Alpinistična odprava Kanada 2026

Vodja: Žiga Oražem (AO Kamnik)
Člana: Matej Vrankar (AO Kamnik), Rudi Nadlučnik (Akademski AO)
Pogorje: Kanadsko Skalno gorovje (Rocky Mountains)
Trajanje: 30. 9.–21. 10. 2026

Kanadsko gorovje je ogromno. Nekako je na mojem zelniku vzklila ideja, da bi rad tam plezal mix smeri. Mount Robson velja za najvišji vrh Kanadskega Skalnega gorovja. Njegova ogromna stena Emperor me je premamila za resen poskus. Pridobil sem informacije, ki so me privabile, pa tudi tiste, ki so me odvračale. Posledično sem se odločil, da bi se na vsak način rad preizkusil v Emperorju, a to je pomenilo, da se moram odreči mix smerem nižje v dolini, saj bi se v Kanado odpravili že septembra.

Matej in Rudi sta pobudo sprejela – in glej nas.

Oboroženi z vso mogočo plezalno opremo smo bili pripravljeni na vse. Po prihodu v Calgary smo z malim najetim rdečim hyundaiem oddrveli proti Valemontu, ki je najbližje mestece in odlično izhodišče za Mount Robson. Da bi si olajšali dostop, smo neuspešno poskušali najeti kolesa. Kasneje smo ugotovili, da bi lahko pod steno za 280 CAD na osebo prileteli s helikopterjem. Petinpetdeset kilometrov hoje kasneje in po preplezani steni Emperorja nam je bilo vseeno.

Iz šotora smo se odpravili natanko ob petih zjutraj. Malo pred šesto smo bili že v prvih raztežajih. Ker sta bila led in sneg v direktnem vstopu v smer odstopljena, smo morali narediti obvoz. Po prvih treh raztežajih smo simultano nadaljevali naravnost navzgor proti veliki grapi. Sneg je bil ponekod odličen za vzpenjanje, drugje smo se ugrezali do kolen, tam, kjer je bilo zelo pokonci, pa nas je razveselil škripavec. »Bo za piknt,« pravi Rudi. V Housovi prečnici je bil sneg suh, skalne razpoke so bile napihane in sneg nam je bil v napoto. A po dveh raztežajih smo bili čez in že sopli naprej, gor po snežišču proti strmemu nadaljevanju plezanja.

Previs s suhim snegom bi mi skoraj dal vetra. Z nekaj čiščenja in odločnim drytoolanjem sem se prebil čez. Z vsakim metrom višje je bil sneg spet odličen. Je za piknt! Uživancija. V popolnoma navpičnem raztežaju sem končno naletel na led, kjer sem prvič lahko zavrtal ledni vijak. Tako se je nadaljevalo še naslednjih nekaj raztežajev. Jezera so bila že globoko pod nami, ko je Rudi zavriskal na vrhu izstopnega kamina. Tu se smer Infinite Patience za nekaj časa združi s smerjo Emperor Ridge.

Nadaljevali smo s prečnico na zahodno stran; na prelomu je grozno vleklo. Plezali smo dvanajst ur. Z muko smo naredili izravnavo in postavili šotor. Veter nam je vso noč kuštral štrene, za piko na i je začelo še snežiti. Veter se je še okrepil in zjutraj nas je na zahodni strani kar metalo. Hitro nam je bilo jasno, da bo višje še slabše, zato smo se obrnili nazaj proti Emperor Ridgeu. Tam smo iskali prehode, plezali navzdol in se spuščali po vrvi.

Prav pri zadnjem spustu so nam zmanjkali še klini.

Precej poklapani, povrhu pa nas je močil še dež, smo marširali proti parkirišču. Ves čas sem pogledoval proti vrhu, ki je bil zavit v debel oblak. Tako je bilo še naslednje tri dni. Odločitev, da sestopimo, je bila popolnoma pravilna, a nas kljub vsemu malo gloda. Ekipa, glave gor, gremo naprej!

Stres Emperorja je popustil. Prvo vremensko okno smo odlično izkoristili. Preselili smo se nazaj v Calgary. V naslednjih dneh smo si lizali rane in zdravili prehlad. Temperature so bile neverjetno visoke, zato smo obiskali plezališča v Canmoru.

Ko se je spet ohladilo, smo se odločili za Mount Andromedo in smer Andromeda Strain. Dostop je kratek, po dveh urah in pol smo že postavljali šotor. Temperaturna razlika v dveh dneh je bila kar 30 °C. Neverjetno. Zjutraj je bil res mraz. Z Rudijem sva v začetnih raztežajih med pršnimi plazovi ugotovila, da ne bo šlo. Matej si je poškodoval ahilovo tetivo, zato je zjutraj ostal v šotoru. Sledila sta sestop in vožnja v Calgary.

V naslednjih dneh smo drytoolali in športno plezali.

Rudi se je odločil za solo avanturo na Mount Fay. Cesta do izhodišča je zaprta za promet, zato se je na pot odpravil s kolesom. Popoldne je že postavil šotor na ledeniku, do vrha mu je manjkalo še 300 metrov. Naslednji dan je v lepem vremenu dvakrat priplezal na vrh, vsakič po drugi smeri.

Z Matejem sva plezala v Yamnuski, lokalnem večraztežajnem igrišču, kjer lahko izbiraš med več kot 200 smermi, dolgimi do 400 metrov. Popoldne sva v Lake Louisu pobrala Rudija in skupaj smo se odpravili nazaj v Calgary, kjer smo prebivali pri lokalnem lednem plezalcu Dougu.

Sledili so vetrovni, a lepi dnevi, ki smo jih do odhoda preživeli v plezališčih, drytooliščih in v Yamnuski.

Epilog: V Kanado sem odšel po novo plezalno izkušnjo in predvsem zato, da doživim veliko steno Emperorja. Ta zgodba se je že kmalu končala. Vsaj jaz sem se potem kar sprostil. V naslednjih dneh smo raziskovali, kaj in kje bomo še lahko plezali, saj so temperature rasle. Poskusili smo v Mount Andromedi. Žal ni šlo. Kasneje smo v okolici Canmora spoznali lokalna plezališča, drytoolišča in južno steno Yamnuske. Najboljše pa je bilo, da smo spoznali nekaj lokalnih plezalcev. Prav nikogar ni motilo, da se topla jesen še nadaljuje – zima bo še prehitro tu, pravijo. Nekako smo v ta ritem padli tudi mi. Z Rudijem in Matejem smo se odlično razumeli, kar je najpomembnejše. Oborožen z vsemi mogočimi plezalnimi vodniki in aplikacijami za Kanadsko Skalno gorovje lahko rečem, da se že veselim vrnitve. Hvala Planinski zvezi Slovenije, Komisiji za alpinizem in našim sponzorjem za podporo!

Žiga Oražem

Vtisi

Rudi Nadlučnik: V Kanado sem »priletel« v slabem stanju, bolan in zelo utrujen, jet lag pa je stvari seveda še poslabšal. V prvih dneh sem večinoma samo sledil Žigi in Mateju po opravkih ter poskušal čim več počivati, da bi se pozdravil, saj smo na Robson načrtovali oditi že kar kmalu. Odprlo se nam je namreč vremensko okno in treba ga je bilo nemudoma izkoristiti.

Ko je nastopil čas za pristop pod steno Emperor, sem bil zdravstveno ravno na meji, ali naj sploh grem ali ne. Ker sem še vedno imel možnost, da kasneje obrnem, sem se odločil, da nimam česa izgubiti. Stvari sem si načrtoval malo bolj umirjeno in počasi. Tako sem na pristopu ves čas zaostajal za Matejem in Žigo, a sem ohranjal stalen tempo brez ustavljanja. Naslednji dan sta bili pred nami ogromna severna stena Mt. Robsona in smer Infinite Patience. Ker sem v šotoru spal bolj slabo, se nisem počutil nič kaj bolje kot na pristopu, pa vendar dovolj dobro, da sem se odločil za vzpon. Čez dan v steni se mi je počutje celo rahlo izboljšalo. Poznali sta se dobra kondicijska pripravljenost in aklimatizacija, saj sem se kljub naporom še vedno lahko regeneriral. Plezali smo 12 ur in na grebenu Emperor (3450 m) v hudem vetru postavili šotor na majhni skalni polici. Naslednji dan je bilo vreme še slabše, zato smo se odločili za sestop. Ta je bil dolg in grd; po skrotju smo se morali prebiti okoli gore in čisto nazaj pod steno, kjer smo bivakirali prvi dan, nato pa še vseh 20 kilometrov po dolini nazaj do avta. Ta zadnji dan na Robsonu sem bil končno zdrav.

Kljub uspešno preplezani steni Emperor sem v ozadju še vedno čutil grenak priokus, ker nismo osvojili vrha. Odločitev, da v slabem vremenu obrnemo, je bila nedvoumno prava, pa vendar bi bilo lepo smer preplezati v celoti.

Po tej avanturi smo se znašli v položaju, ko nam je ostalo še veliko dni odprave, glavni cilj pa smo že obdelali. V dnevih počitka smo začeli razmišljati o novih ciljih. Razmere so bile povsod bolj klavrne; zapadel je tudi nov sneg, kar je za plezanje slabo. Kmalu smo se odločili, da poskusimo v Mt. Andromedi, v smeri Andromeda Strain. Prvi dan smo popoldne pristopili pod steno, postavili šotor in prespali, naslednji dan pa sva z Žigo poskusila v smeri. Ta poskus se je hitro končal. V rahlem vetru je novozapadli sipki sneg razmetavalo na vse strani in že v prvem raztežaju je tako medlo, da je bilo skoraj nemogoče pogledati navzgor. Hitro sva obrnila in dohitela Mateja, ravno ko je do konca pospravil šotor in opremo.

Nastanjeni smo bili v Calgaryju, kjer smo dobili najcenejše prenočišče, in smo se vsak dan vozili v Canmore ali Banff. To je bila najcenejša možnost, saj je gorivo v Kanadi zelo poceni. Tako smo šli kakšen dan športno plezat ali drytoolat, kdaj pa samo na kakšen pohod.

Ker na odpravi še vedno nismo bili na nobenem omembe vrednem vrhu, se mi je porodila ideja, da bi osvojil vsaj en tritisočak. Odločil sem se za Mt. Fay in njeno severno steno, ki ponuja lažje smeri, te pa so dovolj visoko, da so v njih razmere ugodne. Turo sem razdelil na dva dneva, saj je bilo tako logistično lažje. Žiga me je prvi dan dostavil v Lake Louise, od koder sem popoldne pristopil na ledenik pod steno. S kolesom sem se zapeljal do jezera Moraine, naprej pa sem šel peš po tehnično kar zahtevni plezalni poti. Na ledeniku sem prespal v popolni samoti in tišini, saj je bilo vreme povsem mirno, brez sapice vetra. Dobro sem se naspal in naslednji dan že dopoldne opravil dva vzpona na vrh gore, eno smer pa sem preplezal navzdol. Vse so bile lahke, z nekaj toolanja po skalah, led pa je bil samo ledeniški. Popoldne sem sestopil nazaj do parkirišča, kjer sta me Žiga in Matej že pričakala.

Ta solo vzpon in avantura nasploh sta mi prinesla veliko zadovoljstva. Še vedno mi je ostalo kar nekaj lepih dni, ki sem jih prav tako kar se da izkoristil. Zaključek sta predstavljala zadnja dva, ko smo plezali skalne smeri v znani Yamnuski. V lepem vremenu in odlični apnenčasti skali sem se naužil razgledov in užival, maksimalno zadovoljen z izkupičkom odprave.

Matej Vrankar: Kanada je bila na mojem seznamu že nekaj časa. Privlačna pokrajina in odročnost gora sta lahko resna pustolovščina. Takoj ko je Žiga prišel z idejo, sem zagrabil. Robson ni razočaral, tako kot ni popustila naša volja. Vzpon je potekal odlično in vesel sem, da nam je uspelo priti čez steno.

Nove izkušnje v slabših razmerah, vetru in megli sem zagotovo pridobil. Tudi plezanja v skali nam ni manjkalo.

Hvaležen sem za to priložnost in nove izkušnje, ki mi zagotovo dajejo motivacijo za naslednje podvige.

Realizirani cilji akcije

Glavni cilj je bil preplezati steno Emperor in se povzpeti na vrh Mount Robsona.

• 3.–5. 10. 2026 – Mount Robson (3954 m), stena Emperor: Infinite Patience, 1400 m, WI3, M6, AI5, 65–75° (do združitve s smerjo Emperor Ridge), 12 ur. Vzpon na vrh smo zaradi orkanskega vetra opustili, najvišja dosežena točka je bila 3450 m.
• 8. 10. – športno plezanje v plezališču Barrier Mountain, 5c–7b+
• 10.–11. 10. – Mount Andromeda, poskus v smeri Andromeda Strain, 700 m, WI4, M6
• 12. 10. – drytooling v drytoolišču Playground, D4–D9
• 13. in 16. 10. – športno plezanje (Acephale, Echo Canyon), 5c–7c+
• 14.–15. 10. (Rudi) – Mount Fay (3234 m): Centralnice Bulge Direct, 300 m, AI3; North Face Couloir, 300 m, AI3
• 15. 10. (Žiga, Matej) – Mount Yamnuska (2240 m): Red Shirt, 5.8+, 270 m, 2 h 30 min
• 17. 10. – drytooling v drytoolišču Necropolis, D6–D7+
• 18. 10. (Žiga, Rudi) – Mount Yamnuska: Kahl Wall, 5.10a, 280 m, 2 h 20 min
• 19. 10. (Matej, Rudi) – Mount Yamnuska: Grillmair Chimneys, 5.7, 295 m, 1 h 20 min

Druge pomembne informacije za nadaljnje odprave

• Večina odprav se pod steno Robsona odpravi s helikopterjem, ki stane 280 CAD na osebo. Druga možnost je, da prvih 7 km po dolini prevozite s kolesom.
• Za vstop v Kanado je treba plačati elektronsko dovoljenje za potovanje (eTA), ki stane 7 CAD.
• Za vstop v nacionalni park je treba plačati vstopnino. Izberete lahko tedensko, mesečno ali letno vinjeto, preverjajo pa jo na vstopnih cestah v park.
• Bivanje v Calgaryju je precej cenejše kot v Canmoru. Primer: Calgary – 7 dni za 450 CAD (apartma z dvema spalnicama, veliko kuhinjo in dnevno sobo), Canmore – 7 dni za 2500 CAD.
• Uporabne povezave za ledne, mix, športne in večraztežajne smeri v širši okolici Canmora: app.tabvar.org/topos, bookofstone.app, iceandmixed.com

Fotografije: Rudi Nadlučnik, Žiga Oražem, Matej Vrankar