovčica z rižem nam je dala dovolj energije za naslednji dan, ko nas je čakala šesturna hoja skozi mokro travo, grmičevje, močvirja in spolzke skale. Težke, 25-kilogramske tovorne torbe oz. "prasice" so nas zgodaj spravili v spalne vreče na portaledgih/visečih šotorih, ki smo jih postavili na robu ledenika.

Stena, ki smo jo želeli preplezati, je bila videti veličastna, a tudi moteče mokra. Nadaljevali smo pot navzgor po ledeniku. Po treh urah hoje, navezani na vrv in z enako težkim tovorom, smo dosegli popolno mesto za bivak za naslednjo noč. Na žalost nas je neprekinjeno slabo vreme prisililo k vrnitvi v bazni tabor naslednji dan. Pot navzdol je bila verjetno najbolj utrujajoča v mojem življenju. Dnevu primerno deževje, nizke temperature, brezpotja in težki nahrbtniki so iz mojega telesa iztisnili še zadnji atom energije. Povsem premočeni smo našli zavetje v spalnih vrečah in takoj zaspali.

Noč je prekinil podor skal v bližini. Ko smo se zbudili, smo morali hitro spakirati, saj smo lovili visoko plimovanje. Ker sem imel na voljo le še štiri dni, smo morali hitro najti alternativo našemu projektu. Na srečo smo opazili dobro steno v zadnjem fjordu, skozi katerega smo pripluli. Sonce in nekaj vetra sta nam bila v veliko pomoč. Stvari so se posušile in sončni žarki so nam vrnili upanje. Vožnja s čolnom je bila mirna; gumenjak smo potegnili na čudovito plažo pod ogromno, strmo steno nad nami. Postavili smo nov tabor in uživali v okusni večerji z lepim razgledom.

26. julij je bil končno dan za začetek plezanja. Enostaven 45-minutni dostop nas je pripeljal pod steno, kjer sem takoj začel plezati. Preplezal sem nekaj plošč in zajed ter dosegel polico, kjer se je stena končno postavila pokonci. Naše plezanje je prekinilo obstoječe sidrišče v spodnjem delu, zato smo spremenili načrt smeri v glavni steni. Nadaljeval sem navzgor. Raztežaj s težavnostjo do največ 6c mi je zaradi slabe kakovosti skale povzročal tresoča kolena. Medtem ko je Filippo na polici pripravljal ravna tla za naše šotore, sva s Silvanom potiskala smer višje. Ko je vstopil v vodstvo, se je Silvan odločil, da drugo polovico raztežaja prepusti meni, saj je vedel, da imam dovolj poguma, da ga lahko preplezam brez nameščanja svedrovcev. Ni se motil. Sestavil sem vse svoje prednosti plezalca – tako fizične kot psihične – za dolg , težek runout (8 metrov nad "packerjem") po krušljivi plošči, ocenjeni med 7b in 7c. Pripravil sem sidrišče za statično vrv in spustila sva se nazaj v bazni tabor.

Naslednji dan se nam ni mudilo; svetlo ostane pozno v noč. Drugi dan v steni je bil rezerviran za Filippa in mene. Po fiksih sva požimarila do najvišje točke prejšnjega dne. Filippo je začel nov raztežaj. Videti je bil podoben tistemu strašljivemu od dneva prej. Ker zadnja varovala niso bila najbolj zanesljiva, se je pred prečnico v desno preko plošče odločil namestiti svedrovec. Kot drugemu mi jo je uspelo preplezati prosto, nato pa sem nadaljeval navzgor po logični zazpoki. Postavil sem viseče sidrišče, kjer sem preživel naslednje štiri ure, ko sem varoval Filippa v naslednjem, votlem raztežaju, ki ga kasneje nisem uspel preplezati prosto. Za uspeh na prosto bi moral ubrati varianto skozi mokro in krušljivo poč, ki pa je nisem mogel doseči, ker sem moral izbiti vsa varovala, da sem lahko prišel do sidrišča. Časa za naknaden poizkus žal ni bilo. Tu sva končno dosegla očitno poko, ki se je vila vse do vrha stene. Preplezal sem še dva dodatna raztežaja in dan sva zaključila, še preden sva dosegla polovico glavne stene.

Zadnji dan smo morali biti hitri. Po dobrem spancu na polici smo že zgodaj zjutraj požimarili po fiksnih vrveh. Silvan, ki je tokrat prevzel štafetno palico, je plezal naprej skozi logične prehode in čudovite poke. Vse raztežaje smo plezali prosto in imel sem čast voditi enega izmed teh izjemnih raztežajev. Dan je bežal mimo in bili smo vse bližje vrhu. Predzadnji raztežaj se je zdel kot nočna mora za Silvana. Veliko časa je porabil za iskanje varoval in čiščenje pok. Mislil je, da je raztežaj izjemno težek, kar mi ni dalo veliko samozavesti, da bi ga preplezal prosto. Vendar je navijal zame in za vsak ključni detajl sem našel rešitev, ki je bila drugačna od prejšnje. Na vrh smo stopili ob 19.30. Pojedli smo prigrizek in začeli spust. Spuščali smo se po smeri ob vrvi, pri čemer smo se nekajkrat ustavili za fotografiranje in snemanje. Brez naglavnih svetilk smo našli pot nazaj do baznega tabora, kjer smo se v šotore spravili ob 1.00 zjutraj. 

Čeprav smo bili veseli dosežka, si nismo mogli privoščiti dobrega počitka. Ob 7. uri zjutraj smo morali znova ujeti plimo, da sem lahko ujel trajekt nazaj v civilizacijo. Poslovil sem se od švicarskih prijateljev, ki so tam ostali še nekaj dni. Vse ostalo je potekalo po načrtu in v poznem popoldnevu sem prispel v Qaqortoq, kjer sem se znova nastanil v istem hostlu.

Že skoraj vesel, da grem naslednji dan domov, sem od letalske družbe prejel slabo novico: zaradi zamude leta sem moral v Qaqortoqu ostati še dve noči. Še večje presenečenje pa je bil toplotni val, ki me je čakal ob vrnitvi domov.

Ko gledam nazaj na vso našo smolo, sem vesel, da smo izkoristili kratko vremensko okno in odprli smer, ki smo jo poimenovali Sila. Beseda Sila izhaja iz grenlandščine in izraža misel, da so človek, narava in vesolje nerazdružljivi. Vreme ni le fizični pojav, temveč odraža živi svet, del katerega so ljudje. V slovenščini pa tako ali tako vemo, kaj pomeni. Ponosen sem tudi na svojo ekipo, ki je delovala zanesljivo in razumno. Dali so mi tudi priložnost, da sem preplezal večino raztežajev in spoznal, kje moje znanje in fizične prednosti "balvanista" pridejo najbolj do izraza.

Jernej Kruder

Avtor fotografij: Hugo Vincent