Pogovor se začne v prostorih Planinske zveze Slovenije, kjer je bilo Zvonkovo prvo delovno mesto. Tam je delal od šestih do dveh, tam pa je tudi dal odpoved, da bi se lahko udeležil odprave na K2. Delodajalcu ni bilo najbolj všeč, da bi mladenič za dva ali tri mesece odšel »malo v hribe«. Zvonko pa je sledil svojemu načelu: »Priložnost je zdaj, mlad sem, kar bo, pa bo.«

V gorniški družini ni odraščal. Z nekaj prijatelji se je pridružil Alpinističnemu odseku Železničar in znašel v izjemni generaciji, v kateri je bil tudi Vanja Furlan. Plezali so v slovenskih stenah, pozimi trenirali v plezališčih, nato pa se podajali v vse zahtevnejše smeri. Z Vanjo sta opravila tudi prvo zimsko ponovitev smeri v Monte Rosi. Po petih letih plezanja se je prijavil na razpis za odpravo na K2.

»Nisem imel kaj izgubiti, lahko sem se samo učil,« se spominja. Izbrali so ga tudi zato, ker je ekipa potrebovala mlajšega člana.

Šele priprave so mu razkrile razsežnost velike himalajske odprave: štiri tone opreme, dvesto nosačev in dvanajst članov mednarodne ekipe pod vodstvom Tomaža Jamnika. Med njimi so bili Viki Grošelj, Boštjan Kekec, Boris Sedej, Mehičan Carlos Carsolio, Šved Göran Kropp, Anglež David Sharman in Hrvat Stipe Božić. Zvonko je bil v navezi s Carsoliom, ki je imel za seboj že več vzponov na osemtisočake.

Gora, ki je vsak dan višja

Leta 1993 informacij ni bilo mogoče poiskati z nekaj kliki. Zvonko priznava, da pred odpravo sploh ni dobro vedel, kako je K2 videti. Ko se je gora prvič pokazala s Concordie, je raje opazoval odzive drugih, da bi preveril, ali je to res ona. Vprašati si ni upal.

»Gledaš goro, ki se dviga tri kilometre in pol, pa si od nje še skoraj trideset kilometrov. Dva dni hodiš proti njej, ona pa je vsak dan višja. Šele takrat zares vidiš, kam si prišel.«

Ekipa je bila tisto sezono prva na gori, zato je na normalni smeri sama napela večino fiksnih vrvi. Zvonka je sprva mučil hud glavobol, po približno dveh tednih pa so težave izginile. Na goro se je podal trikrat, na vrh pa stopil že 19. dan po prihodu v bazni tabor.

Vzpon je vodil skozi zahtevne odseke, med njimi Housov kamin in strmo Črno piramido. Plaz je zasul tretji tabor, zato sta morala s Carsoliom na približno 7300 metrih izkopati snežno luknjo. Višje ju je čakala rama na okoli 8000 metrih, nato pa še Bottleneck – ozko grlo pod ogromnim serakom, kjer se pobočje dvigne do 60 stopinj. Ta odsek sta preplezala brez vrvi, vsak z enim cepinom.

Iz tabora sta krenila ob enih ponoči, na vrhu pa so bili okoli četrte ure popoldne štirje alpinisti: Zvonko Požgaj, Viki Grošelj, Carlos Carsolio in Stipe Božić. Toda zatišje na vrhu je napovedovalo nevaren sestop.

Dve noči na približno 8000 metrih

»Če bi šel od vrha navzdol, bi lahko šel po poglavjih knjige o nevarnostih v gorah,« pravi Zvonko. Na sestopu so jih dohiteli neurje, plazovi, zdrsi, snežna slepota in omrzline.

V slabem vremenu je prišel v bližino šotora, vendar ga ni našel. Ko je snel rokavice, da bi po radijski zvezi poklical bazo na pomoč, si je dodatno ohladil že tako izpostavljene prste. Nato je v temi opazil lučko, le pet do deset metrov stran. V šotoru četrtega tabora sta bila Boštjan Kekec in Boris Sedej, člana druge naveze.

Zvonko je preživel dve noči na višini okoli 8000 metrov. Omrzline na prstih obeh rok so mu za vedno spremenile življenje, vendar se v najhujših trenutkih ni prepustil misli, da je konec.

»Če bi si takrat rekel, da je konec, bi bil konec. V sekundi. A do te misli nikoli nisem prišel. Misel je šla samo v eno smer: kako se bom rešil.«

Po K2: življenje gre naprej

Ko se je vrnil, ga je najprej zanimalo, ali bo še lahko plezal. Vedel je, da na osemtisočake verjetno ne bo več hodil, a se je hitro odločil, da se plezanju ne bo odpovedal.

»Gledal sem naprej. Prva stvar, ki me je zanimala, je bila, ali bom še plezal. Vedel sem, da osmic ne bom več plezal. Bodo pa šestice. In sem šel naprej.«

Že pol leta po odpravi je plezal v Črnem Kalu. Pozneje je s pomočjo ljudi, ki so mu stali ob strani, preplezal tudi smeri s svojega seznama želja, med njimi Aschenbrennerjevo smer. Odločil se je še za izobraževanje za gorskega vodnika, čeprav je bilo to zaradi poškodovanih rok še zahtevnejše. Danes deluje kot alpinistični inštruktor ter gorski in turnokolesarski vodnik.

Omejitve ga večinoma ne obremenjujejo. V svojem značilnem slogu pove, da ga zares razjezi predvsem to, da ne more odpreti pločevinke. Ob tem poudarja, da pri okrevanju ni pomembna samo fizična pomoč, temveč tudi notranja odločitev, da greš naprej.

Ama Dablam in neuresničene sanje

Pomembno poglavje njegovega življenja je bila tudi odprava na Ama Dablam leta 1996. Vanja Furlan je bil po Zvonkovi oceni alpinist pred svojim časom. Samostojnih odprav, kakršne so danes običajne, se je loteval že desetletja prej. Sprva je želel sam preplezati severozahodno steno Ama Dablama, pozneje pa je načrt povezal s Tomažem Humarjem.

Zvonko se je odpravi pridružil kot podpora. Skrbel je za logistiko in radijsko zvezo ter iz baznega tabora skozi teleskop spremljal vzpon. Plezanje v alpskem slogu je bilo izjemen dosežek in je Sloveniji prineslo drugi zlati cepin.

Le nekaj mesecev pozneje se je Vanja Furlan smrtno ponesrečil med tečajem za gorske vodnike. Zvonko je prijatelju posvetil knjigo Ama Dablam – odsanjane sanje, v kateri je odpravo opisal kot poročilo o vzponu in poklon človeku, s katerim je delil pomemben del svoje alpinistične poti.

Največ ti da pot

Ko se Zvonko ozre nazaj, pravi, da ne bi spremenil ničesar.

»Če bi mi kdo vnaprej povedal, kaj se bo zgodilo, ne bi šel. A žal mi ni niti sekunde.«

Izkušnja na K2 ga je naučila, da so številne vsakdanje težave v primerjavi z resničnimi preizkušnjami majhne. Tudi po hudi travmi je mogoče živeti dobro in polno življenje. Toda njegovo najpomembnejše sporočilo ni povezano z osvajanjem vrhov ali dokazovanjem, kaj vse človek zmore.

Največ ti po njegovem da pot sama. Daljše potovanje, na katerem si dovolj dolgo stran od doma, da odložijoš vsakdanje vloge, in dovolj dolgo z ljudmi, da se med vami spletajo pristni odnosi. Prav to ostane, ko se vrhovi spremenijo v spomine.

K2, Kanada in Ama Dablam so zgodbe, iz katerih Zvonko črpa še danes. Ne zaradi naslovov ali rekordov, temveč zaradi doživetij, prijateljstev in spoznanj, ki jih je prinesla pot.

▶️Prisluhnite celotni epizodi

To je le del zgodbe Zvonka Požgaja, prvega Slovenca na K2. V 91. epizodi podcasta V steni Planinske zveze Slovenije prisluhnite njegovim spominom na dramatično odpravo, humorju, življenjskim preizkušnjam in ljubezni do gora, ki kljub vsemu ni ugasnila.

Podcast najdete na vseh večjih platformah. Prisluhnite epizodi in jo delite z nekom, ki ga gore kličejo tako kot vas.