Od smučarskih zavojev do kranjske alpinistične šole

Tomaž Jamnik je svojo športno pot začel kot izjemen alpski smučar, član državne reprezentance in celo državni prvak v slalomu. Ko pa se je po končanem študiju elektrotehnike zaposlil v kranjski Iskri, sta ga sodelavca Franci Ekar in Janez Jaklič navdušila za povsem drugačen svet – svet navpičnih sten in visokih gora. Smučarsko strast in vrhunsko tehnično znanje je hitro prenesel v gore ter postal eden od pionirjev slovenskega alpinističnega smučanja ter zanesljivi vodja mnogih odprav v najvišja gorstva sveta.

Njegova plezalna pot se je začela na domačem dvorišču kranjskega alpinističnega odseka – v stenah nad Jezerskim. Prve smeri, kot sta bila Hornova v Jalovcu, ter številne druge, tudi prvenstvene smeri, ki jih je preplezal, so kalile njegovo mirnost in odločnost.

"Pri plezanju v Zajedi v Škrbini sem v enem delu vodil in padel. Klin je šel ven, letel sem navzdol in spodaj videl Francija. Prva misel je bila: 'Saj bom padel nanj, bom vsaj na mehko pristal!' Na srečo je naslednji klin zdržal. Pred leti, ko je bil Davo Krničar še živ, je to smer ponovil in ta zgodovinski klin izruval ter nam ga prinesel za spomin."

Romantika na poti: S spačkom in tovornjaki proti azijskim velikanom

Današnjim generacijam, ki v Himalajo potujejo drugače kot nekoč, so potovanja iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja skoraj nepredstavljiva. Leta 1971 so se člani kranjskega odseka skupaj z Mojstrčani podali na odpravo v Hindukuš. Potovali so tudi z osebnimi avtomobili in starim tovornjakom – Tomaž je sam vozil legendarnega Citroënovega "spačka" čez tisoče kilometrov prašnih cest vse do Afganistana.

To je bil čas neizmerne romantike in pristnih človeških stikov. Pristopi pod gore so trajali več tednov, skozi neokrnjeno naravo in vasi. Tomaž se z enako toplino spominja tudi prve himalajske odprave na Makalu leta 1975, ki jo je vodil Aleš Kunaver:

"Vsa ta romantična pot, ljudje, ki smo jih spoznavali na dolgem pristopu ... To je bil izjemno lep del odpravarskega življenja. Nepal se je od takrat močno spremenil, takratna pristnost pa nam bo za vedno ostala v spominu."

Logistični podvigi: Kako spraviti tone opreme na Everest

Leta 1979 se je pisala zgodovina – Jugoslovanska odprava je preplezala prvenstveno smer po zahodnem grebenu Everesta. Tomaž Jamnik je imel na tej in prejšnjih odpravah pomembno ter izjemno odgovorno vlogo: skrbel je za logistiko in transport ton opreme od domačih skladišč do baznega tabora.

"To je bila zadnja odprava, ki je opremo v Himalajo peljala z ladjo," se spominja Tomaž. Ladja je pristala v Madrasu v južni Indiji, od koder sta s Kunaverjem tovore spremljala na indijskih kamionih. Na meji z Nepalom je bilo treba vse pretovoriti na nepalske tovornjake, pot pa se je nato nadaljevala do izhodišča Lamosangu, od koder je šlo vse naprej na hrbtih stotin lokalnih nosačev. Logistični kaos, birokracija, težave in nepredvidljive ceste so zahtevale človeka z jeklenimi živci – in Tomaž je bil prav to.

Ko gora vzame tisto najdragocenejše

Alpinizem na najvišji ravni pa ne prinaša le zmagoslavja, lahko povzroči tudi globoke rane. Tomaž je bil kot udeleženec ali vodja prisoten na odpravah, s katerih se nekateri njegovi tesni prijatelji in soplezalci niso vrnili.

Leta 1985 so se na Jalung Kangu veselili uspeha, ko sta Borut Bergant - Čita in Tomo Česen dosegla vrh po novi smeri. Pri sestopu pa je Čita usodno zdrsnil. "To so stvari, ki te za vedno povežejo z vprašanji o življenju in smrti. Nikoli ne moreš biti povsem prepričan, da se ne bo zgodilo nekaj usodnega," razmišlja Tomaž.

Težko preizkušnjo je doživel tudi desetletje pozneje, leta 1995 na Gašerbrumu IV. Kot vodja odprave je spremljal vrhunskega in izjemno samozavestnega alpinističnega solista Slavka Svetličiča - Slavca, ki se je sam podal v zahtevno zahodno steno te mogočne gore. Slavca je visoko v steni ujelo hudo poslabšanje vremena, smeri nazaj ni bilo več in komunikacija po radijski zvezi je utihnila.

"Slavc je bil vrhunsko pripravljen, poln moči in zanesljiv. Ko pa se je zgodila tragedija, sem si dolgo očital ... Počutil sem se, kot da sem mu pomagal v grob. To čakanje v bazi in nemoč, ko veš, da ne moreš pomagati, te globoko zaznamujeta."

Po tej izkušnji se je Tomaž odločil, da zaključi z resnimi odpravami. Knjigo tistega obdobja je zaprl, a ljubezen do gora je ostala.

Moč tovarištva in reševanje v ekstremnih višinah

Tomaž je deloval tudi kot gorski reševalec in načelnik GRS Kranj. Zaveda se, kako težko je reševanje že v domačih gorah, v ekstremnih višinah Himalaje in Karakoruma pa to postane boj za preživetje vseh vpletenih.

Spominja se dramatičnih trenutkov z odprave na K2 leta 1993, ko je na Abruškem grebenu zaradi višinskega edema zbolel alpinist Boštjan Kekec. Kljub naporom soplezalcev (Stipeta Božića in drugih), ki so ga poskušali spustiti po strmem grebenu navzdol, Kekcu ni bilo več pomoči. "Gospa višina je nepredvidljiva. Človek je lahko zvečer še povsem zdrav in poln moči, zjutraj pa zaradi edema ne ve več zase. Tisti, ki niso bili tam, si težko predstavljajo, kako ekstremno naporno in pogosto nemogoče je reševanje nepokretnega človeka na takšni višini."

Življenje teče naprej

Kljub vsem preizkušnjam in izgubam Tomaž Jamnik na svoje alpinistično obdobje gleda s hvaležnostjo. Gore so ga naučile ponižnosti, ranljivosti in spoznanja, kako majhen je človek v primerjavi z naravo. Danes sta z ženo Mojco gorske strmine zamenjala za bolj umirjene, a še vedno aktivne zelene trate – strastno namreč igrata golf.

"Ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo," pravi Tomaž. Čeprav so njegovi alpinistični kovčki danes pospravljeni, zgodbe o neustrašni generaciji, ki se je lotevala najtežjih sten sveta, ostajajo živ spomin na zlato dobo slovenskega osvajanja najvišjih vrhov sveta..

Želite prisluhniti celotni zgodbi?

Zgodbe z najvišjih gora sveta, vožnji s spačkom skozi azijske puščave, tihotapljenju ur in nepozabnih trenutkih v najvišjih stenah sveta skrivajo še veliko več podrobnosti.