Akcija: Karashvin 2026

Kraj in trajanje: Kirgizija, Ak-su, 17. 7. do 10. 8. 2026

Udeleženci: Luka Žakelj, Leon Mlakar (oba AO PD Žiri) in Andrej Jež (AO PD Železničar)

Vodja: Borut Demšar (AO PD Žiri)

V drugi polovici julija in prvi polovici avgusta smo se štirje prijatelji odpravili na nekoliko bolj oddaljeno, a med alpinisti nikakor ne neznano območje Kirgizije – v legendarno dolino Ak-su. V baznem taboru smo preživeli dobra dva tedna, kar je ravno dovolj časa, da se človek privadi na lokalne mikrobiološke razmere in (vsaj površno) spozna okoliške stene. Po drugi strani pa je lahko časa tudi premalo, če se vreme, zdravje in plezalne ambicije ne odločijo sodelovati.

In prav ta dva dejavnika – vreme in zdravje – sta v večji meri krojila naš vsakdan. Vreme je odločalo, kdaj bodo stene plezalno uporabne, zdravje pa, ali bo človek sploh želel v katero od njih. Posebej pomemben se je izkazal prebavni trakt oziroma njegova sposobnost sodelovanja s plezalnimi željami in predvsem zadrževanja zaužitega živeža v telesu. Lahko bi rekli, da je bila prilagoditev na lokalno mikrofloro eden od obveznih aklimatizacijskih postopkov. Vsi člani odprave – in tudi večina drugih plezalcev v bazi – smo se vsaj za krajši čas osebno spoznali z njenimi učinki.

Dostop v dolino

Prvi dnevi po odhodu z ljubljanskega letališča so bili sestavljeni iz elementov klasičnega turizma: transferjev, čakanja, prestopanja, prevozov in tistega posebnega občutka, ko po več urah čakanja ugotoviš, da je naslednji prevoz še vedno daleč. Dan po odhodu z Brnika smo zaključili letalski del dostopa do gora. Pristali smo v Oshu, se srečali z lokalnim voznikom, pobrali še prijatelje s pridružene ekipe slovenskih plezalcev in skupaj nadaljevali do guesthousa v Ak-Tatyrju.

Naslednje jutro smo pot nadaljevali z džipi do Egiz Jar. Od tam naprej je sledil dostopni marš do baze. Težjo prtljago so prevzeli konji in osli, mi pa smo se podali na približno šest ur dolgo hojo po povsem razgreti, suhi gorski stepi.

Baza v Ak-Su-ju pravo nasprotje od poti do nje – zelena, prijetna gorska oaza, obdana z visokimi vrhovi in strmimi granitnimi stenami. Okolica ponuja ogromno možnosti za plezanje.

Ogrevanje in prilagajanje

Prvi dan po prihodu se je prva naveza lotila ogrevalne smeri v steni nad bazo, druga pa bolj prizemljenega, a nič manj pomembnega opravila – urejanja svoje nove začasne nastanitve. Naslednji dan se je vreme poslabšalo in drugo navezo je iz stene prepodilo že v začetnih raztežajih. Urejanje baze je bilo v slabem vremenu prava izbira.

Preostanek prvih dni je minil v kombinaciji slabšega vremena in/ali slabšega počutja. Resnejše plezanje se je zato začelo nekoliko pozneje, kot smo si sprva predstavljali.

Ko so se razmere vendarle nekoliko uredile, so se nekateri člani odpravili v Little Russian Tower. Jež se je pridružil Andražu Černivšku in skupaj sta uspešno splezala Central Route.

Naslednji dan sta se Borut Demšar in Leon Mlakar lotila smeri Missing Mountain v Pamir Pyramid. Smer je bila odlična za uplezavanje, hkrati pa zelo uporabna izvidnica za dostop, sestop ter pregled poteka znamenite smeri Perestroika Crack.

Kyrkchilta – prvi večji cilj

V naslednjih dneh so se s primernimi zamiki vrstili počitek, priprave in »velike« ture. Naveza Demšar–Jež se je v dvodnevnem vzponu lotila Francoskega razu na Kyrkchilto. Začetek ni bil povsem brez zapletov, vendar sta jih uspešno rešila in v družbi gorenjske naveze Matic Primožič-Gašper Rožič opravila vzpon na markanten vrh nad bazo. Dva dni kasneje se je v isto smer podala še naveza Mlakar–Žakelj, ki je prav tako v dveh dneh uspešno opravila vzpon. Kyrkchilta je tako postalo prvi večji skupni plezalni dosežek odprave in dobra priprava za glavni cilj.

Perestroika crack

Drugi dan počitka sta Demšar in Jež začela pripravljati opremo za vzpon v Slesovi. Perestroika crack je eden izmed glavnih ciljev skoraj vsake naveze, ki pride v dolino Ak-Su, in že pogled na steno precej dobro razloži zakaj. Strm granit, logična linija in plezanje, ki zahteva kombinacijo dobre tehnike, vzdržljivosti in nekoliko več kot le zdravo mero optimizma (vsaj tako se je zdelo v začetku).

Zaradi bolezni Matica Primožiča in dolgoročnejše slabše vremenske napovedi se je navezi pridružil še Gašper Rožič. V skupnih močeh smo se v dveh dneh uspešno prebili čez znamenito smer. Demšarju je uspel prosti vzpon, medtem ko sta si Gašper in Jež v drugem težkem raztežaju nekoliko pomagala s tehničnim plezanjem. Kljub temu je bil cilj uspešno opravljen, Perestroika crack pa se je izkazala za prav takšno smer, kot smo jo pričakovali – resno, lepo in zelo uživaško.

Zadnji dnevi in projekti za prihodnje …

Naveza Mlakar–Žakelj je uspešno opravila s Central Route v Little Russian Tower. Naveza Demšar–Jež pa se je lotila poskusa v novi smeri v steni Central Pyramid. Ker štart ni bil dovolj zgodnji, je popoldanska ploha prekinila vzpon. Tudi naslednji dan se stena ni pustila prepričati. Za dokončanje je tako ostal še en siten prehod, ki je od plezalcev zahteval nekoliko več motivacije, kot sta je za zadnji plezalni dan v bazi še uspela zbrati.

Naslednje jutro smo se z zadnjim baznim zajtrkom poslovili od Ak-Suja, sten, šotorov, plezalne opreme in vseh tistih malenkosti, zaradi katerih kamp počasi postane dom. Sledil je sestop v dolino in začetek poti nazaj proti civilizaciji – oziroma vsaj proti kraju, kjer je izbira hrane nekoliko bolj predvidljiva.

Ekipa in zaključek

Poročilo je nastalo v okviru s strani Planinske zveze Slovenije podprte ekipe, ki smo jo sestavljali Andrej Jež, Leon Mlakar, Luka Žakelj in Borut Demšar.

V bazi smo istočasno plezali in preživljali čas z razširjeno ekipo prijateljev iz AK Rinka: Andraž Černivšek, Matic Grudnik in Martin Moličnik. S tridnevnim zamikom pa se nam je pridružila še ekipa z Gorenjske, ki so jo sestavljali Lara Nikolič, Matic Primožič, Jernej Rožanski in Gašper Rožič.

Čeprav se odprava ni povsem odvijala po prvotnem načrtu – nekaj zaradi vremena, nekaj zaradi zdravja … – je ponudila vse, kar smo od nje pričakovali: velike stene, kakovosten granit, resne vzpone, nekaj improvizacije, veliko smeha in tudi kakšno življenjsko lekcijo na temo lokalne kulinarike.

Celotna izkušnja bo kljub nekaterim rahlo kislim situacijam vsem udeležencem ostala v zelo lepem spominu.

Hvala PZS in lokalnim društvom za podporo, vsem članom odprave in vsem prijateljem v bazi za odlično družbo, pomoč, dobro voljo in kakovostno preživet čas!