Nekatere poti se končajo na vrhu, druge pa se nadaljujejo še dolgo po tem, ko pohodniki odrastejo. Tako je tudi z gorniškim krožkom OŠ Sostro, ki že štiri desetletja povezuje otroke, naravo in ljudi. Iz skromnih začetkov je zrasla dejavnost, ki je več kot 930 otrokom odprla vrata v svet gora, številnim pa ljubezen do gora ohranila za vse življenje. Za vsem tem je človek, ki je znal v otrocih prebuditi radovednost, jih spodbuditi k vztrajnosti in jim pokazati, da je lahko vsak vrh dosegljiv.

Šestnajst učencev in en Kum
Ko je leta 1984, star komaj 22 let, Jože Drab postal planinski vodnik Planinske zveze Slovenije, si verjetno še ni predstavljal, kako pomembno sled bo pustil v življenju številnih mladih pohodnikov. Z vodenjem otrok v gore, najprej kot pomočnik, je začel na ljubljanski osnovni šoli Polje, nadaljeval kot vodja na OŠ Karel Destovnik - Kajuh v Štepanjskem naselju, leta 1986 pa je svojo zamisel o gorniški dejavnosti mladih predstavil tudi na OŠ Sostro. Takratni ravnatelj je idejo podprl in začelo se je poglavje, ki traja še danes.

Prvi izlet je bil na začetku oktobra 1986. Šestnajst učencev višjih razredov se je z vlakom odpeljalo do Trbovelj, nato pa so se tri ure peš vzpenjali na Kum. Po počitku in igri pri koči na vrhu so sestopili v Hrastnik. Otroci so bili navdušeni in so že komaj čakali naslednji izlet.

Ko se je Jože zaposlil kot učitelj tehnike na OŠ Sostro, je gorniška dejavnost tam dobila še trdnejše temelje. Krožek je rasel, pridruževali so se novi učenci, sčasoma pa tudi otroci iz okoliških šol, kjer podobne dejavnosti niso imeli.

Od Kuma do tritisočakov
V štiridesetih letih se je nabralo kar 472 izletov – od enodnevnih pohodov do večdnevnih izletov v slovenske in tuje gore. Otroci in njihovi planinski mentorji so večkrat osvojili Triglav, povzpeli pa so se tudi na štiri vrhove nad 3000 metri: Punta Marinelli, Brennkogel, Piz Boè in Petzeck. Slednji je s 3283 metri tudi najvišji vrh, ki ga je krožek dosegel doslej.

A gorništvo v gorniškem krožku OŠ Sostro nikoli ni pomenilo zgolj hoje od izhodišča do vrha. Otroci so spoznavali plezanje v naravnih stenah in plezališčih, se podajali na zimske ture, preizkušali turno smučanje, se spuščali v jame, raftali, smučali in sankali. Sodelovali so tudi na poletnih gorniških taborih, kjer so poleg hoje v gore kurili taborni ogenj, plavali, igrali nogomet in sklepali prijateljstva z vrstniki iz vse Slovenije.

Pomemben del dejavnosti je bilo tudi znanje. Učenci so spoznavali planinsko opremo, vremenoslovje, rastlinstvo in živalstvo, varno gibanje v gorah, prvo pomoč in orientacijo. Na tekmovanju Mladina in gore so dvakrat osvojili prvo mesto na državnem tekmovanju, za nagrado pa so se odpravili na mednarodna gorniška tabora v Italijo in Avstrijo.

Posebno poglavje so planinsko-orientacijska tekmovanja. Leta 2025 so učenci OŠ Sostro postali državni in balkanski prvaki v kategoriji pionirjev. Uspeh je bil plod vztrajnosti, znanja, treningov in sodelovanja, pa tudi dolgoletnega dela z mladimi.

Mentorji – srce planinskega krožka
Za štiridesetletno zgodbo planinskega in pozneje gorniškega krožka na OŠ Sostro so zaslužni tudi mentorji, ki so z otroki delili veselje do gora, jih vodili na izlete in ture ter jim pomagali odkrivati lepote narave. Na predmetni stopnji je krožek ves čas vodil Jože Drab, na razredni stopnji pa so se mentorice in mentorji skozi leta menjavali oziroma dopolnjevali.

V zadnjih letih je zanimanje za krožek močno naraslo. Število vključenih učencev se je več kot podvojilo in v letošnjem šolskem letu jih gorniški krožek obiskuje že okoli 120, tako da za njihovo vodenje in organizacijo dejavnosti skrbijo kar štirje mentorji.

Posebno lepo je videti, da se zgodba prenaša tudi v naslednjo generacijo. Nekdanji učenci, ki so nekoč sami hodili na izlete in ture, danes v krožek vpisujejo svoje otroke. To je najlepši dokaz, da so se prijateljstva in ljubezen do gora ohranili tudi po koncu šolskih let.

Megla, polena in zbiranje pod uro
Najlepši spomini pogosto niso povezani z najvišjimi vrhovi ali največjimi uspehi. Nekdanji učenci se z nasmehom spominjajo zgodnjih jutranjih odhodov, voženj z javnim prevozom, domačih malic in smeha. Včasih so bili razgledi čudoviti, drugič je vrh zakrila megla. A kot ugotavlja nekdanja učenka Maja Koprivšek, zdaj tudi sama planinska vodnica, za lepe planinske spomine razgled sploh ni bil pogoj.

Svojega prvega izleta na Snežnik iz oktobra 1995 se spominja tudi zaradi precej nenavadnega tovora. Planinci so morali od obračališča do Koče na Velikem Snežniku prinesti drva, da bi se pozimi lahko greli. Maja si je v nahrbtnik naložila kar tri polena in jih kljub naporu prinesla vse do vrha.

Tanja Jurjovec, ki se je krožku pridružila že leta 1986, se spominja drugačnih časov, ko so se otroci zgodaj zjutraj zbirali pod uro pred ljubljansko železniško postajo. Do tja so se pogosto pripeljali z mestnim avtobusom. Izletov so se veselili že med vožnjo, na poti pa spoznavali nove prijatelje, se učili planinskih veščin in skrbeli, da so vse smeti odnesli s seboj v dolino. Pozneje je tudi sama postala planinska vodnica in pomagala Jožetu pri vodenju izletov.

Da je bil krožek prostor za najrazličnejše dogodivščine, dokazuje spomin nekdanjega učenca Anžeta Birka. Vse osnovnošolsko obdobje je preživel v gorniškem krožku, se udeleževal taborov, se naučil plezati in osvojil Triglav. Z ekipo je dosegal odlične rezultate na tekmovanjih Mladina in gore. Po zmagi so se odpravili na teden dni dolg nepozabni treking v Centralne Alpe v Italiji. Naslednje leto so na OŠ Sostro gostili državno tekmovanje in znova zmagali. Danes v gore vodi svoji hčerki in jima predaja znanje ter ljubezen do narave, ki ju je pridobil kot otrok.

Učitelj, vodnik in človek, ki zna prisluhniti
Jožetova vloga ni bila pomembna le pri izbiri poti in organizaciji izletov. Znal je tudi poskrbeti za vzdušje in sprejeti različne sposobnosti in razpoloženja otrok. Nekateri so hodili hitreje, drugi počasneje, nekateri so komaj čakali na naslednji vzpon, drugim je bilo treba na poti večkrat vliti pogum.

Njegov sin Domen Drab, ki je tudi sam odraščal z gorniškim krožkom in se pozneje vrnil kot vodnik, pravi, da mu je sčasoma postalo najljubše hoditi na koncu kolone, ob otrocih, ki so potrebovali počasnejši tempo, saj se tam nabere največ pogovorov, zgodb in zabavnih pripomb. Prav v teh trenutkih je spoznal, da cilj ni vedno najpomembnejši. Pomembnejša je pot, ki ljudi poveže.

Nekdanja mentorica Urška Oven je hvaležna, da je lahko sedemnajst let sodelovala pri tej zgodbi. Ob številnih lepih spominih se še vedno nasmehne ob dogodku, ko je avtobus odpeljal z izhodišča, skupina pa je že začela vzpon. Nato pa je zazvonil telefon. Voznik je sporočil, da je v avtobusu ostal otrok, ki je med vožnjo zaspal. Od takrat so udeležence po izstopu iz avtobusa vedno dvakrat prešteli.

Štirideset let, ki se nadaljujejo
Gorniški krožek OŠ Sostro danes ni le zbirka izletov, fotografij in osvojenih vrhov. Je zgodba o prenašanju znanja med generacijami, o otrocih, ki so postali odrasli in se vračajo v gore s svojimi otroki, pa tudi o nekdanjih učencih, ki so se vrnili kot vodniki in mentorji.

Vse to ne bi bilo mogoče brez podpore šole, staršev in Planinskega društva Ljubljana-Matica, pod okriljem katerega izleti potekajo od leta 1998. Toda osrednja nit ostaja Jože Drab – ustanovitelj in gonilna sila krožka, ki je skozi desetletja znal povezovati ljudi in ohranjati veselje do skupnega odkrivanja gora.

Njegovo vodilo je preprosto: na izletu naj se imajo vsi lepo, naj uživajo in se družijo, nihče pa s svojimi dejanji ne sme prizadeti drugega.

Morda je prav v tem skrivnost štiridesetletne zgodbe. Izleti na vrhove se menjajo, generacije prihajajo in odhajajo, spomini pa ostajajo. In ko nekdanji učenci danes v gore vodijo svoje otroke, se gorniška pot OŠ Sostro nadaljuje – korak za korakom, s še vedno zagnanim učiteljem Jožetom in z ljubeznijo do gora, ki sega daleč naprej.

Andreja Tomšič Drab

Avtorji fotografij: Andreja Tomšič Drab, Domen Drab, Jože Drab in drugi