Akcija: Alpinistična odprava Gašerbrum I, 28. 5. do 6. 7. 2026

Člana odprave: Aleš Česen (Alpski gorniški klub) in Lukas Wörle (ÖAV)

Poročilo: 

Ideja za odpravo je padla relativno pozno, konec januarja, ko sem bil sam še na Antarktiki. Namen celotne odprave ni bil zgolj plezanje, ampak tudi dokumentiranje tega in na koncu izdelek v obliki dokumentarnega filma. Kljub temu sva z Lukasom obdržala vso avtonomijo glede stila plezanja in se v tem smislu nikakor nisva prilagajala snemanju. Glavni cilj odprave je bilo prečenje 8080 m visokega Gašerbruma I, idealno z juga na severno stran. Oba sva bila pod to goro in delno na njej že večkrat. Tudi zaradi tega sva si aklimatizacijski proces tokrat zamislila nekoliko drugače od klasičnega nabiranja višinskih metrov kar na glavnem cilju. Kljub bolj zapleteni logistiki sva si za aklimatizacijo izbrala dva šesttisočaka, ki nista niti blizu drug drugemu niti blizu Gašerbrumu.

Tako sva začela na tehnično lahkem Khusar Gangu, 6040 m visoki gori, ki se dviga nad slikovito dolino Shigar, nedaleč od mesteca Skardu. Dostop do baznega tabora sredi idiličnega travnatega pobočja na višini 3800 m zahteva zgolj nekaj ur hoje od zadnje »ceste«. Ker je bilo vreme lepo, sva že naslednji dan v okviru spoznavnega sprehoda odnesla nekaj hrane in šotor na 4400 m visok greben. Ker je treba vsak lep dan v Karakorumu čim bolj izkoristiti, si nisva vzela nobenega dneva za počitek. Dan kasneje sva v šotoru prespala na 5900 m visoki rami, od koder sva naslednje jutro po dveh urah lažjega plezanja in hoje dosegla ledenik. Sprva so bile snežne razmere odlične in po pomrznjenem snegu sva hitro napredovala. Nad 5400 m, ko je sneg postajal čedalje mehkejši in bolj nepredelan, pa sva bila vse počasnejša. Na okoli 5800 m je teren postal bolj strm in zaradi plazovne varnosti je bil potreben manjši obvoz proti desni. Po šestih urah, med katerimi sva večino časa gazila, sva se nasmejana objela na vrhu ob fantastičnem razgledu na okoliške gore. V daljavi sem prepoznal tudi skupino Latokov, kjer sem se mudil pred celimi osmimi leti.

Nazaj v Skarduju nas je čakalo neprijetno presenečenje: vsa dovoljenja za nadaljevanje naše odprave še niso bila »požegnana« s strani najvišjih organov. S tem smo izgubili kar nekaj časa in še več živcev in energije.

Po tednu dni pogajanj in obljub smo le imeli vse papirje in se nemudoma odpeljali v dolino Hushe, od koder smo po dveh dneh deževnega trekinga prispeli v razmočeni bazni tabor pod Laila Peakom. Ta markantna gora je bila najin naslednji aklimatizacijski cilj. Dvomi o izvedljivosti pa so se začeli porajati že na Khusar Gangu, kjer naju je presenetila ogromna količina zelo slabo sprijetega snega. Na najino razočaranje nad Hushami ni bilo nič drugače. Še več: ko sva si goro ogledala z ledenika nekoliko višje nad baznim taborom, sva čez celotno pobočje, kjer sva nameravala plezati, uzrla velikansko razpoko kložastega plazu. Po preverjanju razmer še nekoliko višje sva si bila edina, da varnega plezanja tam ne bova dočakala. Tako smo se po dobrem tednu bivanja tam vrnili v Skardu in takoj nadaljevali pot v Askoli, kjer se začne teden dni dolg pristop po ledeniku Baltoro do Gašerbrumov.

Dan pred prihodom v bazni tabor se zbudim precej mačkast. Pa ne od alkohola. Vnetje, ki sem ga dan prej začel rahlo čutiti v grlu, se je razširilo in nisem si mogel več lagati, da nisem zbolel.

Dan ali dva kasneje mi zdravnik Christian, ki smo ga k sreči vzeli s seboj, posluša pljuča in diagnosticira začetek pljučnice. Kar sitna stvar, ki na višini 5100 m ne mine kar tako, da ne govorimo o kakršni koli aktivnosti višje na gori. Tudi do prve poti, ki ji domačini pravijo cesta, je okoli 120 km hoje na relativno visoki nadmorski višini. Prvič v življenju s pridom izkoristim drago zavarovanje za reševanje in s helikopterjem odletim v Skardu, potem pa po običajni poti dokaj hitro nazaj v domovino.