Konec avgusta smo se štirje navdušeni alpinisti z različnih koncev Slovenije zbrali na Brniku in preko Istanbula odleteli v pakistanski Islamabad. Zaradi ugodne časovnice letalskih povezav smo že nekaj ur pozneje sedeli na letalu za Skardu. Kaj hitro smo se potopili v kaotično množico mopedov, avtomobilov in konjskih vpreg v iskanju še zadnjih malenkosti, ki jih nudi civilizacija in bodo polepšale naše bivanje pod strmimi stenami doline Charakusa, kamor smo namenjeni. Po formalnostih na njihovem uradu za turizem, pregledu hrane ter spoznavanju kuharskega in vojaškega osebja, smo naslednji dan naložili dva džipa in se odpeljali do vasi Hushe. Prespali smo v lepem lodžu, ki ga je financirala španska organizacija in je v upravljanju vaščanov, njegovi prihodki pa so namenjeni izobraževanju vaških otrok. Vse je teklo kot po maslu in naslednje jutro smo s 24 nosači že dostopali do prve postojanke, imenovane Saichu, kamor smo prispeli sredi dneva. Prešerno vzdušje med vsemi in nekaj športnih rekvizitov je hitro zabrisalo kulturne, verske in jezikovne razlike. Nosači, zvedavih oči in pristnih nasmehov, so bili odlična družba za preživljanje prvega popoldneva zunaj civilizacije.

Naslednje jutro smo se ob polni luni odpravili proti naši dolini in po lepi poti - ter nekaj hoje po ledeniku - v sedmih urah prispeli do baznega tabora na 4300 metrih. Za kuharja in zveznega oficirja je bil to verjetno višek napora na celotni odpravi, a ju je tolažilo dejstvo, da bosta lahko potem ves mesec počivala. Bazo smo imeli na idiličnem travniku ob potočku, malo pa je v oko bodel balvan, ki se je spomladi prikotalil z bližnjega pobočja. Kmalu smo se odločili, da se povzpnemo do vznožja JV stene K7, si ogledamo razmere in tam prespimo.

Po deževni noči na 5000 m, ki je služila prvi aklimatizaciji, smo pod balvanom pustili nekaj opreme in se vrnili v udobje baze. Po nekaj dneh počitka smo ob ne najboljši napovedi vseeno zbrali voljo in se odpravili na sedlo blizu Sulu peaka, kjer smo ob občasnem sneženju na 5300 m prespali dve noči. Sledilo je nekaj dni počitka in razvajanja ob dobrotah, ki so prihajale izpod rok našega kuharja Arifa. Tudi zvezni oficir je bil odlična družba in kljub 26 letom zelo razgledan in odprte glave.

Vremensko okno, ki je prihajalo, je obetalo veliko in s težkimi nahrbtniki smo se počasnega koraka odpravili nazaj do vznožja naše ogledane lepotice. Naslednje noč smo zagrizli v vstopni koluar, ki je postregel z dobrimi razmerami in zmernim plezanjem. Do poldneva smo prišli na 5700 m, kjer pa je Gašper izrazil, da njegovo počutje ni dobro in nadaljevanje zanj ne bi bilo najboljša izbira, zato smo se odločili, da tam prespimo in se zjutraj vrnemo v dolino. Ker je bila stena videti zelo privlačno, bazen energije pa še precej poln, smo na tem mestu pustili večino opreme za poskus ob naslednjem vremenskem oknu. Sestopati v lepem vremenu nikoli ni najprijetnejša zadeva, a izkušnje so nas naučile, da so stvari, ki so pomembnejše od vzponov samih, in ekipa in njeni člani segajo v sam vrh teh prioritet.

V bazi je bil čas za počitek, nogometne derbije z ekipo pakistanskega osebja in za premislek, kako naprej. Gašper je sklenil, da se vrne v domovino, mi pa smo zbrali misli, prestrukturirali taktiko in se zmotivirali še za en poskus. Dober teden kislega vremena in menjajočih se napovedi je poskrbel, da smo se dodobra spočili. Ker so dnevi neusmiljeno minevali, idealno vreme pa je redek pojav, smo se zadovoljili z napovedjo sončka z malim oblačkom in obrazložitvijo dveh poklicnih vremenarjev, da ne bi smelo pasti več kot en do treh cm snega v vsakem izmed dni tedna, ki je bil pred nami. Poznan teren do 5700 m je hitro minil, od tam naprej pa nas je oprema precej obtežila in upočasnila. Ob rahlem poplesavanju snežink smo raztegnili prvi dan po 18 ur plezanja in na 6150 m smo se utrujeni zleknili v šotor, ki ga je na ozki polički podpirala viseča mreža, napolnena s snegom.

Naslednje jutro smo zaplezali v stm del stene, ki je obetal lep prehod z veliko prečnicami. Z nekaj izvirnimi logističnimi manevri smo ob občasnem sneženju počasi, a vztrajno napredovali in si na 6300 m izkopali drugi bivak. Tretji dan se je nad naš vrh nalepil oblak megle in konstantnih padavin, posledice katerih so nas v obliki pršnih plazov vztrajno zasipavale in napredek upočasnile do te mere, da smo v dobrih šestih urah preplezali le tri raztežaje. Plazovi so postajali vedno večji, sneženju pa ni blo videti konca, zato smo se soglasno odločili, da je edina prava pot navzdol. Med strmim sestopom smo na cca. 6100 m še enkrat bivakirali in cel četrti dan porabili za spuste ob vrvi do vznožja stene, kjer nas je ponoči ponovno zasnežilo.

Ko smo s težkimi nahrbtniki naslednje jutro v snegu sestopali v bazo, smo se strinjali, da ob pol metra novega snega takšna tura ni izvedljiva, in se čudili vremenskemu fenomenu, ob katerem je bila naša gora ovita v oblak s sneženjem, nasproti v dolini pa smo opazovali sončne vrhove. Po prihodu v zasneženo bazo nas je gostoljubno pričakalo naše osebje. Gore počakajo in ob primernem vremenu bo tudi ta ponudila pravo priložnost za svoje snubce. Po dnevu počitka smo začeli pakirati in se v prihodnjih dneh v družbi nasmejanih nosačev odpravili nazaj v civilizacijo in naprej proti domovini. Športnemu neuspehu navkljub smo doživeli pristno plezalno izkušnjo in se naučili marsikatero lekcijo iz knjige človeških odnosov.

Poročilo spisal: Luka Krajnc

Vtisi članov odprave

Luka Krajnc: "Pakistan ponovno ni razočaral. Ljudje, pokrajina in neizmeren potencial doline Charakusa so me navdušili. Karakterna pestrost, članov in osebja, je poskrbela, da nam ni bilo dolgčas. Stena sama me je zelo privlačila, njena kompleksnost pa zadovoljila misli in utrudila telo. Kljub nekaj smole z vremenom v drugem poskusu smo iz dane situacije potegnili največ, kar se je - z našo toleranco do tveganja - še dalo."

Luka Lindič: "Tokratne odprave sem se po daljši pavzi od takšnih akcij še posebej veselil. Že ob odločitvi za cilj se mi je zdelo, da se bo moralo za uspeh poklopiti zelo veliko faktorjev, in sem bil hkrati že takrat pripravljen, da bo treba poskusiti večkrat. Razplet na odpravi me zato ni razočaral, saj smo predvsem v drugem poskusu dali realno vse od sebe, dokler smo lahko ostali še relativno varni."

Gašper Pintar: "Projekt odprave je bil zastavljen kar ambiciozno, vendar smo bili močna ekipa. Še na večer prvega poskusa v steni sem se počutil dobro pripravljenega. Naslednji dan se je zgodba hitro zasukala v čisto drugo smer. Ker sem se slabo odzival na višino, smo poskus prekinili, jasno je bilo tudi, da ne bom poskusil še enkrat. Škoda, da ostalim ni uspelo v drugo, razmere pa res niso bile videti dobre. Celotna odprava je bila zares bogata izkušnja. Zanimivo je bilo potovati v Pakistan, predvsem pa sem se naučil kup novih koristnih stvari za organizacijo takih odprav. Največja zahvala gre soplezalcem, seveda pa tudi domačim in vsem, ki so nas podprli."

Martin Žumer: "Baza v dolini Charakusa je izjemna, okoliške skalne stene pa predstavljajo veliko skušnjavo. Kljub številnim vabljivim plezalnim ciljem smo se zavedali, da je naš glavni cilj vzpon na K7. Zato smo tudi aklimatizacijske vzpone podredili temu, da bi bili čim bolje pripravljeni na ugodno vremensko okno. Tudi na tej odpravi se je znova pokazalo, da je samo plezanje le manjši del himalajske odprave. Veliko časa in energije zahtevajo logistika, prilagajanje razmeram, čakanje na ustrezno vreme ter sprejemanje odločitev, ki lahko bistveno vplivajo na končni izid odprave. K dobremu počutju ekipe sta prispevala tudi vzdušje v baznem taboru in sodelovanje s pakistanskim osebjem. Čeprav nam vzpona na K7 ni uspelo uresničiti, smo se na gori resno spoprijeli z izzivom in opravili obetaven poskus v zahtevnih razmerah. Ob vsem tem mi je največ pomenilo, da je ekipa skozi celotno odpravo ohranila izjemno pozitivno naravnanost in pravi ekipni duh. Medsebojno zaupanje, podpora in pripravljenost sodelovati so se izkazali za eno največjih vrednosti naše odprave. Prav to poleg alpinističnih izkušenj in novih spoznanj odnašam s seboj domov ter mi daje motivacijo, da se na K7 vrnemo."