Kolesarjenje je potekalo v okviru prireditve Poletje v Kočevskem rogu 2026, ki obiskovalcem skozi različne aktivnosti približuje bogato naravno in kulturno dediščino tega območja. Zbrali smo se ob Kočevskem jezeru, kjer je pred začetkom nastala tudi obvezna skupinska fotografija. Iz Novega mesta se nas je ture udeležilo osem, skupaj pa se je na pot podalo kar 26 kolesark in kolesarjev.

Pred nami je bilo približno 46 kilometrov razgibane trase z okoli 800 višinskimi metri, speljane po asfaltu, makadamskih in gozdnih poteh. Od Kočevskega jezera nas je pot vodila proti Klinji vasi, naprej do Trnovca in Žage Rog ter nato vse globlje v prostrane gozdove Kočevskega roga.

Že po prvih kilometrih je mestni vrvež ostal daleč za nami. Prijetno vreme in umirjen, pogovorni tempo sta bila kot nalašč za druženje. Med vožnjo so tekle debate o kolesarjenju, naravi in zgodovini Kočevskega roga. Prav to je bil eden od čarov ture – nismo lovili časa, ampak smo si vzeli čas za prostor, skozi katerega smo kolesarili. Na poti smo se ustavili tudi pri Žagi Rog, kjer je bil čas za krajši počitek in druženje.

Kočevski rog je pokrajina, ki obiskovalca vedno znova spomni, kako majhen je človek v primerjavi z mogočnostjo gozda. Na naši poti smo se na dveh mestih približali tudi območju kočevskih pragozdov. Tam človek ni več gospodar prostora, ampak predvsem njegov obiskovalec.

Pot nas je vodila tudi mimo krajev zgodovinskega spomina. O njih smo spregovorili spoštljivo in brez velikih besed. Kočevski rog namreč ni samo izjemen naravni prostor, ampak tudi pokrajina z bogato zgodovino.

Eden najlepših trenutkov dneva pa je bil zagotovo postanek pri Kraljici Roga, mogočni jelki, ob kateri smo za nekaj časa odložili kolesa. Njene razsežnosti najbolje začutiš šele, ko stojiš neposredno ob njej. In ker kolesarji očitno ne znamo samo poganjati pedal, smo jo poskusili še skupaj objeti. Nastal je spontan trenutek, poln smeha, ki je lepo povzel vzdušje celotnega dne.

Pot smo nadaljevali proti Janezovi koči in območju pod Krenom, od tam pa se postopoma vrnili proti izhodišču ob Kočevskem jezeru. Po približno štirih urah kolesarjenja smo imeli v nogah lepo število kilometrov in višinskih metrov. Toda najlepši del dneva ni bil zapisan ne na Garminu ne v številkah. Bil je v pogovorih med potjo, skupnih postankih, smehu in predvsem v občutku povezanosti.

Takšne ture dokazujejo, da turno kolesarjenje ni zgolj šport. Je tudi način spoznavanja narave, zgodovine in ljudi. Predvsem pa je priložnost, da se člani različnih planinskih društev srečamo, povežemo in skupaj ustvarimo novo zgodbo.

Kočevski rog smo tako zapustili nekoliko utrujeni, a bogatejši za skupno izkušnjo – in z željo, da se PD Krka Novo mesto, PD Kočevje in PD Črnomelj kmalu ponovno srečamo. Morda že na kakšni novi poti.

Damjan Plut, Načelnik kolesarskega odseka PD Krka Novo mesto