Konec tedna je Ksenijo Oblak in Natašo Privošnik skupaj z ekipo inPlaninec PLEZA pot vodila v Bern, kjer so jih čakale nove stene, nove smeri in nova priložnost za premikanje lastnih meja. Pred tremi meseci so se pomerile na odprtem avstrijskem prvenstvu v paraplezanju na Dunaju. Bern je ponudil še eno zanimivo povezavo s plezanjem s tekmo v paraplezanju. Švicarsko prestolnico že stoletja zaznamuje medved, ki je tudi simbol mesta. Tokrat so svoje meje v Bernu na tekmi v paraplezanju premikali nekoliko drugače - oprimek za oprimkom.

V Ostermundigenu pri Bernu v Švici je 12. septembra potekal Bächli Bergsport Para Climbing Cup, skupaj z Masters tekmovanjem in švicarskim državnim prvenstvom. Med 42 tekmovalci iz šestih držav - Švice, Avstrije, Nemčije, Nizozemske, Francije, Belgije in Slovenije - sta Slovenijo zastopali Ksenija in Nataša, članici ekipe inPlaninec PLEZA pri Planinski zvezi Slovenije. V kategoriji Open sta se odlično odrezali obe slovenski predstavnici: Nataša Privošnik je osvojila 3. mesto, Ksenija Oblak pa 4. mesto.

Prizorišče tekmovanja je bila dvorana O'Bloc v Ostermundigenu, ki je bila Kseniji na prvi pogled zelo vabljiva. Velika plezalna stena, raznolike smeri in številni izzivi so obljubljali zanimiv tekmovalni dan. A prava zgodba se je začela šele, ko je bilo treba oprimke tudi zares prijeti - in takrat sta Ksenija in Nataša pokazali, zakaj se vztrajnost, pogum in trening na koncu vedno poznajo. 
Prizorišče tekmovanja je bila dvorana O'Bloc v Ostermundigenu, ki je bila Ksenji na prvi pogle zalo vabljiva.

Za Ksenijo že trening s posebno zmago
Za Ksenijo je bil že dan pred tekmovanjem nekaj posebnega. Na treningu je prvič zelo suvereno splezala smer težavnosti 6a.
»Danes sem naredila pomemben korak naprej v plezanju. Prvič in zelo suvereno sem plezala smer 6a težavnostne stopnje. Presenečenje in ponos.«

Dosežen vrh ji je prinesel občutek moči, ponosa in zadovoljstva.
»Občutim moč v sebi, ponos in zadovoljstvo ob dosežku vrha.«

Plezanje ji pomeni veliko več kot športni izziv. V njem najde sprostitev, fokus in posebno pozornost na svoje telo in um. Ko je na steni, se osredotočiti na vsak gib in naslednji oprimek.

Še bolj natančno občutek, ki ga išče v steni, opiše sama:
»Sprostitev, fokus in pozornost na svoje telo in um. Odklopa in pozornosti ne bi imela, če ne bi plezala, ker se mi zdi, da mi nobena druga dejavnost ne daje takšnega fokusa in da sem pozorna na svoje telo, na svoje občutke. Vsak svoj gib. Nobena druga dejavnost mi ne daje tega in take svobode, ko sem v steni.«

Prav ta občutek svobode jo vedno znova pripelje nazaj na steno. Tudi takrat, ko se pred njo pojavi oprimek, za katerega se zdi, da ga bo težko osvojiti.

»Še posebej me navdušuje oprijem, ki ga lahko primem. Ko je oprimek majhen in ko iščeš oprimek in imam občutek, da ne bo šlo, pa kljub temu poskusim in imam takšno oporo, da lahko nadaljujem, mi je to še boljše, ker sem lahko naredila stopničko višje.«

Od hribov do plezalne stene
Ksenijina pot do plezanja se je začela širše. Že prej je rada hodila v hribe, nato pa je ta del njenega življenja za nekaj časa miroval. S pohodi Odbora inPlaninec je ponovno odkrivala hojo, druženje in zgodbe ljudi z različnimi invalidnostmi. Prav skozi skupnost je prišla tudi do plezanja.

»Z inPlanincem sem začela ponovno odkrivati lepote hoje, dobre družbe in različne invalidnosti. Imam priložnost se spoznati z različnimi invalidnostmi, kar mi je zanimivo. Kjer dobim ogromno energije, volje do življenja, samozavesti in sem s ponosom del družine inPlaninec. Letos smo prehodili tudi Camino.«

Ena večjih želja se ji je uresničila tudi v gorah. Po štiridesetih letih se je ponovno povzpela na Triglav - tretjič v življenju.
Plezanje je tako postalo še en del poti, na kateri odkriva, kaj vse zmore. Pri tem ji veliko pomenijo tudi ljudje, ki jih srečuje na tekmovanjih.

»Nova izkušnja na novi plezalni steni, druženje, nova poznanstva ... Vidiš, koliko je volje, ene moči in tega zagona, ne odnehaj.«

Za Ksenijo je pri tem pomembna tudi podpora ekipe.
»Ogromno mi pomeni, ker ravno zaradi Odbora inPlaniec plezam, sem dobila priložnost in mi pomeni vse. Brez inPlaninca tudi mojega plezanja ne bi bilo.«

Ko telo zmore več, kot mu narekujejo možgani
Nataša na plezanje gleda nekoliko drugače, a je v njeni zgodbi podobna rdeča nit - nenehno premikanje lastnih meja.
»Na steni me še vedno znova preseneča, kaj vse zmorem. Ko sem začela plezati, si nisem predstavljala, da bom čez nekaj let plezala smeri, ki se mi danes zdijo čisto normalne. Najbolj me preseneti to, da telo večkrat zmore več, kot mu možgani pripisujejo.«

Pri njej najpomembnejši trenutek ni dosežen vrh.
»Meni ni najpomembnejši trenutek, ko dosežem vrh. Pomembnejši mi je tisti trenutek v smeri, ko bi se lahko umaknila in odnehala, pa si rečem: poskusi še enkrat. Takrat vem, da sem premaknila svojo mejo, občutek pa je fenomenalen.«
Prav popolna prisotnost je ena največjih vrednosti plezanja.

»Plezanje me prisili, da sem popolnoma, brezpogojno prisotna. Umsko in telesno. Ko sem na steni, ni prostora za včeraj, jutri, skrbi ali stvari, ki jih moram še narediti. Obstaja samo moje telo, smer in naslednji gib.«

Ko pride do vrha, se zadovoljstvo hitro spremeni v novo vprašanje in novo željo.
»Ko pridem na vrh je najprej občutek zadovoljstva same s seboj. Potem pa pomislim: ali sem tole res preplezala ...? Nato pa neverjeten zagon in hlastanje po novi smeri. Takoj!«

V zadnjih šestih letih je plezanje tako postalo pomemben del njenega življenja. Prineslo ji je izzive, veselje, včasih jezo, velikokrat trmo, vztrajnost predvsem pa občutek, da zmore.

Trma, radovednost in Mašini izzivi
Pri tem ima pomembno vlogo tudi trenerka Maša Bobek. Nataša pravi, da je pri vztrajanju najpomembnejša njena lastna trma, pri iskanju novih meja pa ji pomaga trenerka, ki dobro pozna njene sposobnosti.
»Ko je težko se sama vzpodbujam in tu je zraven moja trma in nenehni izzivi. Te izzive mi 'zanalašč' postavlja moja trenerka Maša Bobek, ki me ima v celoti naštudirano.«

Ko ugotovi, da nečesa še ne zmore, je to zanjo šele začetek vprašanja, zakaj ne in kako bi lahko mejo premaknila.
Tudi tekmovanje zato razume predvsem kot priložnost za preverjanje same sebe.
»Tekmovanje mi pomeni priložnost, da preverim sebe. Pa ne samo, koliko lahko preplezam, predvsem to, kako se znajdem pod pritiskom, kako hitro se prilagodim in ali znam ostati mirna. Kar mi še vedno ne gre dobro ... bo potrebno še kar nekaj tekmovanj.«

V steno jo vedno znova vleče radovednost.
»Radovednost. Vedno me zanima, kaj bo naslednjič. Ali bom zmogla tisti gib? Ali bom našla drugačen način? Ali bom danes prišla malo višje? Plezanje mi nikoli ne da dokončnega odgovora. Vsak trening mi prinaša nov izziv.«

Tudi smeri, ki jih izbira, niso vedno tiste, ki so na prvi pogled najbolj prijazne.
»Tisti oprimki, za katere na prvi pogled misliš, da jih skoraj ni mogoče držati, potem pa ugotoviš, da imajo neko obliko in logiko ... Rada imam tehnične smeri, pa rada imam previse, predvsem zato, ker je v previsih več 'dobrih' oprimkov. Všeč mi je, ko moram uporabiti celo telo in ne samo moč v rokah.«

Na steni vidimo človeka in kaj zmore
Prav v tem se skriva tudi ena od posebnosti paraplezanja. Vsak tekmovalec pride na steno s svojo zgodbo in svojim načinom gibanja.

»Ko pa se začne plezanje, pa vsi gledamo isto stvar in to je seveda smer. V steni vidimo človeka in njegovo sposobnost, ne pa njegove invalidnosti.«

Ob tem so pomembni tudi občutek sprejetosti, povezanosti in spodbujanja ter izmenjava izkušenj med tekmovalci. Na vsakem tekmovanju se tako poleg novih smeri rojevajo tudi nova poznanstva, prijateljstva in ideje za prihodnje sodelovanje.
Za Ksenijo je prav občudovanje drugih tekmovalcev eden od posebnih delov paraplezanja.

»Vidiš, koliko je volje, ene moči, občudovanje vseh teh teles, kako se gibljejo v steni, ki imajo različne hendikepe.«
Skupnost, ki vidi tudi delo za vsakim preplezanim metrom

Pomemben del zgodbe je tudi ekipa inPlaninec PLEZA. Za Ksenijo je podpora ekipe pomenila priložnost, da je sploh lahko začela plezati. Nataša pa poudarja, da brez podpore danes ne bi bila več na tekmovanjih.

»Zelo veliko mi pomeni. Brez podpore Odbora inPlaninec danes ne bi bila na nobeni tekmi več. Lepo je občutiti, da nekdo spremlja tvojo pot, zazna tvojo dejansko potrebo po gibanju tudi kot del rehabilitacije in se veseli tvojih napredkov, pa da vidi in razume, da za enim preplezanim metrom stoji veliko več dela, kot je videti od zunaj.«

Prav v tem je moč skupnosti. Rezultat je v tekmovalni razpredelnici, zgodba človeka pa se začne veliko prej - na treningih, pri prvih poskusih, pri padcih, ponovitvah in vseh tistih majhnih korakih, ki jih od zunaj pogosto niti ni mogoče videti.

Bern: dobre smeri, težki detajli in nova izkušnja
Tekmovalni dan je prinesel tri zelo različne izkušnje za Natašo. V kvalifikacijah se je spopadla z rumeno in modro smerjo, nato pa še s finalno smerjo, ki ji je bila po zahtevnosti in načinu plezanja pisana na kožo.
»Smeri niso bile enostavne ... šlo mi je dobro.«

Pri rumeni smeri so bili oprimki videti drugače.
»Pri rumeni smeri me je presenetilo, da so bili oprimki boljši, ko sem bila v steni.«
Druga kvalifikacijska smer je bila bolj tehnična in je zahtevala veliko razmišljanja ter uporabo celega telesa.

»Modra druga kvalifikacijska smer je bila precej tehnična, kar mi je všeč, da morajo možgani migat. Veliko mišic celega telesa je bilo potrebno. Vedela sem, kaj bi morala narediti, a ni bilo moči.«

V finalu je nato dobila smer, ki ji je zelo ustrezala.
»Finalna smer mi je bila pisana na kožo. Uspelo mi je čez detajl, ki je bil težak. Ponosna sem, da sem lepo plezala. Na koncu mi je spodrsnilo.«

Za Natašo pa je bila najpomembnejša vrednost tekmovanja širša od samega plezalnega rezultata.
Bern ji je prinesel dobro izkušnjo za naprej in dodatno motivacijo, da bi se ekipa inPlaninec PLEZA udeleževala prvenstev tudi v prihodnje. Ob tem so se nadaljevala nova poznanstva in negovala že obstoječa prijateljstva.

»Jaz sem že zmagala s tem, da sem danes tukaj«
Za Ksenijo je bil pogled na tekmovanje še bolj oseben. Ne glede na uvrstitev je zase vedela, da je zmagala že s tem, da je stopila na tekmovalno steno.

»Jaz sem že zmagala s tem, da sem danes tukaj na tekmovanju. Ponosna sem nase in svoj uspeh in na svojo zmago, da sem se odločila za plezanje.«

Prav ta stavek morda najbolje pokaže, zakaj pri ekipi inPlaninec PLEZA rezultat ni nikoli edino merilo uspeha.
Oprimek za oprimkom

Ksenija in Nataša sta se iz Berna vrnili z novo tekmovalno izkušnjo, novimi poznanstvi in novimi razlogi za naslednji trening.

Druženje s plezalci ter ekipami, ki jih tekmovalci poznajo z drugih tekmovanj, je tudi tokrat pokazalo, kako povezana je skupnost paraplezanja. Srečali smo tudi plezalce, ki so nas obiskali na začetku leta na prvem revialnem paraplezalnem dogodku v Sloveniji. Tekmovanja niso le priložnost za merjenje rezultatov, temveč prostor srečevanja, izmenjave izkušenj, medsebojne podpore in novih poznanstev. Prav ta povezanost daje paraplezanju posebno moč in ustvarja okolje, v katerem se tekmovalci med seboj spodbujajo ter skupaj premikajo meje.

Njuna zgodba pa se s tem ni končala. Prav nasprotno. Vsaka nova stena prinese nov izziv, vsak oprimek novo vprašanje in vsak poskus novo priložnost.

Natašina misel zato ostaja dober povzetek poti, ki jo obe živita skozi plezanje:
»Meni je plezanje pokazalo, da so včasih največje ovire tiste, ki jih postavimo sami sebi. In da je občutek čudovit, ko jih lahko oprimek za oprimkom začnem premikati ... odstranjevati.«

Morda je prav to bistvo paraplezanja. Ne gre vedno za to, kdo bo prišel najvišje. Včasih je največja zmaga že naslednji gib. Naslednji oprimek. Naslednji poskus.
Oprimek za oprimkom.
Gib za gibom.
In vsakokrat malo dlje.