Osnovni podatki

Inštruktorji: Matej Balažic (vodja), Janez Toni, David Pavlovič, Roman Strmšek, Danijel Žagar, Jernej Radoja, Borut Demšar

Udeleženci: Julija Koren, Rebeka Anžič, Lucija Arzenšek, Adriana Očko, Kristina Koncilja, Severina Štruc, Ada Osolnik, Ante Brzić, Pedro Kostelec, Luka Grobelnik, Rok Janežič, Matija Bajželj, Benjamin Zupan

Potek tabora

Tretji tabor Komisije za alpinizem v Dolomitih za tečajnike in pripravnike je tudi letos potekal v stenah v okolici prelaza Falzarego. Prvotno načrtovani štiridnevni tabor smo bili zaradi slabe vremenske napovedi primorani prestaviti za dva dni in ga nekoliko skrajšati.

Zbrali smo se 12. 9. 2026 pri restavraciji Strobel pod prelazom Falzarego. Po kratkem spoznavanju in kavi smo se odpravili proti stenam Malega Falzarega in Col dei Bos. Čudovito vreme je očitno privabilo tudi številne druge plezalce, saj je bila v večini izbranih smeri precejšnja gneča. A to ni zmanjšalo želje po plezanju in vsaka naveza se je vztrajno lotila zastavljenega cilja.

Žal se nam je že prvi dan pripetila nesreča. Rok si je pri padcu v smeri Alverà v Col dei Bos poškodoval peto, zato je moral tabor predčasno zapustiti.

Po preplezanih smereh smo se odpravili v kamp Sass Dlacia, kjer smo si po nekaj zapletih s prijavami vendarle uspeli urediti svoje kotičke pod zvezdami.

Drugi dan tabora je bil namenjen plezanju daljših smeri v okoliških stenah. Tri naveze so si izbrale smeri v južni steni Tofane, ostali pa smo plezali v stenah Lagazuoi in Hexenstein. Tudi ta dan nam je bilo vreme naklonjeno in vsi udeleženci so uspešno opravili zastavljene cilje.

Žal tudi drugi dan ni šlo povsem brez poškodb. Julija si je dobesedno meter pred avtom zvila gleženj.

Zadnji dan tabora smo začeli nekoliko bolj izobraževalno – s predavanjem o Dolomitih, njihovih najbolj znanih stenah in zgodovini plezanja na tem območju. Po predavanju smo se odpravili na prelaz Falzarego, kjer smo za zaključek plezali krajše smeri v stenah Lagazuoi, Hexenstein in Falzarego. Na srečo smo zadnji dan vsi ostali brez poškodb.

Po zaključku plezanja in krajši analizi tabora se je večina udeležencev odpravila nazaj proti Sloveniji. Z Davidom pa sva si bivanje v Dolomitih podaljšala še za en dan in se odpravila proti Trem Cinam. Naslednji dan sva preplezala Rumeni raz v Mali Cini, medtem pa pod stenami bolj ali manj neuspešno poskušala prešteti nepregledno množico turistov.

Menda je uvedba parkirnine oziroma vstopnine v višini 40 evrov za 12 ur nekoliko pripomogla k temu, da je vsaj v stenah Cin plezalska gneča znosnejša, kot je bila nekoč. Pod stenami pa je zgodba seveda nekoliko drugačna.

Kljub nekaj poškodbam in vremensko skrajšanemu programu smo tabor uspešno izpeljali.

Preplezane smeri

12. 9. 2026

13. 9. 2026

14. 9. 2026

Vtisi udeležencev

Izbrani zapisi udeležencev o izkušnjah, učenju in vzdušju na taboru.

Luka Grobelnik

“Zelo mi je bil všeč, nekaj novih stvari sem se naučil in komaj čakam, da bo razpisan še kakšen tabor. Smeri so bile lepe, razgledi še lepši, soplezalci same legende, temperature pa so nihale od tega, da sem zmrzoval, do tega, da sem se kuhal na soncu. Kaj bi si človek lahko želel lepšega?”

Ante Brzić

Tabor KA v Dolomitih mi bo ostal v lepem spominu. Nadgrajevali smo svoje alpinistično znanje, še posebej pri postavljanju premičnih varoval in izmeničnem vpenjanju vrvi, plezali v odlični dolomitski skali in uživali v plezanju. Tudi vreme nam je bilo naklonjeno in res ne vem, kaj več bi si človek lahko želel od takšnih dni.

Hvala vsem inštruktorjem KA, soplezalcem in vsem ostalim za lepe plezalne dni, izkušnje in njihovo deljenje.

Severina Štruc

Iz Dolomitov sem odšla z ogromno novega znanja, izkušnjami in še večjim spoštovanjem do gora. Naučila sem se veliko o pravilni uporabi premičnih varoval, izdelavi sidrišč, tehnikah varnega plezanja in vseh tistih majhnih »trikih«, ki so v gorah lahko ključnega pomena. Najbolj pa mi bo ostal občutek varnosti in zaupanja, ki so mi ga dali mentorji – Borut, Matej, Roman ter Jernej. Hvala vam za strokovno znanje, potrpežljivost, nasvete in predvsem za to, da ste mi na tako razumljiv in praktičen način pokazali, kaj alpinizem sploh je.

Hvala tudi Adriani, moji vsakodnevni soplezalki, za podporo, razumevanje in sodelovanje. In velika hvala naši ekipi. Težko je opisati, koliko mi pomeni, da imamo v našem ferajnu ljudi, ki so pripravljeni iti zraven, pomagati, navijati, plezati, kolesariti ali samo priti na obisk. To povezanost res cenim in upam, da jo bomo ohranili.

Plezalni tabor je bil zame čudovita, zahtevna in predvsem nepozabna izkušnja. Odnesla sem ogromno znanja, novih izkušenj, nekaj več samozavesti in še več spoštovanja do gora. Želim si, da bi imel vsak možnost na varen način spoznati alpinizem – ne samo kot plezanje, ampak kot način razmišljanja, odločanja, zaupanja in skrbi zase ter za človeka ob sebi.

Rebeka Anžič

Še enkrat hvala za super tabor! Res je lepo videti, kako vsi inštruktorji z veseljem delijo svoje znanje in izkušnje. Fino je tudi, da znajo na dober način pokazati, kje imaš še prostor za izboljšave, in ti potem dajo priložnost ter napotke, da to tudi izboljšaš.

Fino je bilo, da sem lahko končno plezala nenavrtane smeri naprej in se preizkusila v orientaciji v smeri, postavljanju vmesnih varovanj, uporabi različnih varoval ter izdelavi sidrišč na različne načine.

Poleg vsega pridobljenega znanja je bilo super tudi spoznati ljudi iz drugih ferajnov in skupaj preživeti tak vikend v Dolomitih. Hvala za organizacijo in dobro vzdušje!

Pedro Kostelec

Trije dnevi, trije povsem različni vzponi: neopremljena linija v dvojici, dolga klasika v navezi treh in vzpon, kjer je bilo plezanje le kulisa za vajo klinov in stebričkov. Vsak dan sem odnesel nekaj drugega – in vsakič z drugimi soplezalci.

Navdušilo me je, da pri inštruktorjih učenje ni šlo na račun plezanja. Edina zamera gre vremenu: skrajšan tabor je pomenil enega soplezalca in en večer druženja manj. Z veseljem bi se navezal z vsakim od udeležencev, a trije dnevi za to preprosto niso dovolj – odhajam pa z novimi imeni v telefonu in upam, da se z marsikom še srečam v steni.

Dolomiti okoli Falzarega so mi ostali v glavi tudi kot cilj za domačo ekipo: kratki dostopi, dobra skala, brez daljših spustov po vrvi in dovolj smeri za vsak okus – le gneči se je treba znati izogniti.

Zaključek

Tabor je kljub vremensko skrajšanemu programu in dvema poškodbama dosegel svoj namen: udeleženci so plezali v raznolikih dolomitskih smereh, pridobivali izkušnje pri uporabi premičnih varoval, izdelavi sidrišč, orientaciji v smereh in samostojnejšem odločanju ter se povezovali z alpinisti iz drugih odsekov.

Dolomiti so se ponovno izkazali kot izjemno okolje za takšno obliko usposabljanja, saj na razmeroma majhnem območju ponujajo veliko izbiro smeri različnih težavnosti in dolžin.

Komentar vodje

Na tokratni tabor v Dolomitih smo prvič vključili tudi plezalce z nazivom tečajnik. Iz prijavnic je bilo razvidno, da nekateri udeleženci ne dosegajo niti kriterija desetih alpinističnih vzponov. Čeprav je trenutno navedeno, da morajo kandidati ob prijavi navesti do deset vzponov, predlagam, da se za prihodnje tabore kot pogoj določi najmanj deset opravljenih alpinističnih vzponov.

Namen tabora je, da udeleženci čim več plezajo v vodstvu, pri čemer težavnost smeri nikakor ni prioriteta. Večji problem, ki sem ga zaznal, je, da kot inštruktorji dobimo v »ogenj« plezalce, o katerih pred začetkom tabora pravzaprav ne vemo ničesar drugega kot to, kar je navedeno v prijavnicah.

Izkazalo se je, da ima več udeležencev pomanjkljivo znanje o pravilnem nameščanju vmesnih varoval in ocenjevanju njihove kakovosti. Osebno sem to težavo zaznaval vse do zadnjega dne tabora. Po moji oceni nekatera vmesna varovanja, ki sem jih videl pri udeležencih, s katerimi sem plezal, ne bi zdržala niti obremenitve pri tehničnem plezanju, kaj šele resnejšega padca. Pri tem ni šlo zgolj za posamezno slabo nameščeno varovalo, temveč v nekaterih primerih za zaporedje več slabo nameščenih premičnih varoval.

Druga kritična težava, ki sem jo zaznal, je nameščanje trakov okoli skalnih rogljev, ki so jih udeleženci nato uporabljali za izdelavo sidrišč brez ustrezne kontravezave. Večini ni bilo jasno, da lahko ob padcu višje v raztežaju in posledični obremenitvi sidrišča navzgor trak zdrsne oziroma se dvigne z roglja, s čimer sidrišča praktično VEČ NI.

Kljub navedenim pomanjkljivostim je bil ob koncu tabora pri udeležencih opazen napredek pri plezanju, nameščanju varoval in vrvni tehniki na sidriščih.

Predlog za prihodnje leto

Predlagam, da tabor ponovno traja štiri dni.

Prvi dan bi bil namenjen praktičnemu usposabljanju v plezališču. Najprej bi prikazali pravilno izdelavo sidrišč in učinkovito delo na njih. Nato bi predstavili pravilno nameščanje različnih vrst vmesnih varoval – metuljev, zatičev, tricamov ter zank oziroma trakov okoli skalnih rogljev.

Udeleženci bi nato nameščanje varoval vadili v plezališču. Kakovost nameščenih varoval bi lahko praktično preverjali tako, da bi bili ves čas dodatno varovani od zgoraj, nato pa bi z večjo količino vrvi v sistemu nadzorovano testirali vmesno varovanje, ki so ga namestili.. Na ta način bi dobili neposreden občutek, katero varovalo je dobro nameščeno in katero ne.

Naslednji trije dnevi bi bili namenjeni plezanju daljših alpinističnih smeri, kjer bi udeleženci pridobljeno znanje uporabljali v praksi pod nadzorom inštruktorjev.

Menim, da je takšen dodatek k programu nujen za varno izvedbo prihodnjih taborov, še posebej ob vključevanju tečajnikov in mlajših pripravnikov. Hkrati bi prvi dan inštruktorjem omogočil boljši vpogled v dejansko raven znanja posameznega udeleženca, kar bi olajšalo sestavo navez ter izbiro primernih smeri v nadaljevanju tabora.